Piše: Jože Biščak, Metod Berlec
Ker slovenski šolarji zaostajajo za vrstniki iz držav OECD pri znanju na področjih matematike, naravoslovja ter bralne in finančne pismenosti, smo se z dr. Borutom Rončevićem, novim ministrom za izobraževanje, znanost in mladino, pogovarjali, kaj storiti. Seveda smo se dotaknili tudi drugih področij, povezanih z njegovim ministrstvom.
Rončević, ki je že na predstavitvi pred pristojnim parlamentarnim odborom omenil, da mora biti šola ideološko nevtralna, je med drugim izrazil zaskrbljenost zaradi upada znanja pri naravoslovnih predmetih. Dotaknil se je tudi nadarjenih otrok, ki jih je dozdajšnji izobraževalni sistem silil v lažno enakost in povprečje. »Mladim talentom moramo omogočiti stik z vrhunskim znanjem in najboljšimi mentorji že v času šolanja,« je dejal.
DEMOKRACIJA: Gospod minister, v koalicijski pogodbi je zapisano, da mora biti šola ideološko nevtralna. To ste poudarili tudi sami na svoji predstavitvi. Kaj to pomeni? Vi ste denimo izpostavili, da otroci na različnih področjih spoznajo različne teorije, ne samo ene.
Dr. Borut Rončević: Ideološka nevtralnost šole ne pomeni, da se učenci ne seznanjajo z različnimi idejami, teorijami, pogledi, družbenimi pojavi ali dejstvi. Pomeni pa, da šola ni prostor politične, ideološke ali svetovnonazorske indoktrinacije. Šola ne uči, kaj misliti, ampak kako misliti. Naloga šole je, da mladim posreduje kakovostno znanje, razvija kritično mišljenje ter jih usposablja za samostojno presojo informacij in argumentov. Starši, ne država, imajo pri oblikovanju vrednot in svetovnega nazora otrok osrednjo vlogo, šola pa mora to vlogo spoštovati.
Napovedali ste pregled učnih načrtov. Katere vsebine se vam zdijo trenutno najbolj problematične oziroma potrebne sprememb?
To bo kar zalogaj. Izhodišče pa je, da slovenska šola ne sme vzgajati za povprečnost in enakost rezultatov. Naša naloga je, da vsem otrokom omogočimo doseči svoj potencial – tako tistim, ki potrebujejo več podpore, kot tistim, ki zmorejo bistveno več od povprečja. Odličnost ni privilegij, ampak razvojna nuja države. Če bo vsako leto šolanje zaključil en Jure Leskovec, bomo dosegli izrazit uspeh. Enako pomembno je, da bo šola ideološko nevtralna. Aktivisti ene ali druge politične usmeritve ne smejo vzgajati aktivistov ene ali druge politične usmeritve. Šola mora vzgajati samostojno misleče, razgledane in odgovorne državljane. Naloga šole ni, da učencem pove, kaj naj mislijo, ampak da jim da znanje in orodja, da bodo znali misliti sami.
Kakšno vlogo pri tem pripisujete učiteljem?
Učiteljem zaupamo kot avtonomnim strokovnjakom, ki učence vodijo do razumevanja kompleksnosti sveta, ne pa do vnaprej predpisanih ideoloških zaključkov. Prepričan sem, da je sposobnost kritičnega razmišljanja ena najpomembnejših kompetenc za življenje v sodobni demokratični družbi.
Zadnji rezultati raziskave PISA (za leto 2022) so pri slovenskih 15-letnikih razkrili opazen upad znanja na vseh treh ključnih področjih: matematiki, naravoslovju in bralni pismenosti. Kaj storiti?
Rezultate PISA moramo vzeti zelo resno. Trend upadanja znanja je zaskrbljujoč. Morali bi iti navzgor in ne navzdol. Naš cilj mora biti, da se vrnemo med najuspešnejše države. To zahteva osredotočenost na temeljna znanja, predvsem na bralno pismenost, matematiko in naravoslovje, saj predstavljajo osnovo za nadaljnje učenje in uspešno vključevanje v družbo ter gospodarstvo. Posebno pozornost je treba nameniti zgodnjemu odkrivanju učnih primanjkljajev in dodatni podpori učencem, ki zaostajajo, pa tudi odkrivanju in podpori talentov ter krepitvi kakovosti poučevanja. Ob tem želimo učiteljem zagotoviti avtonomijo in jih birokratsko razbremeniti, da se bodo lahko čim bolj posvečali pedagoškemu delu. Pomembno je tudi, da pri oblikovanju ukrepov izhajamo iz podatkov, raziskav in dobrih praks doma in v tujini. Šolski sistem moramo razvijati na podlagi dokazov, ne ideologije.
