Piše: Andrej Sekulović
Nemčija je po enem letu Merzove vlade še vedno v krizi. Kaže, da se bo Friedrich Merz zapisal v zgodovino kot najmanj priljubljen kancler od ustanovitve Zvezne republike Nemčije. Znotraj sredinsko desno-leve koalicije vladajo nenehna trenja.
Friedrich Merz je po zmagi na lanskih volitvah prevzel položaj nemškega kanclerja pred dobrim letom, 6. maja 2025. Njegovo koalicijo sestavljajo zveza sestrskih strank, Krščansko-demokratska unija Nemčije (CDU) in Krščansko-socialna unija na Bavarskem (CSU), ter Socialni demokrati (SD). Slednji so po poraznem vodenju stare vlade in razpadu koalicije, ki je pripeljal do predčasnih volitev, na volitvah prejeli le 16 odstotkov glasov, a je domnevno »konservativni« Merz z njimi sklenil koalicijo, ker zavrača sodelovanje z Alternativo za Nemčijo (AfD), ki je prejela dobrih 20 odstotkov glasov in je največja opozicijska skupina v nemškem bundestagu. Medtem ko ima vladajoča CDU/CSU 208 poslancev, jih ima AfD 152, koalicijski partnerji, Socialni demokrati, pa le 120. V opoziciji sicer sedijo tudi Zeleni s 85 poslanci, Levica s 64, en sam sedež pa je prejelo Zavezništvo Sahre Wagenknecht.
Ponižujoč začetek kanclerstva
Merz po dobrem letu vladanja stoji na čelu koalicije, ki jo zaznamujejo prepiri in nestrinjanja, medtem ko se država še vedno sooča z notranjimi in zunanjimi krizami na različnih področjih, kot so gospodarstvo, infrastruktura, migracije in industrija. Roko na srce, zdi se, da je njegovo kanclerstvo zaznamovano z neuspehom že od začetka, saj se je začelo precej ponižujoče. Za kanclerja je bil v zveznem parlamentu imenovan šele v drugem krogu, saj je v prvem krogu 18 anonimnih »uporniških« poslancev iz njegove lastne koalicije glasovalo proti njemu. Tako se je zgodilo, da bodoči kancler prvič v zgodovini Zvezne republike Nemčije ni dobil potrebne večine svojih poslancev že ob prvem glasovanju. V drugem krogu pa mu je le uspelo zagotoviti 325 glasov, kar je le devet več od potrebnih 316 za kanclerstvo. Tako je Friedrich Merz postal deseti kancler po drugi svetovni vojni, ponižujoč začetek prevzema položaja pa je mnogim pustil grenak priokus in vzbudil dvome o stabilnosti njegove vlade.
Neenotnost v času velikih izzivov
Dvomi so bili očitno upravičeni, saj se njegova koalicija velikokrat težko usklajuje, sam Merz pa je s svojimi nepremišljenimi izjavami že večkrat prilil olje na ogenj. Nenehna trenja znotraj vlade tako v očeh javnosti spodkopavajo njeno enotnost v času, ko se Nemčija sooča z velikimi izzivi. Velika večina volivcev danes dvomi, da lahko Merzova vlada obnovi že tako pešajoče gospodarstvo, reši avtomobilsko industrijo, ki se je znašla v krizi zaradi Trumpovih carin in kitajske konkurence, ustrezno prilagodi sistem socialnih pomoči ter se spopade z demografskimi težavami. Ob tem tako imenovana velika koalicija sploh ni več zares »velika«, saj ima ravno dovolj sedežev, da tvori majhno večino v bundestagu. Po prevzemu oblasti je Merz v prvih poletnih dneh leta 2025 napovedal, da bo jesen istega leta »jesen reform«. Slednje naj bi vključevale ravno spremembe na področju socialne države, pokojnin, zdravstva in medicinske nege, obenem pa naj bi zmanjšale birokracijo. A v naslednjih mesecih se nič od tega ni zgodilo.
