93-letna Pavla s kmetije Hudičevec pri Razdrtem je s svojo življenjsko izkušnjo in iskreno pripovedjo res izjemna pričevalka. Še vedno hrani progasto obleko iz nemškega koncentracijskega taborišča, ki ponazarja trpljenje, ki jo je zaznamovalo za celo življenje. Rojena je bila na samotni kmetiji pod Uršjo goro na Koroškem v družini Srebre, kjer je bilo devet deklet.
Oče je bil logar in lovec pri grofu Thurnu, ki se ga Pavla spomni kot njihovega domačega prijatelja. Oče je večkrat vzel harmoniko in dekleta so zapela. Srečno družinsko življenje je prekinila vojna. V hišo so prihajali partizani in Nemci. Partizanom so pomagali, tudi Pavla, vendar je bil oče do njih zadržan, saj se je zavedal nevarnosti za družino. Potem ko so Nemci zalotili partizane pri njih doma in so ti zbežali, so okupatorji aretirali očeta in dve starejši sestri. Partizani so tudi po tem še vedno prihajali na domačijo. Spet so jih zalotili Nemci, vnel se je spopad, ki je terjal žrtve na partizanski strani. Okupatorji so odgnali še dve dekleti, tudi Pavlo, pozneje pa so domačijo požgali. Tako je bila družina razbita in razseljena. Štiri Srebretova dekleta so šla skozi pekel zaslišanj v Celovških zaporih, kjer so zadnjič videle očeta in se od njega ganljivo poslovile. Oče je namreč pozneje umrl v Dachau. Vse štiri sestre so bile poslane v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer so v izjemno težkih pogojih prisilno delale za okupatorjevo vojaško industrijo. Onemogle taboriščnice so nacisti sežigali v krematorijih, druge pa strogo nadzirali in nečloveško izčrpavali z delom. Ko je bilo najtežje, so slovenske taboriščnice molile, se spomni Pavla.
27. aprila 1945 so Nemci taboriščnice selili na zahod, nadzor je popuščal in 17 Slovenkam, tudi Pavli in njenim sestram je uspelo pobegniti. Posebej za pričevanje je poiskala svoj dnevnik, v katerega je pozneje opisala, kaj se je z njo in drugimi dogajalo. Naleteli so na Ruse, vojne je bilo konec. Sovjetov so se ženske pozneje bale, ker so bili zelo nasilni. Sledila je dolga pot prek Berlina, Poljske, Češke in Madžarske do Murske Sobote. Tam jih je sprejela nova komunistična oblast. Pavlo je zabolelo, ko so jih vprašali, ali so bile na počitnicah?
Domov so se vrnile vse štiri sestre, a je ena za posledicami taborišča kmalu umrla. Pavla je v upanju na boljše življenje obiskovala kmetijsko šolo, kjer je spoznala svojega moža Janka Simčiča. Rodilo se jima je pet otrok in najmlajši Emilijan je prevzel veliko kmetijo, kjer se že od leta 1980 ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom. Pavla je v pričevanju predstavila bogato in zanimivo zgodovino posestva Hudičevec. Življenje po vojni je bilo izredno težko, zaradi obveznih oddaj so kmeta stiskali tako, da je moral mož v službo. Pavla je poprijela za vsako delo, zidala je, podirala drevesa z motorno žago in skrbela za vrt ter čebele, kar še vedno z veseljem počne. Ko ji je hudo, pove v pričevanju, se umakne v čebelnjak in se tam umiri.
Dobila je sicer skromno pokojnino. Za nekdanje taboriščnike pravi, da nikoli niso bili tako upoštevani kot ostali udeleženci vojne, prej zaničevani. Številne ženske, tudi njene prijateljice, ki so bile v nemškem taborišču, so po vojni zaprli še komunisti.
Pavla se je osredotočila na delo, ki jo je utrdilo, prave svobode pa tudi po vojni ni čutila: »Ne vem, kaj naj rečem. Zmeraj si bil suženj, prej in še potem.«
Ob koncu pričevanje nam je Pavla Simčič pokazala svoj muzej v nekdanjem mlinu, kjer je zbrala zanimive predmete, tako kmečko orodje kot tudi orožje. Na koncu se Pavla sprehodi do svojega čebelnjaka, kjer srečamo še snaho Katjo, ki z možem Emilijanom in desetimi otroki vodi kmečko posestvo Hudičevec. Lepo se razumejo, a tu ni nobenega posebnega recepta kot le spoštovanje in potrpljenje, zaključita.
