Piše: Vančo K. Tegov
Parlamentarizem je oblika vladanja, v kateri je izvršilna oblast (vlada) politično odgovorna zakonodajni oblasti (parlamentu). Parlament je osrednji organ, ki sprejema zakone, potrjuje vlado in jo lahko tudi odpokliče – na primer z glasovanjem o nezaupnici. Vlada tako ne more vladati brez podpore večine v parlamentu. To je temelj parlamentarne demokracije.
Slovenija je parlamentarna republika: predsednik republike je večinoma protokolarna figura, resnično moč pa imata Državni zbor in vlada, ki jo oblikuje koalicija z večino. Če vlada izgubi podporo, lahko sledi padec vlade ali predčasne volitve. Cilj je ravnotežje moči, preprečevanje samovolje in redno preverjanje oblasti skozi parlamentarne debate, komisije in glasovanja.
Volilni sistem v Sloveniji je proporcionalni (sorazmerni), kot določa 80. člen Ustave Republike Slovenije. Volivci volimo poslance v osmih volilnih enotah (po enajst mandatov v vsaki + dva mandata za narodnosti). Mandati se delijo sorazmerno glede na število glasov, ki jih prejme stranka. Volilni prag znaša 4 % na državni ravni – stranke, ki ga ne presežejo, ne dobijo mandatov. Proporcionalni sistem omogoča, da tudi manjše stranke pridejo v parlament. Spodbuja nastanek koalicij, a lahko hkrati oteži odločanje in vodi v kompromise ali zastoje. Slovenija je ta sistem izbrala že v devetdesetih letih po referendumu, ker naj bi bolje odražal volilno voljo in preprečeval prevlado ene same stranke.
Pa vendar. Ko v politiki vidimo zmešnjavo, nizkotnost, grožnje – tudi fizične ali pred hišnim pragom – in popolno odsotnost osnovne spodobnosti, se zdi, da temelji demokracije razpadajo. Spoštovanje pravil, dialog in integriteta postanejo prazne besede. To ni zgolj slovenski problem. Podobni pojavi so se pojavljali v številnih državah, kjer je politična kultura postala tribalna – plemensko-vojskujoča namesto civilizirana. Spominja na kraje, kjer je surova moč pomembnejša od argumentov in kjer se politika spremeni v cirkus ali boj za preživetje.
Instrumentalizacija temeljnega demokratičnega orodja za razkroj družbe
Parlamentarizem in proporcionalni sistem sama po sebi nista kriva za to. Sta le orodji. Delujeta odlično, kadar jih uporabljajo ljudje z moralo, etiko in kulturo dialoga. Postaneta pa uničujoča, ko se izgubi spoštovanje do institucij in do nasprotnika. Ko pride do fizičnih pritiskov ali groženj, to ni več politična debata, ampak neposreden napad na temelj demokracije: na varen prostor za razpravo.
In prav to se je zgodilo te dni. Na plano je privrelo vse, kar ne bi smelo. Zloraba za zlorabo. Odpovedale so vse civilizacijske zavore – ali pa jih sploh nikoli ni bilo. Zaletavanje in zaganjanje v vse, kar je zmotilo njihove kvarne misli, zle želje in početja, vse zaradi enega samega interesa: ohraniti pridobljeno z goljufijo, krajo, podcenjevanjem državljana in ugajanjem centrom moči – nadtalnim in podtalnim. Gre za golo preživetje prevarantskega in kradljivega sistema ter njihovih vidnih in nevidnih mecenov.
Zaničevalci reda in ureditve so stari rimski rek »Divide et impera« posodobili in priredili svojemu načinu delovanja: »Deli, kradi, vladaj, podrejaj«.
Ne smejo več. In tudi nikoli več ne bodo.
Ali je čas za nekaj zdravega?
Tukaj nam zelo prav pride maksima o zdravi kmečki pameti, iskrenosti in spodobnosti. To ni naivnost. Zgodovina kaže, da demokracije propadajo ali stagnirajo prav takrat, ko se izgubi osnovna človeška decentnost – ko politik ali aktivist misli, da cilj opravičuje sredstva, ko se laž razglaša za »alternativno resnico« in ko se nasprotnik obravnava kot sovražnik, ki ga je treba uničiti, namesto da bi ga premagali z argumenti.
Zato je zdaj čas. Vedno je čas za nekaj zdravega in krepkega. Volivci, mediji, civilna družba in politiki sami imamo moč, da to zahtevamo. Ne z revolucijami ali novimi mesijami, temveč z vztrajanjem pri osnovnih standardih: Politiki naj odgovarjajo na vprašanja, namesto da se skrivajo za odvetniki in floskulami.
Debatirajmo o vsebini, ne o osebnih napadih.
Zahtevajmo transparentnost, ne pa ugibanje, kdo je s kom povezan.
Glasujmo za tiste, ki kažejo karakter, ne samo obljube.
In če smo to že storili, vztrajajmo, da se to tudi uresniči. Videti moramo tisto, kar je potrebno, ne le tisto, kar je na prvi pogled všečno. Všečno zbledi, potrebno nas preživi. Slovenija ni brez upanja. Ima solidne ustavne temelje, izobraženo prebivalstvo in dolgo tradicijo kmečke pameti – tiste, ki ve, da se hiša gradi na trdnih temeljih, ne na lažeh in grožnjah.
Če hočemo red namesto zmešnjave, mora priti najprej od nas samih: od volivcev, ki ne sprejemamo nizkotnosti, in od politikov, ki se zavedajo, da so služabniki ljudstva, ne obratno.
Zdrava pamet ni staromodna – je edino trajno zdravilo.