Namesto dejanj kompromisi
Vlada je sicer na hitro ustanovila poseben sklad za infrastrukturo in »podnebno nevtralnost«, za katerega je bilo do leta 2045 namenjenih kar 500 milijard evrov. S temi sredstvi naj bi se financirali projekti za posodobitev železniškega omrežja in gradnjo novih mostov, saj se Nemčija, nekoč znana po točnosti, danes sooča tudi s propadajočo infrastrukturo. Vendar pa naj bi se zapletlo pri sodelovanju med finančnim ministrom Larsom Klingbeilom iz vrst Socialnih demokratov in ministrico za gospodarstvo Katherino Reiche iz CDU-ja, kar se je sprevrglo v nenehen konflikt. Reichejeva namreč zagovarja številne ukrepe, ki bi izničili rezultate prejšnje levičarske vlade Socialnih demokratov, Zelenih in Svobodnih demokratov. Slednja je namreč vodila gospodarsko politiko s poudarkom na podnebni zaščiti. Reichejeva poleg tega hoče znova uvesti uporabo jedrske energije za gospodinjstva, s katero je prekinila vlada Angele Merkel. V nedavnem intervjuju je Merz sicer povedal, da se mu zdi, da mora znotraj trenutne vlade kompromise sklepati predvsem njegova stranka, govoril pa je tudi o »koaliciji z večjo in manjšo partnerico«, kjer so potrebni kompromisi, ki pa, je dejal, ne morejo biti »enosmerni«. Zdi se, da Merza, ki ni hotel sodelovati z AfD, češ da gre za »skrajne desničarje«, zdaj v kot potiskajo njegovi levičarski koalicijski partnerji. Čeprav se vlada lahko pohvali z zmanjšanjem migracij, so deportacije ostale redke, večje gospodarske težave, kot so visoke cene energentov, visoki davki, preobsežna birokracija in deindustrializacija, pa še naprej vztrajajo.
Polom na mednarodnem parketu
Ne glede na stanje doma se je zdelo, da gre Merzu bolje na področju zunanjih zadev, a ravno pred prvo obletnico njegove vladavine je izgubil tudi to prednost, ki je slonela na njegovih dobrih odnosih z Belo hišo. Merz, znan po tem, da včasih ne zna »držati jezika za zobmi«, si je to sam zakuhal, ko je prejšnji mesec brez povoda ob obisku neke srednje šole pred učenci spregovoril o ameriški vojni z Iranom in obtožil ZDA, da so napadle bližnjevzhodno državo brez strategije ali izhodiščnega načrta. Dejal je, da je iransko vodstvo »ponižalo celoten ameriški narod«. Trump se je seveda takoj odzval in rekel, da Merz »nima pojma, o čem govori«, ter pristavil, da »ni čudno, da gre Nemčiji tako slabo, gospodarsko in drugače«. Ni pa ostalo le pri jeznih besedah, Trump se je odločil Nemčijo tudi drugače kaznovati. Bilateralni odnosi so se ohladili, ameriški predsednik pa je napovedal umik vsaj 5.000 ameriških vojakov iz Nemčije, kot tudi nove trgovinske sankcije za uvoz evropskih avtomobilov. Tudi načrtovana namestitev raket tomahawk v Nemčiji, ki je del načrta odvračanja Rusije od morebitnih napadov, bi lahko splavala po vodi. Berlin sicer skuša reševati svoj ugled s trditvami, da je bilo število ameriških enot že prej v reviziji in da glede raket še nič ni bilo odločeno.
Najnižja priljubljenost od ustanovitve države
Kancler Friedrich Merz je trenutno najbolj nepriljubljen nemški voditelj od ustanovitve sodobne Nemčije leta 1949. Javnomnenjske raziskave inštituta Forsa namreč kažejo, da je kar 83 odstotkov Nemcev nezadovoljnih z njegovim vodenjem države, vključno s člani in podporniki njegove stranke. Na zvezni ravni je tako Alternativa za Nemčijo prehitela Krščansko-demokratsko unijo za kar pet odstotnih točk po priljubljenosti, zdi pa se, da trenutna koalicija vztraja predvsem zato, ker se najbolj od vsega boji vzpona stranke AfD. Nedavne ankete ameriškega javnomnenjskega inštituta Morning Consult pa so pokazale, da naj bi bil Merz med 24 državniki demokratično izvoljeni voditelj z najnižjo stopnjo priljubljenosti. Po tej anketi ga podpira samo še 19 odstotkov Nemcev. Merz je obsojen na levičarsko partnerico, zaradi katere njegova vlada ne more izvesti konkretnih reform, ker se otepa sodelovanja z drugo desno stranko, kar je precej pogost pojav med tako imenovanimi strankami »desne sredine«.
