Piše: G. B.
Izšla je nova številka revije Demokracija! V njej objavljamo, kako je nova vlada Janeza Janše začela z delom – to so prve spremembe, ki jih je uveljavila. Primerjava z dosedanjimi tremi Janševimi vladami kaže, da bi sedanja lahko omejila vpliv globoke države in končala tranzicijo. Še tik pred svojim slovesom s položaja je Golobova vlada sprejemala sporne odločitve, ki ne sodijo med tako imenovane tekoče posle. Razbijamo mit o tem, da je bil Donbas, torej področje vzhodne Ukrajine, že od nekdaj ruski, kar je sicer glavno opravičilo za Putinovo agresijo. V intervjuju za Demokracijo smo se pogovarjali z dr. Ernestom Petričem in dr. Petrom Jambrekom. Predvsem slednji ocenjuje, da je ekipa pomladne vlade najboljša doslej, orisal pa je tudi pasti, ki prežijo nanjo. Z Demokracijo boste vedeli več!
In sedanja, nova vlada? Lahko bi rekli, da so okoliščine njenega nastanka zelo podobne tistim izpred 14 let. Teden dni pred letošnjimi volitvami je namreč globoka država s pomočjo zlorabe Sove ter nevladnikov lansirala konstrukt Black Cube, da bi zajezila vpliv objavljenih prisluhov, ki so razkrili veliko težo korupcije med vladajočimi. Bilo je dovolj, da so se javnomnenjski trendi pred volitvami spremenili in potisnili Svobodo na prvo mesto, a vseeno premalo, da bi Golob lahko brez težav sestavil novo koalicijo. Sprva je celo ponujal vlado narodne enotnosti in vanjo vabil stranki Demokrati in Resni.ca. Seveda brez SDS, kar kaže na to, kako zdaj že bivši premier dojema »narodno enotnost«: tako, da vnaprej izključi več kot 300 tisoč ljudi, ki so dali svoj glas SDS. Takšno kupčkanje se Golobu ni obrestovalo, kakor tudi ne odločitev predsednice Nataše Pirc Musar, da mandata za sestavo vlade ne podeli nikomur. Nazadnje so mandatarja namesto nje predlagali poslanci sami. 22. maja je Janez Janša na tajnem glasovanju prejel 51 glasov, 4. junija pa je bila vlada izvoljena.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
V novi Demokraciji še preberite:
Potrjena 16. vlada Republike Slovenije
Pred natanko enim tednom, 4. junija, je državni zbor na izredni seji z 49 glasovi za in 30 proti potrdil ministrsko ekipo 16. slovenske vlade. Pod vodstvom premierja Janeza Janše bo delovala ekipa 15 ministric in ministrov, ki so jih predlagale stranke podpisnice koalicijske pogodbe. Vlado sestavljajo SDS, Demokrati ter trojček NSi, SLS in Fokus, podprli pa so jo tudi poslanci Resni.ce in oba poslanca narodnih skupnosti. Še isti dan je sledila primopredaja poslov z zdaj že nekdanjim premierjem Robertom Golobom. Janša se je Golobu zahvalil za čestitke in dobre želje ter vrnil zahvalo nekdanjemu predsedniku vlade in celotni vladi za stvari, ki so bile dobro narejene, nekoliko manj pa za tisto, kar je šlo v napačno smer. »Ampak to bomo popravljali,« je pripomnil in dodal, da je primopredaja poslov šele začetek. »In potem bo narejena ocena stanja. Strinjam pa se s tem, da je pred Slovenijo lahko dobra prihodnost, pod pogojem, da bomo sposobni izkoriščati vse potenciale in da bomo pri tem sodelovali,« je poudaril novi premier in ob prevzemu poslov še napovedal, da bo opozicijskim strankam v tem tednu poslal vabilo k partnerstvu za razvoj. »Roko sodelovanja ponujamo vsem, ki presegajo dnevno politiko in želijo lepšo prihodnost Slovenije.« Pri tem lahko Janša računa, da bo v partnerstvo vstopila vsaj stranka Resni.ca.
Intervjuja: dr. Ernest Petrič in dr. Peter Jambrek
Pogovarjali smo se z dvema nekdanjima ustavnima sodnikoma, ki sta bila tudi predsednika ustavnega sodišča. »Ustavno sodišče lahko o ustavni pritožbi odloča šele, ko bodo izčrpana vsa predhodna sredstva v predvidenih postopkih glede morebitnih spornosti teh volitev. In tisti, ki izpodbija volitve, mora izkazati svoj neposreden pravni interes. Če bi ustavno sodišče priznalo – recimo zaradi »vmešavanja« tujcev v naše volitve – pravni interes posamezniku in bi ustavni pritožbi posameznika ugodilo, bi moralo enak pravni interes priznati vsem volivkam in volivcem ter posledično volitve razveljaviti, to pa bi prineslo marsikaj za stabilnost, učinkovitost in ugled naše države,« je glede levičarske ustavne pobude dejal dr. Ernest Petrič.
