Piše: Alenka Bizjak, članica civilne iniciative Tržnice ne damo
Nedavno smo obiskali občino Cerklje na Gorenjskem. Brali smo pismo župana te občine g. Franca Čebulja (Delo, Sobotna priloga, 7. 3. 2026), ki pove, da je Hribarjeva vila zaščiten spomenik državnega pomena. Tu se namreč nahaja ta meščanska vila, vredna ogleda in za katero občina zgledno in odgovorno skrbi brez vsake državne finančne pomoči. V njej se pripravljajo kulturni dogodki, ki jih občani radi obiskujejo. Tu se nahaja tudi kulturni hram Ignacija Borštnika z eno najlepših dvoran na Gorenjskem, kjer s prireditvami bogatijo kulturno življenje v občini, pa tudi širše.
Brali smo tudi članek “Prenova, ki ni izgubila zgodovinskega spomina” (Delo, 21. 3. 2026), ki obravnava kvalitetno obnovo Kulturnega doma v občini Črnomelj, ki je razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, ker je tu nastal med drugo svetovno vojno zametek predstavniškega in zakonodajnega organa kot osnova za prihodnje temelje naše državnosti.
Lepo se bere tudi članek z naslovom “V nekdanji luški Kapitaniji bodo varovali dediščino” (Delo, 19. 3. 2026), iz stavbe so nekoč nadzirali pomorski promet, zdaj jo pa hvalevredno namenjajo skrbi za kulturno dediščino Istre.
V občini Brežice bodo obnovili stavbo iz leta 1904, v kateri se nahaja okrajno sodišče in zemljiška knjiga, stavba je nujno potrebna obnove.
Boleče pa je branje članka z naslovom “Arhitekturni biser bo končal na deponiji (Dolenjski list, 5. 2. 2026), kjer v Šentlenartu v občini Brežice propada Treppova vila v lasti Kmečke zadruge. Vrsto let je bila prazna v upanju, da se bo zanjo zavzela občina. Ni razglašena za kulturni spomenik, vpisana je le v register Kulturne dediščine. Čeprav izjemno lepa v kraju nima prihodnosti, nihče se zanjo ne zmeni. V Brežicah sicer obnavljajo nekatere stavbe, tudi eno od stoletnih stavb, ki jo pohvalno obnavlja lokalni podjetnik v prvotni podobi- kot njen lastnik.
Zavest do kulturne dediščine je kultura naroda, predstavlja tudi spoštovanje dosežkov prednikov.
V Ljubljani, glavnem mestu države, pa smo vedno bolj zaskrbljeni. Imamo župana, ki arogantno zavrača vsak pomislek, mestni svet pa glasuje kot želi župan. Velik poudarek bo mesto dalo uspešnemu športu, načrtuje štiri nove centre (Delo, 22. 9. 2025) in sicer gradnjo atletskega, plezalnega in teniškega centra, tudi kolesarskega, kar je vse lepo in prav. Kaj pa kultura ob propadajoči Drami, ob neuresničeni novi NUK, ob dejstvu da se prav načrtno hoče uničiti sredico mesta z grožnjo garaže pod tržnico na Vodnikovem trgu. Prostor predstavlja dušo mesta, tu obstoja že preko 100 let in je priljubljeno srečevališče meščanov, najbolj ob sobotah. S prodajalci gojimo prijateljske stike ob kupovanju njihovih kvalitetnih pridelkov, tržnico občudujejo tudi tujci. Ta prostor je premišljeno uredil vrhunski arhitekt Jože Plečnik in je tudi pod svetovno zaščito organizacije UNESCO. Predstavlja naš ponos, nanjo smo navezani. Že ta dejstva bi morala zagotavljati njeno nedotakljivost. Toliko bolj, ker se pod njo nahajajo ohranjene srednjeveške grobnice, kar 28 njih, med njimi je tudi znamenita grobnica turjaških grofov Auerspergov, ki so govorili slovensko in podpirali šolanje Primoža Trubarja.
