Piše: Jovo Martinović
V noči, ko je Aleksandar Nešović Baja padel mrtev v restavraciji “27” v Senjaku, elitni beograjski četrti, javnost sprva o tem ni slišala od policije, kaj šele od tožilstva. Prve podrobnosti o zločinu je na družbenih omrežjih objavil Miloš Medenica, sin nekdanje vodje sodstva Vesne Medenice, ki je na begu potem, ko je bil na prvi stopnji obsojen, medtem, ko se nahaja njegova mati v zaporu.
V objavi z dne 14. maja je Medenica (oziroma umetna inteligenca, kot so najprej trdili vodilni črnogorske policije in MUP) sporočil, da je 12. maja prišlo do težave “v raju bratov Vučić” in da je to želel sporočiti “bratom Srbom, če ni nikogar drugega”. Trdi, da je pozno zvečer tistega dne, po 23. uri, prišlo do spopada pred gosti in osebjem restavracije “27” v Senjaku, katere pravi lastnik je po Medenici Andrej Vučić, brat predsednika Aleksandra Vučića. Tistega večera je Veselin Milić, načelnik Policijske uprave (PU) Beograd, kot podrobneje pojasnjuje Medenica, povabil kriminalca Aleksandra Nešovića, znanega kot Baja, v restavracijo “Ćaci”, da pride na pijačo. Ob prihodu Baja z Milićem najde “SNS-ovega tajkuna Sašo Vukovića, bolj znanega kot Boske”. Po kratkem pogovoru med Bajo in Bosketom Boske vzame pištolo in Baji v predel trebuha izstreli dva naboja. Boske in član Milićeve varnosti odneseta mrtvega Baja in začneta odstranjevati sledi (krvi in streljanja) pred številnimi ljudmi, ki so bili tisto noč prisotni. Nešovića so naložili v avto, kasneje pa so njegovo truplo odvrgli ob avtocesto. Brata Vučić in njuni podaniki, trdi Medenica, “že dva dni ponarejajo namige in se dogovarjajo, kako rešiti problem in zmanjšati škodo.” Medenica nato navaja, da je bila preiskava opravljena šele na dan njegove objave (14. maja). Istega dne je bil po pripovedi dosežen dogovor in Milić je pozval Bosketa in člana njegove varnosti k predaji, kar sta tudi storila. Aretacija Milića se pričakuje v prihodnjih urah, “da bi zadovoljili javnost”, je zaključil Medenica.
Naslednje jutro je bil Milić res aretiran, navedbe Miloša Medenice pa so se postopoma potrdile. Mediji bratov Vučić so ob 11:11 poročali, da je bil Milić zaslišan “v vlogi državljana” in nato aretiran. Istega dne je bilo objavljeno, da je bil razrešen položaja vodje beograjske policije. Kasneje ob 15:37 neodvisni portal Danas objavlja, da je bilo truplo Baja Nešovića “najdeno ob avtocesti v bližini Šimanovaca”. Sklicuje se na več virov iz policije. Informacijo prenašajo tudi srbski in črnogorski mediji, pa tudi izjemno rumeni Informer, glavni Vučićev medij. Sledijo jim drugi režimski mediji. Poznavalci razmer trdijo, da takšne novice ni bilo mogoče objaviti brez namiga iz urada predsednika republike.
Naslednji dan – 16. maja, je prišlo do prelomnice. Na tiskovni konferenci, ki se je je udeležil tudi direktor srbske policije, Dragan Vasiljević, je predsednik Srbije dejal: “Trupla še vedno nismo našli, iskanje je intenzivno, iščejo ga cele enote.” Vučić je “prosil”, naj ne objavijo, da je bilo truplo najdeno. Dodal je, da je primer “težak”, vendar da se je država “obnašala odgovorno”. Vasiljević je dejal, da je bilo deset oseb pridržanih in predanih tožilstvu. Kasneje je bilo dodano, da pokojnega Nešovića išče tudi vojska.
