Piše: Vida Kocjan
»Ko je ekipa, večinoma z nekdanjega Slovenca, poleti 1996 začela delo pri Demokraciji, je bila negotovost precejšnja. Napovedovali so nam nekaj mesecev, morda leto ali dve, kritično naj bi bilo sedmo.
Ni bilo lahko. Bili smo številčno majhna ekipa, vendar z neomajno voljo in strogimi delovnimi navadami. Nismo šteli ur, niso nas omajali napadi – niti tisti sredi noči pred vrati poslovnih prostorov na Wolfovi v Ljubljani, ko so nam »zunanji« obiskovalci onemogočili telefonske signale in izhod. Omajale nas niso niti tožbe posameznikov iz Službe državne varnosti (pogovorno nekdanje Udbe), ki so v prvih tednih izdajanja tednika deževale kot za stavo. Objavljali smo namreč sezname sodelavcev SDV. Niso nas prestrašili, so nas pa finančno izčrpali.
Tožbe so prihajale tudi od nekdanjih bolj ali manj znanih oseb in politikov. Bilo je podobno. Tožba je namreč »padla« že, če je kakšen od mladih novinarjev zmotno napisal besedo ali dve narobe in se nato opravičil. In glej: opravičilo je bilo razlog za obsodbo. Kriv si. Sledili so visoki zahtevki za plačilo.
Vse to smo prestali. Niso nas premamile, strle niti spreobrnile različne kapitalske povezave. Ohranili smo ponos in hrbtenico. Razvijali smo se, kolikor je bilo glede na dano slovensko stvarnost najbolj mogoče.
Reševalo nas je delo. In neomajnost. Zato smo danes, 30 let pozneje, še vedno tu. Močnejši kot kadar koli doslej.
In to je tisto, na kar sem kot urednica v prvih letih Demokracije najbolj ponosna in za kar sem hvaležna: da nismo odnehali, da nismo prodali imena in da smo ostali zvesti tistemu, s čimer smo začeli.
Hvala in čestitke vsem. Trideset let je velika nagrada za celotno ekipo in za vse, ki smo vodili uredništvo. Sama sem ostala trdna članica ekipe. Največja zahvala pa gre zvestim bralcem in bralkam.«
