Piše: Civilna iniciativa za Ljubljano- CILJ
V sredo je izšel članek inštituta IPoP, ki zviška in z domnevno strokovne distance opravičuje uvedbo plačljivega parkiranja v ljubljanskih soseskah. Avtorji poskušajo javnost prepričati, da je nova dajatev za stanovalce pravzaprav “pomoč” in “prostorska rešitev”. V resnici pa gre za šolski primer administrativnega oportunizma, ignoriranja realnosti na terenu ter lastne vloge pri sooblikovanju zgrešene prometne politike, pri kateri IPoP sodeluje kot soavtor mestnih strategij.
Pravna samovolja: Klasika dvojnega odiranja
Strokovnjaki iz inštituta IPoP se radi sklicujejo na teorijo, da je parkiranje “privilegij”, ne pa človekova pravica. Pri tem zavestno ignorirajo tako ustavno-pravni kot materialni vidik stanovanjske gradnje v Sloveniji. Parkirišča pred soseskami (kot so BS3, Fužine ali Šiška) niso naključni javni prostor, temveč pripadajoča funkcionalna zemljišča, zgrajena sočasno z bloki. Stanovalci smo ta parkirna mesta v celoti preplačali že ob nakupu nepremičnin ter skozi prispevke za komunalno opremljanje. Ko občina ta zemljiščaproglasi za javne površine in nanje postavi parkomate, ne izvaja trajnostne politike, temveč grob poseg v lastniške interese občanov in prikrito razlastitev, s katero polni proračunsko luknjo. Prisiliti ljudi, da ponovno plačujejo za infrastrukturo, ki so jo sami financirali, je čisti učbeniški primer dvojnega odiranja iste kože.
Sistemska diskriminacija in umetno ustvarjen primanjkljaj
Svet Mestne občine Ljubljana je na seji 23. 3. sprejel nov odlok o urejanju prometa, na podlagi katerega namerava občina v soseske uvesti dovolilnice. Nesorazmernost in krivičnost odloka se najbolj očitno kažeta v določilu, ki neposredno kaznuje etažne lastnike, ki so skozi postopke po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL) uredili pripadajoča zemljišča k stavbam. Spremembe namreč določajo, da ti stanovalci sploh niso upravičeni do prve, osnovne dovolilnice in to kljub temu, da v postopkih običajno stanovalcem pripade le okoli 0,2 – 0,5 parkirnega mesta na stanovanje. MOL s tem odlokom poskuša doseči dvoje. Najprej ustvariti birokratsko iluzijo, da je parkiranje teh stanovalcev že rešeno, nato pa skozi neživljenjska določila preprečiti, da se ji občani, ki jim vestno krči lastna parkirišča, lahko sploh postavijo po robu. .
Pri tem pa zavestno prikrivajo dvoje: soseske so bile prvotno urbanistično načrtovane in zgrajene s jasnim ciljem 1 parkirnega mesta na stanovanjsko enoto, kar pomeni, da so stanovalci celoten fond parkirišč že vnaprej financirali. Do danes je ta faktor padelna zgolj 0,8 mesta na stanovanje, ker je MOL v teh soseske naknadno in agresivno vgradila zunanje javne programe (kot so npr. Voka Snaga, nogometna igrišča, občinska poslopja). Ker te zgradbe nimajo (zadostnih) parkirnih kapacitet, njihovi obiskovalci sedaj zasedajo še tista manjkajoča mesta, ki so še fizično ostala stanovalcem. Ker je občina sama obremenila in oklestila parkirišča soseske, je preprečitev dostopanja do prve dovolilnice lastnikom po ZVEtL-u, ki se takšnim prostorskim politikam zoperstavljajo, višek sistemskega cinizma.
Zgrešena prioriteta: Najprej kazen, šele nato rešitev
Inštitut IPoP v članku zapiše ključni strokovni nesmisel: »Avtobusi so počasni, ker je na javnih površinah v mestu preveč brezplačnih parkirišč.« To je popolno obračanje vzroka in posledice. Stanovalci avtomobilov ne uporabljajo zato, ker bi bilo parkiranje pred blokom “zastonj”, kajti vsako parkirišče so že plačali in jih še plačujejo skozi stroške vzdrževanja, temveč zato, ker je Javni potniški promet (JPP) nekonkurenčen, zamuden in neprilagojen sodobnemu ritmu življenja. Kot soavtorji mestne prometne strategije so pisci članka soodgovorni za to, da mesto nima urejenih rumenih pasov in ekspresnih povezav. Uvajanje plačljivih con pred radikalno posodobitvijo JPP ni upravljanje mobilnosti, ampak ekonomsko izsiljevanje občanov, ki nimajo realne alternative.
Urbani elitizem pod krinko socialne pravičnosti
Trditvi, da “brezplačno parkiranje ni socialna politika” in da je 60 evrov za letno dovolilnico majhen strošek, izhaja iz salonskega elitizma. Veliko ljudi je že tako na pragu revščine, 60 evrov jim pomeni veliko in je zanje razlika med plačanimi računi za elektriko, šolsko prehrano za otroke, plinom ali zapadlimi obveznostmi. Za marsikatero družino ali upokojenca z nizko pokojnino avtomobil v Ljubljani ni luksuz, ampak edina vez z zdravstvom ali oskrbo sorodnikov na podeželju. Članek prav tako priročno zamolči progresivno lestvico: za vsako naslednje vozilo v gospodinjstvu se cena drastično dvigne. Vrhunec cinizma pa je dejstvo, da dovolilnica ne zagotavlja prostega mesta.
Namesto tega dvojnega odiranja bi morala občina uporabiti strokovne alternative: uvedbo modrih con s časovno omejitvijo (ki so za stanovalce brezplačne), postavitev pametnih zapornic ali pa končno zgraditi učinkovit sistem P+R na vpadnicah. Ker pa so raje izbrali vsesplošno plačilo in diskriminacijo lastnikov, je jasno, da je trajnostna mobilnost le ekološka krinka za polnjenje proračuna.
