Piše: Dr. Matevž Tomšič
V mandatu aktualne vlade smo se navadili vseh mogočih čudaštev, nesmislov in tudi evidentnih neumnosti. Navadili smo se, da premier Robert Golob in njegovi sodelavci stresajo trditve, napovedi in obljube, potem pa se čez noč premislijo in jih zanikajo ali spremenijo. Da to, kar izjavijo, pogosto nima nobene zveze ne z dejstvi ne z logiko. Temu primerno so bile nekonsistentne, kontradiktorne in večinoma kontraproduktivne tudi politike, ki jih je izvajala vladajoča garnitura.
A premier si želi ostati v sedlu tudi po letošnjih parlamentarnih volitvah. Podobno si želijo njegova stranka in drugi dve koalicijski partnerici. In to kljub temu, da dosedanja vladajoča koalicija nima več parlamentarne večine. Do nje jim manjka najmanj šest poslanskih glasov. Izgleda, da se Golob ob razglasitvi volilnih izidov tega ni najbolj zavedal. Zdaj pa je sprevidel, da je priti do podpore šestinštiridesetih poslancev zahtevna naloga. Zato si želi malodane prisiliti določene stranke, da ga podprejo. Pri tem se v svoji aroganci zapleta v vedno bolj bizarne zamisli in predloge.
Med temi »nosi štafeto« tista o oblikovanju nekakšne »vlade narodne enotnosti«. Kkljub zvenečemu poimenovanju – ali ravno zaradi njega – gre za eno izmed največjih bizarnosti v politični zgodovini samostojne Slovenije. Golob jo je obelodanil kot nekakšno rešitev, ki da je nujna za to, da se uspešno soočimo s krizo, ki naj bi prihajala in naj bi nas usekala z vso silo. Zanimivo, pred volitvami je zatrjeval, da v državi ni nobenih večjih problemov, kaj šele krize, saj da Slovenija cveti tako rekoč na vseh področjih. Zdaj pa naenkrat takšen preobrat. A kot rečeno, takšnih miselnih obratov smo se pri njem v zadnjih štirih letih dodobra navadili.
Precej bolj absurdno je to, kaj si on predstavlja pod vlado narodne enotnosti. Vanjo bi bile načeloma vključene vse parlamentarne stranke – razen Slovenske demokratske stranke. Ta pod nobenimi pogoji ne bi sodelovala v njej. To dokazuje, da Golob bodisi manipulira bodisi nima pojma, o čem govori. Takšna vlada se običajno vzpostavi v izrednih razmerah – najpogosteje v vojnem času. A pogoj za to, da si sploh zasluži takšno ime, je sodelovanje vseh ključnih političnih strank v njej, tj. tistih, ki zastopajo najpomembnejše politične opcije in glavne segmente volilnega telesa. V našem primeru to pomeni, da bi Slovenska demokratska stranka nujno morala sodelovati v njej, saj gre za daleč največjo stranko enega od dveh osrednjih političnih blokov. In to desnega bloka, ki je na volitvah dobil več glasov od nasprotnikov na levici.
Vladna koalicija brez te stranke torej nikakor ne bi bila vlada narodne enotnosti. V bistvu bi šlo za zelo prozoren politični nateg, saj bi vključitev nekaterih desnih strank služila zgolj za krinko, pod katero bi dosedanja levičarska vladna zasedba lahko nadaljevala svoje delo.
No, nič ne kaže, da bi se bile ne-leve stranke, ki jih Golob in njegovi vabijo v vlado, pripravljene ujeti na limanice. Zato se njihov napuh zdaj sprevrača v nervozo. Tako gredo iz ene bizarnosti v drugo. Zdaj denimo opozarjajo trojček strank okoli Nove Slovenije, ki vztrajno zavrača sodelovanje z njimi, da mora »spoštovati voljo volivcev«. Kakšno voljo vendar? Po njihovem naj bi bila volja volivcev teh strank, da gredo v levičarsko koalicijo, kjer ne bi bile nič drugega kot privesek. In to skupaj s tistimi, ki so dali kazensko preganjati njihove poslance, zgolj zato, ker so opravljali svoje delo nadzora nad represivnim aparatom. Stvar je obratna. Tem strankam bi njihovi volivci močno zamerili vstop v Golobovo vlado. Prav možno je, da bi bila takšna poteza njihov politični pogreb. In le upamo lahko, da je potencialnim Golobovim ne-levim partnerjem v samozvani vladi narodne enotnosti jasno, da bi se s tem ujeli v past, iz katere bi se težko rešili.
