Piše: Petro Beshta, ukrajinski veleposlanik v Republiki Sloveniji
Vsako leto konec aprila se Evropa spominja černobilske nesreče – tragedije, ki je postala simbol največje tehnološke katastrofe 20. stoletja. Radioaktivni oblak se ni ustavil na mejah. Razširil se je nad Ukrajino, Belorusijo, državami srednje in vzhodne Evrope ter dosegel Balkan. Njegove posledice so občutili milijoni ljudi, tudi v Sloveniji.
Černobil je svetu dal številne lekcije. Predvsem to, da jedrska energija tudi v miroljubni rabi zahteva absolutno odgovornost, preglednost in mednarodni nadzor ter da katastrofe takšnega obsega nikoli niso lokalne.
Minilo je skoraj štirideset let. Zdelo bi se, da so te lekcije postale del kolektivnega spomina Evrope. Vendar se danes moramo vprašati: ali smo jih resnično usvojili?
Okupirani Černobil
Leta 2022, z začetkom obsežne ruske invazije na Ukrajino, se je svet ponovno soočil z brezprecedenčno grožnjo. Ruske enote so zasedle zaprto območje Černobila. Oboroženi vojaki so se nahajali na območju, kjer že kratkotrajno bivanje brez zaščite predstavlja tveganje za zdravje. Kopali so jarke v Rdečem gozdu – na najbolj radioaktivno onesnaženem območju.
Približno pet tednov so bili objekti Černobila pod ruskim vojaškim nadzorom. V tem času je osebje delalo brez menjav več kot 600 ur, del infrastrukture in nadzornih sistemov je bil poškodovan, zaradi premikanja težke mehanizacije se je povečala raven sevanja in vojaške enote so vzpostavljale položaje na območjih s povečano radiacijo. Čeprav se je po umiku ruskih enot stanje stabiliziralo, je ta primer pokazal ranljivost tudi tistih objektov, ki so veljali za razmeroma varne. Ta dejanja niso bila napaka ali malomarnost. Predstavljala so zavestno kršitev vseh načel, na katerih temelji globalni sistem jedrske varnosti.
Okupirana jedrska elektrarna v Zaporožju
Danes se je grožnja še povečala. Zaporoška jedrska elektrarna – največja jedrska elektrarna v Evropi – je pod nadzorom Rusije. Njena okupacija traja že več kot tri leta. V tem času se je elektrarna iz energetskega objekta preoblikovala v vojaško bazo.
Ruske sile tam nameščajo opremo in strelivo, minirajo območje in objekt uporabljajo kot kritje za obstreljevanje. Zabeleženi so primeri mučenja in nezakonitega pridrževanja osebja. Kršene so osnovne zahteve jedrske in radiološke varnosti: elektrarna se sooča z izpadi električne energije, degradacijo opreme, pomanjkanjem usposobljenega kadra ter omejenim dostopom do ključnih sistemov.
Zaporoška JE – orodje vojne
Misija Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) je v elektrarni stalno prisotna od septembra 2022 in redno beleži kršitve osnovnih načel jedrske varnosti, zlasti glede zunanjega napajanja, fizične zaščite in delovnih pogojev osebja.
Dodaten dejavnik tveganja je hladilni sistem. Po uničenju Kahovskega akumulacijskega jezera leta 2023 je elektrarna izgubila glavni vir vode za hlajenje in prešla na alternativne rezervoarje. To je tehnično sprejemljivo, vendar dolgoročno zmanjšuje varnostne rezerve. To je nova realnost, s katero se svet še ni soočil: jedrski objekt, uporabljen kot orodje vojne.
Obstreljeni černobilski sarkofag
Posebno skrb vzbuja tudi stanje zaščitne infrastrukture v Černobilu. Novi varni sarkofag je bil zgrajen s skupnimi prizadevanji mednarodne skupnosti, da prekrije uničeni reaktor in zmanjša tveganje izpustov sevanja. Gre za enega največjih inženirskih projektov na svetu in simbol globalne solidarnosti ob katastrofi. Toda tudi ta simbol ni nedotakljiv v času vojne. Leta 2025 je bilo zaradi obstreljevanja poškodovano ohišje sarkofaga. Vsaka grožnja temu objektu ni le ukrajinski problem – predstavlja potencialno tveganje za vso Evropo.
Zato teh dogodkov ni mogoče obravnavati kot oddaljen konflikt, ki zadeva le Ukrajino.
Jedrska (ne)varnost
Slovenija ima, tako kot številne druge evropske države, lastne izkušnje z uporabo jedrske energije. Jedrska elektrarna Krško je pomemben del energetskega sistema države in primer odgovorne ter varne rabe jedrske energije. Je tudi primer tega, da jedrska varnost nima meja. Nesreča ali incident na katerem koli jedrskem objektu v Evropi – ne glede na njegovo lokacijo – bo imel posledice za vse.
Ukrajina na prvi liniji
Danes Ukrajina dejansko stoji na prvi liniji ne le vojaškega spopada, temveč tudi boja za ohranitev globalnih načel jedrske varnosti. In ta boj ima že konkretne razsežnosti. Kljub vojni Ukrajina še naprej zagotavlja delovanje svojega jedrskega sektorja v skladu z najvišjimi mednarodnimi standardi. Ukrajinski operaterji ohranjajo varno stanje reaktorjev tudi ob stalnih napadih na energetsko infrastrukturo, ki je ključna za hlajenje in preprečevanje nesreč.
Ukrajina je v stalni koordinaciji z IAEA in zagotavlja prisotnost mednarodnih strokovnjakov v vseh svojih jedrskih elektrarnah. To predstavlja brezprecedenčno raven preglednosti tudi v mirnem času. Misije agencije delujejo neprekinjeno, spremljajo razmere in pomagajo preprečevati nesreče. Ukrajinska stran prav tako spodbuja in podpira mednarodne zaščitne mehanizme – zlasti vzpostavitev varnostnega območja okoli Zaporoške jedrske elektrarne ter uveljavitev načel, ki izključujejo uporabo jedrskih objektov v vojaške namene.
Nujno odločno ukrepanje
Z drugimi besedami: Ukrajina danes ne brani le sebe. Dejansko zadržuje tveganje, ki bi lahko imelo celinske posledice. Zato mora mednarodna skupnost ukrepati odločno. Treba je:
- zagotoviti popolno demilitarizacijo Zaporoške jedrske elektrarne;
- jo vrniti pod nadzor Ukrajine;
- zagotoviti nemoteno in neodvisno delovanje IAEA;
- okrepiti mednarodni pritisk za prenehanje uporabe jedrskih objektov kot orodja izsiljevanja
- ter ponovno razmisliti o sodelovanju Rusije v globalnem jedrskem energetskem sektorju.
Nekaznovanost na tem področju ustvarja precedens z nepredvidljivimi posledicami.
Černobil leta 1986 je bila tragedija, ki je svet ni mogel preprečiti. Danes imamo priložnost preprečiti novo. Spomin na Černobil ni le stvar preteklosti – je odgovornost sedanjosti.
Opomba: članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
