Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Že kmalu po razpadu avstro-ogrske monarhije ozoroma po koncu prve svetovne vojne, ko je Slovenija pristala v balkanski Jugoslaviji, se je tudi v deželi na sončni strani Alp pojavila komunističn partija.
Najprej je bila le del jugoslovanske, s programom, ki je bil samo ena od različic revolucionarne sovjetske partije, borila pa se je za zmago delavskega razreda na vsem svetu, čeprav je bil v Jugoslaviji – za tedanje razmere v Evropi – proletariat v boljšem položaju, kot je bil pozneje, v komunizmu, ko so morali številni na delo v tujino. Pozneje (1937, na slavnih Čebinah) je bila ustanovljena tudi slovenska partija, vendar je bila v resnici prav tako jugoslovanska, kot je bila pred ustanovitvijo, ali pa še bolj, zaradi stalinizma. Veljalo je, da samo z jugoslovansko enotnostjo partija lajko prevzame oblast v vsej Jugoslsviji. In tako je tudi bilo. Po drugi svetovni vojnileta je leta 1945 tudi v Sloveniji prišla na oblast partija, ki ji je edina vladala vse do njene osamosvojitve leta 1991. Po tem – največjem – zgodovinskem dogodku v zgodovini Slovencev, pa se je partija poskrila v vrsto levih strank, obenem pa s pripadniki svoje tajne policije praktično prevzela vodstva v večini desnih. Komaj, komaj katera desna stranka je bila brez izdajalskih vodilnih kadrov.
V takšni slovenski politični stvarnosti je imela prikrita partijska elita, s skoraj vsemi svojimi potomci, v rokah vso politično moč tudi po osamosvojitvi. In prav smešno se mi je zdelo, ko sem v nekem bolj desnem mediju pred nedavnim slišala nekdanjega vplivnega udbovca govoriti o nujnosti politične enotnosti v Sloveniji. (Menda je bil ta zapletenih človek do političnih obtožencev, čeprav je bil v samem vrhu udbe, zelo milosten, še posebno pa do univerzitetnih profesorjev, ki so prekoračili svojo – akademsko – svobodo govora in mišljenja). Da, ta “vrli” udbovec je opozoril predvsem slovenske desne stranke, še zlasri SDS, da ne bi smele tako močno razdvajati. Po njegovem bi se morala slovenska politika bolj poenotiti. Seveda se je s tem mogoče strinjati, žal pa ne v primeru, ko to reče nekdanji udbovec sedanji, povsem nemočni slovenski desnici, ki jo po pravkar zmlela v prah že dolga desetletja vladajoča partijsko udbovska elita. Ta ni navajena na dvotirnos politike, niti na enornost v dvotirni politiki, in ni navajena na spodobno in nenasilno politično kritiko, kadar ni na oblasti, temveč v opoziciji. Slovenska partijska elita je vajena samo vladati povsem brez možnosti opozicijske kritike, kaj šele da bi jo upoštevala in ravnala odgovorno. Kadar pa se zgodi, da mora, zdaj (po osamosvojitvi), vendarle v opozicijo, takrat partija organizira ljudsko vstajo in se ponovno vrne na oblast. Zdaj, odkar ima poosamosvojitvena slovenska partija veliko moč predvsem v paravojski Sorosovih marksističnih multikulturnih globalistov, so desne stranke tako rekoč paralizirane. In nazadnje se je celo zgodilo, da je ena od najbolj desnih strank v Sloveniji izrazito proticepilska (vpliv nevladnih organizacij!), močno nacionalno zavedna, le da njen nacionalizem zadeva predvsem priznanje še ene, tokrat neke balkanske, avtohtone manjšine v Sloveniji. S takšno sedanjo desnico v Sloveniji pa ima komunistična partija vse potrebno za skorajšnji ponovni prevzem oblasti. Vprašanje je le, ali bo to storila takoj, ali pa nekoliko pozneje, ko bo s ponovno ljudsko vstajo zrušila močno ranljivo desno vlado.
Zaradi vsega tega se vse bolj zdi, da v Sloveniji ne diši po pomladi, temveč vse bolj in bolj po 29. novembru, saj dobesedno sami rinemo nazaj na Balkan, v jugovzhodno regijo EU, kot se v Bruslju glasi delovni naslov za ustanovitev nove Jugoslavije.


