Piše: C. M.
V Celju se je na svojem rednem letnem srečanju v ponedeljek, 22. junija 2026, sestalo vodstvo treh Mohorjevih družb iz Celja, Celovca in Gorice. 27. julija bo minilo natanko 175 let od ustanovitve prve slovenske založbe, ki pomeni tudi začetek organiziranega slovenskega založništva. Ob tej priložnosti so opozorili na pomen slovenske knjige in neprecenljivo vlogo najstarejše slovenske založbe Mohorjeve družbe, ki danes zaradi zgodovinskih okoliščin deluje v treh različnih državah, Sloveniji, Avstriji in Italiji, a v pomembnem povezovanju enotnega slovenskega prostora.
V 35. letu slovenske države slovenski narod obeležuje 175 let delovanja prve slovenske založbe. Ni prav veliko organizacij, ki bi se ponašale s tako dolgo zgodovino neprekinjenega delovanja. To pa hkrati toliko močneje priča o odnosu Slovencev do svojega jezika, kulture, pisane besede, ustvarjalnosti in slovenske omike. Po zaslugi ustanoviteljev Antona Martina Slomška, Antona Janežiča in Andreja Einspielerja ter njihovih somišljenikov so prav mohorske knjige postale tisti element, ki je povezoval Slovence celotnega etničnega prostora že skoraj poldrugo stoletje pred tem, ko smo lahko začeli naglas razmišljati o slovenski državi. Mohorjeva družba je bila v Celovcu formalno ustanovljena s podpisom razglasa 27. julija 1851. Po koncu prve svetovne vojne se je Mohorjeva leta 1919 morala umakniti iz Celovca. Za 8 let je zatočišče z vso založniško in tiskarsko dejavnostjo našla na Prevaljah, leta 1927 pa se je preselila v Celje, kjer domuje že 99 let, in nobeno leto od ustanovitve do danes, niti med vojnama, izdajanje knjig ni usahnilo.
Ko knjige zaradi političnih sprememb niso mogle do ljudi onstran novih državnih meja, je bila leta 1924 tudi v Gorici ustanovljena Goriška Mohorjeva družba. Ta najmlajša mohorska sestra se je rodila v času preganjanja slovenskega jezika in s tem naroda na Goriškem in Tržaškem s posebnim poslanstvom: ohranjati slovenstvo na tem obmejnem
prostoru ne le živo, ampak tudi dejavno kot eden od sestavnih delov treh narodnosti, slovenske, furlanske in italijanske. Z izdajanjem knjig slovenskih in italijanskih avtorjev tudi v italijanskem jeziku gradi enotnejši in strpnejši duhovni in kulturni prostor z edinstvenim poslanstvom povezovanja in približevanja narodov v iskanju skupnega dialoga preko različnih jezikov.
V letu 1940 je nacistična oblast v Celovcu prepovedala Mohorjevo družbo in ji odvzela vse nepremičnine. Leta 1947 so celovško Mohorjevo ponovno ustanovili in odvzete nepremičnine so ji bile vrnjene. Mohorjeva družba v Celovcu je najstarejša samostojna ustanova med Slovenci na Koroškem, ki si prizadeva za kulturni, izobraževalni in narodni razvoj slovenske skupnosti in za širjenje slovenskega jezika. Danes založniška dejavnost v slovenskem in nemškem jeziku predstavlja manjši del poslanstva Mohorjeve v Celovcu, saj kot najpomembnejše središče slovenskega kulturnega življenja na Koroškem odločilno prispeva k ohranjanju slovenske identitete, kulture in zgodovinskega spomina med koroškimi Slovenci v Avstriji. Posebno pozornost poleg spodbujanja bralne kulture namenja predvsem vzgoji in izobraževanju mladih v dvojezičnem okolju – dejavnosti dvojezičnih jasli, vrtca, ljudske šole in dijaškega doma, ob tem pa še lastne tiskarne in številnih družbeno pomembnih projektov, z vsem tem pa je tudi eden večjih zaposlovalcev na avstrijskem Koroškem, kjer sta znanje slovenskega jezika in dvojezičnost pomembna prednost.
Celjska Mohorjeva družba tudi danes z ok. 70 izdanimi naslovi letno sodi med večje klasične slovenske založbe s širokim repertoarjem humanistike in leposlovja za vse generacije. Vse od izida Slovenske kolede za leto 1859 še danes izdaja vsakoletni znameniti Mohorjev koledar in nadaljuje edinstveno tradicijo Redne zbirke. Tako imenovana Mohorjeva zlata doba v času urednikovanja Frana Saleškega Finžgarja je dala pogum založniškim podvigom vse do današnjih dni v projektih, kot so Platonova zbrana dela, prevod Božanske komedije, prvi veliki slovenski Filozofski leksikon (Anton Stres), Leksikon likovne teorije (Jože Muhovič), Jegličev dnevnik, Hieronimova pisma, Leksikon imen in Leksikon priimkov (Janez Keber), ter tisočim drugim humanističnim in leposlovnim izvirnim in prevodnim knjižnim delom. Poslanstvo prve slovenske založbe tako ostaja profesionalno založništvo: z močjo tiskane knjige skrbeti za ohranjanje in razvoj lepega slovenskega jezika in kulturnega ter duhovnega izročila, zasidranega v koreninah slovenstva in spoštovanju tradicije.
Knjiga je tako prav po zaslugi Mohorjeve družbe in danes vseh treh Mohorjevih družb pomembna vrednota slovenstva. Pomen slovenske knjige tudi danes ni prav nič manjši. Moč knjige ni odvisna od našega spremenljivega dojemanja njene moči. Toliko bogatejši so torej tisti, ki se te moči zavedajo – tisti, ki berejo knjige. Res pa je, da je v današnjem času za ohranjanje kultiviranja in funkcionalne pismenosti slovenskega naroda potrebno vložiti veliko več prizadevanj o tem zavedanju. Glasneje in načrtno je potrebno opozarjati na pomembnost slovenske knjige, ki je ohranjevalka in branilka razvoja slovenskega jezika, da nam jezik ne spolzi med prsti dojemanja samoumevnosti kulturnih vrednot, ki so naredile slovenski narod.
Na milijone izvodov knjig Mohorjeve družbe je neprecenljiva vez s preteklostjo in s prihodnostjo – z že doživetim in spoznanim, z že odkritim in zapisanim, hkrati pa tudi z neslutenimi možnostmi, ki jih današnje in pretekle knjige ponujajo prihodnjim bralcem.
