Piše: Alenka Orel, društvo Zlata Slovenija
Eni še vedno korakajo po blatnih poteh leta 1945, z zastavami preteklosti, z očmi uprtimi v jame, rove, uniforme in ideološke prisege, kot da se zgodovina ni nikoli končala. Drugi pa skušamo razumeti, kako preživeti prihodnost – prihodnost umetne inteligence, digitalnih valut, nadzorovanih družb in razkroja pravne države.
Včasih imam občutek, da slovenski politični prostor ni parlament demokratične države, temveč arheološko najdišče zamrznjenih resentimentov. Na eni strani neprestano obujanje revolucije, na drugi strani tišina nad revolucionarnimi zločini. Govorijo o svobodi, a molčijo o pobitih brez sodb. Govorijo o človekovih pravicah, a desetletja niso zmogli civilizacijskega dejanja – jasne obsodbe komunističnega režima in povojnih pobojev nedolžnih ljudi.
In medtem ko se narod prepira o kosteh preteklosti, jaz čakam nekaj povsem drugega.
Čakam dan, ko bo Slovenija dobila resnično protikorupcijsko policijo – ne okrasno institucijo za tiskovne konference, temveč neodvisen mehanizem, ki bo brez strahu odprl vrata davčnih oaz, političnih bankomatov in omrežij privilegijev. Čakam dan, ko bo beseda “odgovornost” pomenila več kot prazno izjavo pred kamerami.
Čakam lustracijo.
Ne maščevalnosti, temveč higieno države.
Kajti demokracija brez moralnega očiščenja hitro postane le preoblečena kontinuiteta starega sistema.
Čakam, da bo kdo vprašal: kako je mogoče, da je denar slovenskih davkoplačevalcev izginjal v eksotičnih davčnih oazah, medtem ko so upokojenci šteli kovance za zdravila? Kdo bo vrnil ta denar? Kdo bo odgovarjal?
Čakam tudi trenutek, ko bo država zbrala pogum in pregledala privilegirane “borčevske” pokojnine. Resnični borci si zaslužijo spoštovanje. Toda narod izgubi dostojanstvo, kadar privilegije prejemajo ljudje, ki vojne niso niti povohali, medtem ko številni pošteni delavci životarijo z mizernimi pokojninami po štiridesetih letih dela.
In vendar – kot fizik ostajam človek prihodnosti.
Zato sem ponosna na izumitelja Nikolo Tesla, ki se je rodil blizu nas.
Ne na politike teme, ampak na človeka svetlobe. Na um, ki je razumel energijo, frekvence in moč znanja. Njegovi izumi so odprli vrata digitalni civilizaciji, svetu komunikacij, tehnologije in elektronske povezanosti človeštva.
Toda tudi tukaj prihaja opozorilo.
Vsaka civilizacija, ki obožuje tehnologijo, a izgubi etiko, začne razpadati od znotraj. Digitalna družba brez moralnih meja lahko postane najbolj sofisticiran zapor v zgodovini človeštva. Človek ne sme postati številka v algoritmu, nadzorovan subjekt brez duše, brez svobodne misli in brez pravice do dvoma.
Zato je današnja slovenska tragedija še toliko bolj absurdna: svet vstopa v novo tehnološko ero, mi pa se še vedno prerivamo po rovih ideološke vojne prejšnjega stoletja.
Narod, ki ne razčisti resnice o svoji preteklosti, težko varno stopi v prihodnost.
Narod, ki ne kaznuje korupcije, počasi legalizira krajo.
In država, ki izgubi pravičnost, prej ali slej izgubi tudi ljudi.
Morda zato Slovenija danes ne potrebuje novih propagandnih parol.
Potrebuje pogum.
Potrebuje pravno državo.
Potrebuje resnico.
In predvsem potrebuje prihodnost, ki ne bo zgrajena na strahu, privilegijih in zgodovinskih manipulacijah, temveč na znanju, delu in dostojanstvu človeka.
Kajti niti Nikola Tesla ne bi mogel osvetliti naroda, ki vztrajno ugaša lastno vest.