Kaj pa glede finančne pismenosti? Tudi tu slovenski otroci dosegajo podpovprečne rezultate. Progresivni mediji, ki jim je pritrdil tudi Branimir Štrukelj, so to pred leti pospremili z besedami, da finančna pismenost za splošno izobrazbo ni pomembna, saj je del neoliberalne ideologije.
Osebno ne vidim nobenega razloga, da bi bila finančna pismenost ideološko vprašanje. Razumevanje osebnega proračuna, obresti, inflacije, davkov ali kreditov ni ne levo ne desno. Gre za znanje, ki ljudem pomaga sprejemati boljše odločitve v vsakdanjem življenju. Naloga šole je, da mladim daje znanje in kompetence za življenje, finančna pismenost pa nedvomno sodi mednje. Dijaki se pri matematiki učijo obrestno-obrestnega računa – ali je narobe, če se ob tem naučijo še, kako to lahko reši izziv njihove pokojnine?
Finančna pismenost ni pomembna le za upravljanje osebnih financ. Pomembna je tudi za delovanje demokracije. Finančno pismeni državljani bolje razumejo, kako nastajajo javni prihodki, kdo plačuje davke in kako se ta denar porablja. Zato bodo takšni državljani od politikov pogosteje zahtevali odgovore glede porabe davkoplačevalskega denarja, postavljali bodo vprašanja o učinkovitosti javnih programov ter kritično presojali predloge novih davkov, prispevkov in drugih javnofinančnih ukrepov. Menim, da je to dobro. Demokracija je močnejša, kadar državljani razumejo finance in od izvoljenih predstavnikov zahtevajo odgovorno ravnanje z denarjem, ki ga ustvarjajo davkoplačevalci.
V razredih, mislim predvsem na osnovno šolo, sedijo učenci z zelo različnim znanjem: nekateri težko spremljajo, drugi se dolgočasijo. Slovenski izobraževalni sistem, vsaj meni se tako zdi, je ves čas težil k povprečnosti. Kako najbolj nadarjenim zagotoviti, da se ne bodo utopili v povprečnosti? Ti najbolj nadarjeni bodo v prihodnosti nosilci razvoja, znanja in blaginje. Mislim, da potrebujemo odličnost.
Drži. Eden od poslancev na zaslišanju je celo poudaril, govorim po spominu, da bodo s koalicijsko pogodbo načrtovane spremembe pripeljale do elitizma, pomembna pa je enakost. Jaz pa jasno ločim med enakopravnostjo, ki je absolutno pomembno načelo in pomeni, da imamo enake možnosti, ter enakostjo, ki je siljenje ljudi v enak rezultat. Saj ne želimo vzgajati dronov. Prepričan sem, da Slovenija ne sme biti država, ki se boji odličnosti. Naša naloga je, da vsakemu otroku pomagamo doseči poln potencial, ta pa je pri najbolj nadarjenih drugačen. Odličnost ni privilegij. Odličnost je razvojna nujnost. V učilnici želimo učiteljem omogočiti večjo fleksibilnost pri delu z nadarjenimi učenci. Kjer je smiselno, želimo spodbujati diferenciacijo pouka, zahtevnejše naloge, projektno delo, raziskovalne aktivnosti in hitrejše napredovanje pri posameznih predmetih. Nadarjen učenec ne sme biti kaznovan z dolgčasom samo zato, ker snov osvoji hitreje od vrstnikov. Zunaj učilnice pa želimo dodatno okrepiti mrežo tekmovanj, raziskovalnih taborov, poletnih šol, centrov odličnosti, mentorstev ter sodelovanja z univerzami, raziskovalnimi inštituti in gospodarstvom. Mladim talentom moramo omogočiti stik z vrhunskim znanjem in najboljšimi mentorji že v času šolanja.
Na zaslišanju ste omenili potrebo po večjem poudarku na kritičnem mišljenju pri NPZ in maturi. Katere konkretne spremembe načrtujete na tem področju?