Neodvisni mediji so potrdili in navedli Medenico, da je bila preiskava v restavraciji v Senjaku opravljena šele 14. maja zvečer. Cela dva dni po umoru. V sporočilu višjega javnega tožilstva (VJT) v Beogradu je bilo navedeno, da je “javni tožilec … po prijavi izginotja ob 21.30 začel preiskavo na določeni lokaciji”. Ob tej priložnosti so “našli dva naboja HP kalibra 9 mm, pa tudi več sledi krvi v prostorih, za katere se sumi, da pripadajo žrtvi, ki je izginila”.
“Pogrešani” Baja Nešović je na splošno smatran kot vojak bratov Vučić, ki je zbiral skupine kriminalcev, da bi med protesti napadali in pretepali študente. Bil je član kriminalne združbe Dejana Stanojevića Keke, ki je divjala v 90. in zgodnjih 2000-ih. Boske Vuković se omenja kot neformalni direktor Ćacilanda, ki je plačeval ljudem, da so igrali Vučićeve “študente, ki se želijo učiti”. Boske in Nešovićev sin Stefan sta lastnika podjetja Masad Properties, ki ima v lasti dve parceli v Novem Beogradu, po dostopnih podatkih pa je plačal tri milijone evrov. Domnevno je do konflikta med njima prišlo zaradi gradbenih načrtov, zato je Milić organiziral sestanek v restavraciji, da bi zgladil konflikt, bodisi zaradi zasebnega posla bodisi po ukazu od zgoraj.
Milićevo bogastvo in razkošno življenje sta v velikem nesorazmerju z njegovimi dohodki. Znan je po tem, da med rušilno kampanjo kriminalcev v Savamali ni tja poslal policistov, prikrival politične umore in umazane posle režima. Zaradi primera Senjak je režim nenadoma izgubil tri pomembne operativce.
Ni jasno, kdaj in s kakšnim razlogom je policija odšla v restavracijo. Nekdanji inšpektor Uprave kriminalistične policije (UKP) Milan Dumanović je za Beto povedal, da so Nešovića spremljali pripadniki Oddelka za tajni nadzor, ki so MUP obvestili, da Nešović ni zapustil restavracije. Ministrstvo za notranje zadeve Srbije, ki ga vodi socialistični voditelj in Vučićev koalicijski partner Ivica Dačić, se o primeru uradno ni oglasilo, čeprav je to ustaljena praksa ministrstva za notranje zadeve v primerih streljanja in izginotja.
Šele tri dni po streljanju je sledila kratka objava, da je bil Milić aretiran in odpuščen. Podrobnosti o streljanju, prisotnosti policistov in domnevnem prikrivanju zločina so bile zamolčane. Dačić in njegov kabinet sta molčala na vztrajna medijska vprašanja, na podlagi česa se je šef beograjske policije Milić sestal s kriminalci, ali je bil na službeni nalogi ali zasebno, ali je poročal svojemu nadrejenemu itd. Direktor policije Vasiljević ni odgovoril, zakaj kraj zločina ni bil takoj zavarovan in zapečaten ter zakaj je bila preiskava opravljena šele 14. maja zvečer, če se je streljanje zgodilo 12. maja.
Da bi bilo vse skupaj še bolj bizarno, se je pojavilo več trditev uporabnikov družbenih omrežij, da je uradni srbski premier Đuro Macut 13. maja kosil v isti restavraciji in da ga očitno nihče ni obvestil, niti njegova varnost, kaj se je zgodilo prejšnji večer. V kabinetu premierja niso zanikali, da je tisti dan pred forenzičnim pregledom jedel v restavraciji. Po srbski ustavi je najmočnejša oseba v državi premier, ki vodi notranjo in zunanjo politiko države.
Sporočila javnosti po prvih objavah 16. maja, je prevzel Vučić, ki po srbski ustavi nima pooblastil za vodenje policije in kriminalističnih preiskav ter mu ustava daje le ceremonialna pooblastila. Poleg trditve, da “trupla nismo našli”, je Vučić nervozno in odmaknjeno govoril o odnosu med policijo in kriminalom ter napovedal obračun s policisti, ki “varujejo tajkune in kriminalce”.