SAZU, njen V. razred za umetnost, je že leta 2009 odsvetoval gradnjo pod tržnico, ker bi težki gradbeni stroji ogrozili statičnost vseh okolnih stavb, med katerimi so tudi dragocenosti Ljubljanske nadškofije, stolnica je še posebej zaščitena kot spomenik državnega pomena, tudi semenišče s knjižnico, ki so ključni spomeniki našega baroka in evropsko pomembne celostne umetnine v tem geološko zelo občutljivem prostoru. V knjigi “Vpisi v prostor” so objavljeni prispevki s posveta SAZU 25. okt. 2017 strokovnjakov vseh strok, kjer piše, citiram: “Zaradi neupoštevanja vplivnega območja in geološke specifike terena, tudi podzemnih voda, so se pojavile poškodbe v prezbiteriju uršulinske cerkve ob gradnji garaže na Kongresnem trgu, razpoke na Jelovškovih freskah v cerkvi sv. Petra ob rekonstrukciji Roške ceste in razpoke na obokih semenišča ob gradnji mesarskega mostu”. To je treba vedeti, zato gradnja garaže pod tržnico odpade.
Trdimo, da župan Janković naše mesto prav načrtno spreminja, pohablja, kar dokazuje gmota iz stekla in železa, ki naj bi predstavljala “obnovo” Kopališča Ilirija, tudi blok Šumi ni noben arhitekturni dosežek, tu je izginil spomin na družino Hribar, ki so bili meceni pri gradnji Moderne galerije in celo planiške skakalnice.
Imamo podrto Dramo, porušeno Kolezijo z obljubo, da bo mesto dobilo koncertno dvorano, že desetletja propada bežigrajski Plečnikov stadion, namesto da bi ga uredili kot javni park in odprli za javnost, zaraščen in zaplankan predstavlja sramoto mesta. Župan Janković ga je prodal poslovnežu Jocu Pečečniku, ki Plečnikove športne umetnine ne obnavlja in ne vrne državi. Njegov delni lastnik je celo Olimpijski komite Slovenije. Plečnikovo temeljno delo, njegov športni objekt – stadion za Bežigradom – propada vsem na očeh.
Drzno županovo izsiljevanje predstavlja tudi gradnja Kanala C0 za fekalije iz Medvod, gradnja Kanala C0 se gradi nad vodovarstvenim območjem, ki je vedno veljalo za nedotakljiv prostor. Za prihodnje rodove župan ogroža celo prejem zdrave pitne vode. Trdimo, da župan Slovencev ne spoštuje, se iz njih norčuje, saj si je drznil v tla Čopove ulice vklesati kitico naše himne, ljudje pa hodijo po njej, ki je zakonsko zaščitena tako kot grb in zastava.
Mesto izgublja svojo milino in premišljeno ureditev arhitektov Fabianija in Plečnika, izgublja lepe poglede – vedute – na grad, na Rožnik, na Kamniške planine. Arhitekt in urbanist prof. Aleksander Ostan je v članku z naslovom “Urbicid Ljubljane – namensko uničenje sredice mesta” zapisal, da je to prostor, kjer se zelo jasno manifestira duša mesta. Če bi zgradili garažno hišo, bi načeli substanco, ki ni zgolj materialna, ampak tudi duhovna (Domovina 13.11.2025).
Ravnokar je izšla dragocena knjiga z naslovom “Izgubljena Ljubljana”. Avtor je v svetu priznani arhitekt Milan Zdravko Kovač, ki opisuje bogato zgodovino mesta zadnjih 5000 let od Koliščarjev in Rimljanov do poselitve Slovanov.
Ob zaključku leta v glasilu Ljubljana župan vsako leto vošči “blagostanje in zdravje”, dejansko pa nam povzroča velike skrbi in žalost. Grozi z gradnjo sežigalnice v slabo prevetreni ljubljanski kotlini, čemur zdravstvena stroka odločno nasprotuje. Najgrša, prav necivilizacijska pa je njegova prepoved pokopa kosti Romov na Žalah, pobitih leta 1942 na Igu pri Ljubljani, shranjene so v plastičnih vrečkah kot sramota našega časa.