Kritično mišljenje ni dodatna šolska vsebina, ampak način razmišljanja, ki bi moral prežemati celoten izobraževalni proces. V času umetne inteligence, družbenih omrežij in poplave informacij ni več dovolj in niti ni nujno potrebno, da si učenec zapomni dejstva. Znati mora presojati informacije, preverjati vire, prepoznavati logične napake, razumeti različne argumente in oblikovati lastna stališča. Zato želim, da se ta vidik močneje odrazi tudi pri NPZ in maturi. Manj poudarka bi morali namenjati reprodukciji podatkov, več pa uporabi znanja v novih situacijah, analizi problemov, interpretaciji besedil, grafov in podatkov ter argumentiranemu sklepanju. To ne pomeni, da bomo opustili preverjanje temeljnega znanja. Ravno nasprotno. Kritično mišljenje je mogoče razvijati le na podlagi dobrega znanja. Brez dejstev ni mogoče kakovostno razmišljati o dejstvih. Konkretne rešitve bomo pripravili skupaj s stroko, vendar je smer jasna: manj učenja na pamet in več razumevanja, manj reprodukcije in več uporabe znanja. Želimo izobraževalni sistem, ki ne nagrajuje le pomnjenja, ampak tudi razumevanje, ustvarjalnost in intelektualno radovednost. To so kompetence, ki jih bodo mladi potrebovali v prihodnosti.
Kot enega ključnih izzivov ste izpostavili kadrovsko problematiko in ugled učiteljskega poklica. Katere prve ukrepe boste sprejeli za izboljšanje položaja učiteljev?
Brez kakovostnih, motiviranih in družbeno cenjenih učiteljev ni kakovostnega šolstva. Zato je kadrovska problematika ena mojih absolutnih prioritet. Učiteljem moramo vrniti ugled in avtoriteto. V zadnjih letih se je prevečkrat ustvarjal vtis, da je učitelj predvsem administrativni delavec, včasih celo industrijski, namesto strokovnjak, ki nosi eno najpomembnejših družbenih odgovornosti – izobraževanje in vzgojo prihodnjih generacij. Zmanjšati moramo administrativne obremenitve. Učitelji morajo več časa nameniti poučevanju in delu z učenci, manj pa izpolnjevanju obrazcev, pisanju poročil in ukvarjanju z birokratskimi postopki. Izboljšati moramo pogoje za vstop v poklic in razvoj kariere. Posebno pozornost bomo namenili področjem, kjer primanjkuje kadra, predvsem matematiki, naravoslovju, tehniki in računalništvu. Hkrati želim vzpostaviti reden in odprt dialog z učitelji, ravnatelji in njihovimi predstavniki. Rešitev ne bomo iskali za zaprtimi vrati ministrstva, ampak skupaj s tistimi, ki vsak dan stojijo pred razredom. Moj cilj je preprost: da bo učiteljski poklic ponovno med najbolj spoštovanimi poklici v Sloveniji in da bodo najboljši mladi diplomanti v njem videli privlačno življenjsko in karierno pot. To ni strošek, ampak naložba v prihodnost države.
Zavzemate se za večjo avtonomijo učiteljev. Predlagate razmislek o učiteljski zbornici, ki je v Evropi redka. Kakšne bi bile njene ključne naloge in ali bi bilo članstvo obvezno?
Ne predlagam le razmisleka, v koalicijski pogodbi je napovedana ustanovitev učiteljske zbornice in to me zavezuje kot ministra. Učiteljsko zbornico bomo ustanovili. Je pa v tej fazi absolutno prezgodaj, da bi govoril o podrobnostih. To je ena tistih nalog, kjer moramo sesti z učitelji, saj je zadeve treba zastaviti premišljeno in v komunikaciji z deležniki. Vsekakor pa ta moj odgovor ne pomeni relativizacije koalicijske zaveze ali odlašanja.
Podprli ste spremembo sestave svetov šol na model 3-3-3. Kako odgovarjate na pomisleke, da to zmanjšuje vpliv pedagoških delavcev?
Pretresen sem bil, ko je na zaslišanju pred pristojnim odborom del koalicijskih poslancev zagovarjal stališče, da je treba starše držati stran od šole, torej jim dati čim manj vloge v svetu šole. Kot starša me vsekakor zanima sodelovanje pri strateškem razmisleku in ta poteka tudi v okviru sveta šole. Ker staršev ne razumejo kot partnerje v izobraževalnem procesu, se nekateri pač potem z odvetniki sprehajajo po šolah. Zagovarjam drugačen pristop: starši morajo igrati pomembnejšo vlogo pri razmisleku o sistemu izobraževanja, potem pa morajo šola in učitelji avtonomno prevzeti svoj del odgovornosti.
