Piše: mag. Andrej Vastl
Volilno leto 2022 je v slovenskem političnem prostoru zaznamovala izrazita politična mobilizacija proti takratni vladi Janeza Janše. Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica so nastopili z obljubami o normalizaciji političnega prostora, depolitizaciji institucij, kulturi dialoga ter drugačnem načinu upravljanja države. Velik del volivcev ni glasoval zgolj za menjavo oblasti, ampak predvsem za pričakovanje bolj »umirjene in povezovalne« politike.
Antijanšizem je v tem obdobju postal osrednji politični okvir levega in liberalnega dela političnega prostora. Takšen pristop je bil na volitvah leta 2022 uspešen, saj je povezal različne politične skupine okoli skupnega cilja. Toda že v prvih letih mandata so se začele kazati omejitve političnega modela, ki svojo legitimnost gradi predvsem na nasprotovanju političnemu tekmecu.
Negativna politična identiteta lahko kratkoročno ustvari močno politično energijo. Težje pa dolgoročno zagotavlja razvojno vizijo države in učinkovito upravljanje javnih sistemov. Prav to se je postopoma pokazalo tudi v mandatu 2022–2026.
Koalicija je v začetku mandata veliko govorila o dialogu, vključevanju in spoštovanju pluralizma. V praksi pa je velik del politične komunikacije pogosto ostajal ujet v logiko obračunavanja z »janšizmom«. Odmevne so bile izjave predsednika vlade dr. Roberta Goloba o »čiščenju janšizma« na RTV Slovenija in v policiji, ki so sprožile številne politične odzive (Delo, 17. 10. 2024). Pomembne razprave je sprožila tudi njegova izjava, da je postopek Komisije za preprečevanje korupcije »farsa«, ko je KPK obravnavala očitke nekdanje ministrice Tatjane Bobnar glede domnevnih političnih pritiskov na policijo (24ur, 4. 12. 2024).
Takšne izjave imajo posebno težo predvsem zato, ker prihajajo neposredno iz vrha izvršne oblasti. Pri delu javnosti so zato ustvarjale občutek, da slovenski politični prostor tudi po letu 2022 ostaja močno zaznamovan z ideološkim konfliktom in političnim razmejevanjem.
Ob tem se politična polarizacija ni bistveno zmanjšala. V določenih segmentih javnega prostora se je celo poglobila. Del javnosti je začel dobivati občutek, da se slovenska politika še vedno preveč vrti okoli delitve na »naše« in »vaše«, premalo pa okoli dolgoročnih razvojnih vprašanj države.
Pomembno vlogo pri spremembi političnega razpoloženja so imeli tudi konkretni rezultati upravljanja države. Zdravstvo je ostalo eden največjih sistemskih problemov, saj se čakalne vrste niso bistveno zmanjšale. Stanovanjska politika ni prinesla pričakovane dinamike gradnje javnih stanovanj, številni projekti digitalizacije in modernizacije države pa so napredovali počasneje od prvotnih napovedi. Ob političnih napetostih je pogosto ostajal vtis, da se država ukvarja predvsem sama s seboj.
Prav v tem trenutku je antijanšizem začel postopoma izgubljati svojo politično moč. Volivci po določenem času manj ocenjujejo simbolni politični konflikt in vse bolj presojajo konkretne rezultate oblasti. V ospredje pridejo vprašanja življenjskega standarda, dostopnosti zdravstva, stanovanjske problematike, varnosti in splošne učinkovitosti države.
Mandat 2022–2026 je hkrati pokazal tudi omejitve političnih projektov, ki svojo identiteto gradijo predvsem na nasprotovanju prejšnji oblasti. V delu političnega prostora se je postopoma oblikoval vtis, da je bilo veliko politične energije usmerjene predvsem v razmejevanje do obdobja prejšnje vlade ter v spreminjanje ali preoblikovanje že obstoječih politik in dokumentov. Manj pa je bilo zaznati dolgoročno razvojno konsolidacijo države in jasno programsko usmeritev za prihodnost.
Zato se odpira širše vprašanje, ali lahko politične stranke brez dovolj jasnih programskih temeljev dolgoročno ohranijo politično stabilnost. Slovenska politična praksa pogosto kaže, da politični projekti, ki nastanejo predvsem kot odgovor proti prejšnji oblasti, po enem mandatu postopoma izgubijo začetni politični naboj. Takšni projekti težje prerastejo v dolgoročno stabilne politične strukture z jasno identiteto in razvojno vizijo.
Ponovno imenovanje Janeza Janše za mandatarja ter oblikovanje nove koalicije med SDS, NSi, SLS in Fokusom ob podpori izvenkoalicijske stranke Resnica zato predstavlja tudi pomemben politični signal dela volilnega telesa. Pomemben del državljanov očitno od politike vse bolj pričakuje predvsem stabilnost, predvidljivost in učinkovito upravljanje države. To ne pomeni, da politične razlike v Sloveniji ne obstajajo ali da politična kritika ni legitimna. Kritika oblasti ostaja normalen del demokratičnega prostora. Pomeni pa, da se slovenska družba postopoma utruja od stalnega ideološkega konflikta in dolgotrajne politične mobilizacije proti posameznim političnim akterjem.
Slovenija danes zato potrebuje predvsem politiko, ki bo sposobna zmanjševati družbene napetosti, graditi institucionalno zaupanje in oblikovati širši občutek skupne prihodnosti. Državljani od politike vse bolj pričakujejo učinkovite javne sisteme, stabilno gospodarstvo, varnost, dostopna stanovanja in predvidljivo državo. Prav zato bo prihodnje politično obdobje verjetno manj zaznamovano z mobilizacijo proti posameznim političnim osebnostim, bistveno bolj pa z vprašanjem sposobnosti učinkovitega upravljanja države in doseganja konkretnih rezultatov za državljane.
