Piše: Miran Černec
Ime mu je bilo Louis. Imel je 17 let. V noči na 19. junij ga je v francoskem Narbonnu tolpa vrstnikov tako pretepla, da je padel v komo in nekaj dni kasneje umrl. Storilci, večinoma potomci afroarabskih migrantov, so svoj zločin posneli in ga objavili na družbenih omrežjih.
Tega vam sredstva javnega poneumljanja, ki se po vsej naši demokratični EU financirajo iz vašega denarja in ki naj bi skrbela za vašo informiranost, sicer niso povedala; zato se bomo Louisa spomnili vsaj mi … Louis, dragi moji, je bil nedolžna žrtev tihe vojne, ki je prispela na našo celino, s privolitvijo naših lastnih institucij. Louis ni imel nikoli možnosti voliti za ali proti množičnim migracijam. O tem, da so se v Francijo nekoč naselili starši njegovih morilcev, ni odločal on – toda on je moral za to plačati najvišjo ceno. Louis nikoli več ne bo spremljal svetovnega prvenstva v nogometu; in ko bodo milijoni njegovih rojakov slavili reprezentanco, ki jo danes prav tako skoraj že v celoti sestavljajo potomci neevropskih priseljencev, se nanj ne bosta spomnila ne Emmanuel Macron ne Angela Merkel. Louis je postal žrtev sistema, ki ga ni dobil nikoli priložnosti sooblikovati, niti se mu upreti – njegova žrtev pa ni bila prva, in po vsej verjetnosti ne bo zadnja.
Onkraj kruha in iger, s katerimi nas pitajo imperatorji dekadentnega Zahoda, se namreč kažejo obrisi prihodnosti, ki za Evropo in Evropejce ne bo nujno lepa, niti lahka. Na lastni koži jo bodo okusili predvsem ljudje, kot je bil Louis, in mlajši. Če jim želimo dobro, si priznajmo, da je bilo na ravni EU v zadnjih 30 letih storjenih ogromno napak, tako na področju demografske kot ekonomske politike.
Še je čas, da njihove posledice odpravimo na miren in human način; za Louisa je žal prepozno – a za milijone drugih morda še ne.