Kakšne spremembe načrtujete na visokošolskem področju? Vaše ministrstvo poleg izobraževanja pokriva tudi znanost. Vam je to področje zelo blizu. Kaj bodo vaši glavni poudarki?
Koalicijska pogodba nas zavezuje k decentralizaciji. Nesorazmerno velik delež akademskega potenciala v Sloveniji je skoncentriran v Ljubljani. Rektorje univerz in direktorje javnih raziskovalnih zavodov vidim kot akademske kolege, v vlogi ministra pa jih vidim kot pomembne deležnike in partnerje; pričakujem, da bomo skupaj delali za krepitev institucij, ki jih vodijo. Hkrati pa sporočam, da je zame absolutno nesprejemljivo nasprotovanje razvoju akademskih okolij drugod po Sloveniji. V Novem mestu smo imeli opravka s situacijo, ko so nekatere javne univerze in večina javnih raziskovalnih zavodov ostro nasprotovali ustanovitvi javne univerze in razvoju javnega raziskovalnega zavoda Rudolfovo. Ob ustanovitvi Rudolfovega so v Ljubljani celo organizirali javni protestni shod. Čudaško. Minister za izobraževanje, znanost in mladino ni minister za Ljubljano, temveč za celotno Slovenijo. Nikomur ne bomo nič podarili, toda vsa regionalna okolja, ki izkazujejo realen potencial za razvoj močnih akademskih središč, si zaslužijo pozornost, podporo in razvojne priložnosti.
Ali podpirate izenačitev financiranja zasebnih in javnih vrtcev?
Ja, drži.
Biografija
Dr. Borut Rončević (rojen 25. avgusta 1975) je redni profesor sociologije na Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu in znanstveni svetnik na javnem raziskovalnem zavodu Rudolfovo – Znanstveno in tehnološko središče Novo mesto. Kot visokošolski učitelj sodeluje pri vsebinah doktorskega študija, pretežno pa deluje kot raziskovalec v okviru večjih mednarodnih konzorcijskih projektov, v katerih sodelujejo različni deležniki iz izobraževanja, gospodarstva, javne uprave in nevladnega področja; sam se ukvarja s temami na presečišču ustvarjanja in prenosa znanja, raziskovalne politike, inovativnosti in regionalnega razvoja. Sodeloval je pri številnih evropskih raziskovalnih in razvojnih projektih v okviru programov Horizon Europe, Interreg in Erasmus+. Je avtor ali soavtor enajstih znanstvenih monografij in štiridesetih znanstvenih člankov, uredil je sedem zbornikov ter objavil še številne druge znanstvene in strokovne prispevke. Aktivno sodeluje v mednarodnih strokovnih združenjih. Od leta 2022 naprej je kot prvi Slovenec član izvršnega odbora Mednarodnega sociološkega združenja (ISA). Pot je začel kot mladi raziskovalec na Univerzi v Ljubljani. Kot doktorski študent je bil štipendist Marie Curie na Univerzi v Aalborgu na Danskem (2002). Dvakrat je prejel naziv Jean Monnet Chair, trikrat pa je vodil center odličnosti Jean Monnet. V letih 2023 in 2024 je kot Fulbrightov štipendist eno leto predaval in raziskoval na Univerzi Troy v ZDA. V svoji akademski in raziskovalni karieri je gostoval na številnih slovenskih in tujih univerzah ter raziskovalnih ustanovah v ZDA, Veliki Britaniji, na Danskem, Irskem, v Nemčiji, Rusiji, Libanonu in na Hrvaškem. V letih 2012 in 2013 je opravljal funkcijo generalnega direktorja za visoko šolstvo in znanost na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije. Vodil je tudi več visokošolskih in raziskovalnih ustanov, med drugim Univerzitetno in raziskovalno središče Novo mesto, Fakulteto za uporabne družbene študije in Fakulteto za medije. Več let je bil predsednik upravnega odbora Fakultete za informacijske študije v Novem mestu in tudi predsednik nadzornega sveta Radiotelevizije Slovenije. Zagovarja razvojno usmerjeno, odprto in kakovostno izobraževanje ter močno vlogo znanosti, raziskav in inovacij pri dolgoročnem razvoju Slovenije.