Naslednji dan – 17. maja, ko se je utrdil, je srbski predsednik med uradnim obiskom Azerbajdžana začel spreminjati ton in braniti policijo. Država je pokazala “absolutno profesionalnost” in se ni mogla odzvati prej, saj je uradno poročilo prišlo šele, ko je Nešovićeva žena prijavila njegovo izginotje. Streljanje, kri in odstranitev trupla v polni restavraciji za Vučića niso bili problem. Poudaril je, da Milić ni osumljen umora, temveč prikrivanja, in da je treba spoštovati domnevo nedolžnosti vseh. Srbski vladar je v odgovoru na novinarsko povpraševanje o Medenicinih napovedih dejal, da ne bo odgovarjal ubežnemu kriminalcu, ki je napadel njegovo družino. Dodal je še, da Medenica “ne sodeluje edino z nami”, s čimer je namigoval na službe pod njegovim in bratovim nadzorom.
Da ima Medenica, oziroma tisti, ki ga upravljajo, verodostojne informacije, se je v primeru Senjak izkazalo za resnično. Druge objave vsebujejo mešanico resničnih, polresničnih ali izmišljenih zgodb. Medtem ko se Medeniceve objave nadaljujejo, je po besedah zahodnega diplomata, ki je želel ostati anonimen, vse bolj viden DPS-Kavaški narativ omenjene osebe z morebitno vpletenostjo ruskih služb prek najožjega kroga ljudi Mila Đukanovića, ki so blizu Kremlja. Medenica pošilja sporočilo domnevno svojemu “bratu Milanu Kneževiću”, a je namenjeno srbskemu voditelju. V objavi z dne 18. maja Medenica poziva Kneževića, naj izjavi, da “Rusija Vučka sploh ne mara in da Vučko prodaja orožje Ukrajini in Izraelu”. Kneževića posredno povabi tudi, naj izbere med materjo Rusijo in bratoma Vučić, ki sta prežeta s korupcijo, saj ve, da Knežević v igri “ne igra za denar, ampak za ideale”.
Dosedanje poteze kažejo na prizadevanja za relativizacijo zločina in amnezijo vseh neprijetnih prič.
Črna gora služi kot izgovor, da se ne govori o ugrabljenih institucijah Srbije
Hkrati s prvimi objavami v tisku o streljanju v Senjaku se je začela kampanja preusmerjanja pozornosti javnosti z obračunavanja zločincev v službi režima na patetično tirado proti Črni gori. Istega 16. maja je črnogorski portal Borba, znan po poveličevanju režima bratov Vučić, objavil avtorsko besedilo predsednika z naslovom “Žal mi je, da smo vas imeli raje, kot ste vi imeli radi nas” kot grajo zaradi “odcepitve Črne gore”. Besedilo je opisano kot zgodovinski nagovor Aleksandra Vučića državljanom Črne gore. Operira z neresničnimi trditvami o “najbolj umazani kampanji” proti njemu, njegovi družini in o tem, kako ga črnogorski mediji “križajo”. Domnevno Srbijo črnogorsko vodstvo dnevno napada in zagotavlja podporo za izvedbo barvne revolucije v Srbiji. Preprost pregled črnogorskega tiska pokaže, da mediji in izjave črnogorskih uradnikov ne vsebujejo nobenih novic iz Srbije, kaj šele napadov na Srbijo.
Črnogorski javni servis skupaj z miloističnimi in še posebej Vučićevimi mediji ni posredoval niti ene besede o zaskrbljujočem dogajanju v Srbiji. Mrdićevi zakoni, zadavljenje ostankov srbskega sodstva in nezakonito pridržanje srbskih tožilcev s strani BIA, da bi jih ustrahovala, da bi delali za zasebne interese bratov Vučić, niso v ustreznih medijih dobili nobene omembe. Če bi se kaj takega zgodilo v Črni gori, bi nedvomno prišlo do velikih potresov.
Črnogorska vlada, pa tudi nekdanji režim Mila Đukanovića, ki z Vučićem deli iste vrednote, namenoma molči o vseh dogodkih v Srbiji.
