Piše: dr. Stane Granda
Vsak normalen Slovenec bi se moral vsak dan spomniti, da je slovenska država, četudi ne zajema vsega slovenskega ozemlja, naš največji zgodovinski dosežek. Hkrati tudi kriterij za ocenjevanje zgodovinskih dogodkov, kar pa ne obsega pobojev, ki jih v zvezi z njo ni bilo, in kriminala, zlasti ne političnega, kot v prejšnjem enopartijskem režimu. To ni edini, je pa eden poglavitnih argumentov za dokazovanje nevzdržnosti trditve, da je osamosvojitev zasluga NOB. Trditev, da jo je ta dosegla in da so jo osamosvojitelji samo aktivirali, kar trdi dr. »repetovščine« v parlamentu, je znak idiotizma.
Ideja za slovensko osamosvojitev, njeno nujnost za slovensko preživetje, je vzklila z nastankom Jugoslavije. V stari Avstriji se ta ideja zaradi dinastične, ne pa nacionalne narave monarhije ni pojavila. Nadomeščala jo je ideja o Združeni Sloveniji, slovenski državni enoti v monarhiji s slovenskim parlamentom in slovenskim uradnim jezikom na vseh področjih javnega življenja.
Ideja o samostojni slovenski državi je rasla v obdobju obeh Jugoslavij. Največji udarec je prejela z umorom njenega očeta Lamberta Ehrlicha 26. maja 1942. Zdaj bo ena najuglednejših založb o naročniku umora, ki tudi sicer velja za največjega morilca Slovencev v zgodovini, izdala knjigo. Gotovo s subvencijo države?
Edvard Kardelj velja tudi za največjega uničevalca delavskega razreda v slovenski zgodovini. Delavski razred je bil predan Krekovi krščanskosocialni misli, preddelavci in nadrejeni pa so bili socialisti. To je bila slovenska posebnost v nekdanji Avstriji. Ko so se socialisti prelevili v komuniste, so sledili predvsem otroci iz bogataških krogov, komunizem je bil modna intelektualna muha, in intelektualni lumpenproletariat. Geslo »bolje je biti v partiji in se motiti z njo kot pa biti pameten izven nje« pove vse. Socializem je slonel na intelektu, komunizem na političnem nasilju. Treba se je vprašati, zakaj komunizem ni uspel v svoji rojstni deželi Angliji, v Skandinaviji, v ZDA, ampak zgolj na področjih materialnega in intelektualnega uboštva. »Če bi bil na agitacijskem potovanju z nalogo, da ustanovim proletarsko stranko, bi brez težave spravil skupaj organizacijo iz magnatov in oderuhov, nikakor pa ne bi mogel ustanoviti organizacije iz proletarskih elementov,« je pred II. svetovno vojno zapisal vodilni komunist Prežihov Voranc.
Slovenski komunisti so kot nihče v slovenski zgodovini zlorabili nacionalno in socialno vprašanje. Kdor temu ni bil pripravljen nasesti, je končal svoje življenje. Dovolj je bil že sum, da tega ne bo zmogel. To je ozadje medvojnih in povojnih pobojev. Potem je po podjetjih ukazal ustanoviti partijske organizacije, ki so podjetja marsikje tudi dejansko vodile. Zato smo gospodarsko vedno bolj zaostajali za razvitimi državami. Problem je bil v partiji, ne v delavcih. Isti so bili v Nemčiji nadvse uspešni, doma pa krivci nerentabilnosti. Z delavskim samoupravljanjem je odpravil sindikalno gibanje in ga spremenil v organizacijo delitve gnilih ozimnic in skupinskih počitnic na morju, da so imeli tudi tam delavce pod nadzorom.
Komunisti so se panično bali štrajkov. Leta 1958 so nad Trbovlje celo namestili tanke. Prepovedali so besedo štrajk in jo nadomestili s prekinitvijo dela. Veliki štrajk Litostrojevih delavcev decembra 1987, ki ga je vodil France Tomšič, je bil prva velika podpora nacionalnemu in političnemu programu, ki ga je v začetku leta predstavila 57. številka Nove revije. Spomnimo se dela strojevodje Slavka Kmetiča. Ne samo onemogočanje mitinga, tudi poprej so tresli Šinigojevo vlado in prispevali k samozavesti za osamosvojitev. Kot aktiven udeleženec vojne za Slovenijo sem bil v družbi z delavci in nekaterimi izobraženci, ne podjetniki. Nekateri borci so med vojno prejeli odločbe, da so odpuščeni z dela.
Vzrok za gospodarsko krizo ob slovenski osamosvojitvi so oni, ki jim osamosvojitev ni bila nikoli intimna opcija, pripisali osamosvojiteljem, sami pa so kradli kot srake. Sistematično so »olastninili« sindikate in onemogočili njihove reakcije na »prihvatizacijo«. Polastili so se tudi veteranske organizacije. Kam vse to vodi, smo lahko videli pretekla štiri leta v delu Golobove vlade. Dokler si osamosvojitev ne povrne podpore delavstva, bo slovenska demokracija nestabilna.