Dr. Peter Jambrek pa je opozoril na nujnost obračuna z mafijskim podzemljem. »Gre za izjemno pomembno zadevo. Ti ne tako nedavni dogodki, denimo umor Šutarja, da je veliko organiziranega kriminala in mafijskega delovanja ravno v Sloveniji, ker je tranzicijska država in veliko povezav iz balkanskih držav preko Slovenije teče v zahodne države … Tu je bil del Romov, ki so bili podizvajalci v tem poslu. Vemo, da Italija obvladuje svojo slavno mafijo in zna ekscese mafije, ki presegajo normalno kontrolo narkomafije, preprečiti. Pri nas kaj takega ni mogoče, ker nimam nekih kompetentnih in mednarodno povezanih kriminalističnih ekip, ki bi jih nujno potrebovali. Da se v kriznih situacijah organiziranega kriminala mafijskega izvora pove, kdo je gospodar situacije,« je dejal.
Zadnji dnevi Golobove vlade – sporne odločitve
V samo 73 dneh po volitvah 22. marca 2026 je odhajajoča vlada Roberta Goloba v režimu tekočih poslov izvedla sistematično »betoniranje« vpliva, ki ga poznavalci označujejo za enega najbolj drznih poskusov v slovenski zgodovini. Kljub ustavnim omejitvam so se vrstile desetine kadrovskih razpisov, desetmilijonske prerazporeditve denarja, uvrščanje večdesetmilijonskih projektov v proračunske dokumente, sporne zunanjepolitične geste – med njimi tudi tajno glasovanje na vladi, ko sta Robert Golob in Asta Vrečko izdala tudi palestinsko stran ter s tem pokazala svojo dvoličnost – ter zloraba državnih institucij. Namesto dostojne predaje poslov je Slovenija tako dobila občutek zadnjega plenjenja proračuna in institucij.
Migracije, deportacije in nepravilnosti
V začetku maja 2026 je pred ljubljanskim Azilnim domom Vič potekal eden najbolj odmevnih in medijsko izpostavljenih protestov v zadnjem obdobju. Več kot sto aktivistov Ambasade Rog je blokiralo glavni vhod in dostopno cesto ter uspešno preprečilo načrtovano dublinsko predajo treh prosilcev za mednarodno zaščito Hrvaški. Dogodek je ponovno pokazal globoko nerazumevanje ter razpoke v slovenskem azilnem in migracijskem sistemu ter temeljno ideološko (levičarsko) razumevanje pristopa k upravljanju migracij. Dogodki so ponovno sprožili tudi vprašanja o učinkovitosti ministrstva za notranje zadeve (MNZ), o morebitnem zavlačevanju postopkov, uhajanju informacij in o tem, ali je slovenski azilni sistem v času vlade Roberta Goloba deloval v skladu z zakoni in evropskimi obveznostmi ali pa so ga pretirano oblikovali aktivistični pritiski in politična agenda. Danes je odgovor že bolj jasen.
Kurjači milijonov in mešetarji z meglo letijo v nebo …
Letošnja komisija za podelitev Valvasorjevih nagrad je z izborom nagrajencev sprejela pomembno kulturno-politično usmeritev. Nagrajeni so bili strokovno delo, zvestoba in ljubezen do dediščine ter ustvarjalna bogatitev nacionalne in svetovne zakladnice. Komisija pa je s svojo odločitvijo povedala tudi nekaj drugega. Nagrade ni podelila razstavi Mesto na meji v centru Epic, ki naj bi bila višek viškov Evropske prestolnice kulture GO 2025. Sam sem skozi lansko leto nekako upal, da bom lahko izvedel, koliko denarja je šlo za projekt Epic in razstavo Mesto na meji. Prav tako sem spraševal tudi o stroških stalne razstave Dosanjane sanje Vojaškega muzeja Slovenske vojske v Kadetnici v Mariboru. Bilo je prav zabavno. Tudi po dveh pozivih informacijske pooblaščenke obema ustanovama so se obnašali, kot da jih napada nek sovražnik, pred katerim morajo braniti največje skrivnosti.
Zakaj Donbas ni že od nekdaj ruski
Moja mama in njena družina izhajata iz doneške regije v Ukrajini. In čeprav sem se po naključju rodila v Moskvi, sem odraščala tukaj – v regiji, ki jo danes prepogosto opisujejo z eno besedo: »ruska«. Pri Rusih ta beseda zveni samozavestno, vendar ta trditev ne zdrži preverjanja dejstev. Donbas nikoli ni bil ruski – ne zgodovinsko, ne kulturno in ne demografsko. Začnimo s preprostim dejstvom: Donbas ni starodavna zgodovinska »zemlja ruskega naroda«. To je okrajšava za »Doneški (premogovni) bazen«, torej ekonomsko-geografski pojem. Regija v sodobnem pomenu se je oblikovala relativno pozno, in sicer predvsem v 19. stoletju, ko se je tu začela hitro razvijati industrija. V resnici so bila ozemlja današnje doneške in luganske regije od davnih časov del stepskega obmejnega območja, ki so ga kozaki imenovali Divje polje. Že v 17. stoletju so zaporoški kozaki tu ustanovili Kalmiuško palanko – upravno-vojaško enoto zaporoške vojske. Na mestu kozaške trdnjave Domaha (drugo ime je Kalmiuška Sloboda) je nastal Mariupol. Na mestu kozaških naselij Oleksandrivka in Krutogorivka pa je zrasel Doneck.
V novi Demokraciji vabljeni k branju kolumn naših urednikov, novinarjev ter zunanjih sodelavcev. Pripravili so jih: Metod Berlec, Petra Janša, Lucija Kavčič, Jože Biščak, Keith Miles, Matevž Tomšič in Stane Granda.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
