Piše: dr. Metod Berlec
Slovenski politični prostor je petintrideset let po osamosvojitvi zaznamovan z izrazito postkomunistično kontinuiteto, ki sega v čas komunistične revolucije med drugo svetovno vojno in v leta po njej.
Maja 1945 je Slovenija prišla izpod enega totalitarizma (nacizma) pod drugega (komunizem). Bila je sestavni del socialistične Jugoslavije, v kateri so ključne vzvode oblasti obvladovali voditelji komunistične partije na čelu z Josipom Brozom Titom ter njemu podrejeni slovenski partijci, od Borisa Kidriča in Edvarda Kardelja do kasneje Milana Kučana. V tem obdobju ni bilo političnega pluralizma, svobodnih volitev ali neodvisnih institucij, kar je oblikovalo družbeno in gospodarsko strukturo, ki je v veliki meri preživela tudi prehod v demokracijo.
Prve demokratične volitve leta 1990 so pomenile prelomen trenutek, vendar se politična tranzicija ni zgodila v polni meri, saj je zadnji šef partije, Milan Kučan, postal prvi predsednik Republike Slovenije. V skoraj 35 letih samostojne države so desnosredinske vlade vodile Slovenijo le deset let, medtem ko je preostali čas oblast ostajala v rokah političnih sil, ki so izhajale iz kontinuitete prejšnjega sistema. Ta neuravnoteženost se odraža v številnih segmentih družbe: od medijskega prostora in kulturnih institucij do gospodarstva, pravosodja in civilne družbe. Posledica takšne strukture je šibkejši nadzor nad oblastjo, saj so ključni (pod)sistemi še vedno ideološko blizu eni politični opciji, to je tranzicijski levici. To zmanjšuje nadzor, omejuje kritično razpravo in ustvarja pogoje, v katerih se krepi korupcija. Pred volitvami objavljeni prisluhi, ki so razkrili »kriminalno združbo« na oblasti, so le eden izmed simptomov širšega problema: pomanjkanja učinkovitega ravnotežja med obema političnima poloma. V zadnjih letih se je pokazalo, da neuravnotežen politični prostor vpliva tudi na gospodarsko in socialno stabilnost. Opozorila o visoki davčni obremenitvi, nizki konkurenčnosti, padanju izvoza ter nezadostni učinkovitosti javnih sistemov – od sodstva do zdravstva – kažejo na potrebo po spremembah. A te so možne le, če obstaja dovolj politične volje, strokovne avtonomije in institucionalne neodvisnosti.
Slovenija se danes sooča z izzivom, ki presega dnevno politiko. Gre za vprašanje, ali lahko vzpostavimo bolj uravnotežen, pluralen in demokratično zrel sistem, v katerem bo oblast podvržena učinkovitemu nadzoru, institucije pa bodo delovale v korist državljanov, ne kriminalnih združb. To je ključno za prihodnji razvoj države – za njeno gospodarsko vitalnost, socialno kohezijo in mednarodno verodostojnost. Zato je nujno, da pride do oblikovanja desnosredinske vlade, svetovnonazorskega uravnoteženja družbe, vzpostavitve pravega sistema zavor in ravnovesij (angl. system of checks and balances) ter resnične ločitve oblasti na tri dele (izvršno, zakonodajno in sodno), kar bo sistemsko in razvojno pozitivno vplivalo na prihodnost Republike Slovenije. Naslednji dnevi in tedni bodo zato nadvse pomembni …
