Pred kratkim sem v svojem komentarju že pisal o problematiki spolnega nadlegovanja in koliko je s tem povezana katoliška Cerkev (več o tem TUKAJ). Ker je papež Frančišek prav danes sklical posvet škofov na to temo, velja spomniti na še nekatere dosedaj nerazčiščene stvari.
Ne bi rad ponavljal informacij o tem, kako se Cerkev sooča s to problematiko – dovolj o tem je povedal tudi predsednik SŠK in ljubljanski nadškof Stanislav Zore (več o tem TUKAJ).
Zagotovo se lahko strinjamo, da je Cerkev na Slovenskem v zadnjih petih letih močno izboljšala mehanizme za preprečevanje prikrivanje spolnih zlorab mladoletnikov s strani klerikov. To je dobra smer in to lahko pozdravimo. Vendar to še ni dovolj – pa čeprav ima nedavna skupna pobuda laikov in klerikov naziv »Dovolj je« (več o njej TUKAJ). Namreč, če je v tej pobudi kaj pozitvnega, je ne samo skupen nastop laikov in klerikov, ampak tudi njihova zavzetost za razčiščevanje področja, ki je za zdaj precej tabuizirano. Gre za problematiko gejevskega lobija znotraj Cerkve, pri čemer je bilo spolno nadlegovanje sicer odrasle osebe (istega spola) vrh ledene gore. Problem je pereč zato, ker tu ne gre za klasičen pojav kršitve celibata (saj se spomnimo posmehljivega pisanja sedaj že pokojnega Delovega kolumnista Borisa Ježa, češ da »farji ne perejo plenic«), ampak za poseg v intimnost ter zarota molka in neukrepanja. Če si preberete izjave Janeza Cerarja, ki se je tu izpostavil, potem je jasno, o čem govorimo.
Pred leti se je v slovenski javnosti veliko govorilo o lobiju Nevidna moč. Tudi papež Frančišek je kmalu po svoji izvolitvi omenjal gejevski lobi znotraj Cerkve. Vendar je kmalu vse potihnilo. Največja težava je v tem, ker mnogi takšni prikriti in travmatični dogodki puščajo veliko rano znotraj občestva, taki dogodki pa za seboj puščajo strah in zamere, vse skupaj pa je potlačeno pod preprogo molka. In če so se škofje v Rimu lotili problematike pedofilje, se bodo morali lotiti tudi problematike nezdravih gejevskih navez.
