Piše: Bogdan Sajovic
Na izraelskih parlamentarnih volitvah noben blok ni dosegel odločilne večine. Nastal je pat položaj, ki ga bo težko preseči. Netanjahu je v prednosti, saj ostaja na oblasti kot vršilec dolžnosti predsednika vlade. Arabske stranke so dosegle rekordno število mandatov.
Pretekli teden so v Izraelu potekale parlamentarne volitve. To so bile prve nacionalne volitve po napadih Hamasa 7. oktobra 2023 in vojnah v Gazi, Libanonu in Iranu, ki so sledile, zato so jih nekateri analitiki označili tudi kot neke vrste referendum glede »vojne politike« premierja Netanjahuja.
Rezultati volitev so prinesli popoln politični pat položaj brez odločilnega izida. Nobeden od dveh glavnih političnih blokov judovskih strank ni dosegel 61 sedežev, potrebnih za večino v 120-članskem parlamentu (knesetu), za nameček pa so arabske stranke dosegle rekordno število poslanskih mest.
Volilna udeležba je dosegla približno 78 odstotkov, kar pomeni najvišjo udeležbo od leta 1999 in občutno večjo od 70,6-odstotne leta 2022. Še posebej visoka je bila udeležba arabskih volivcev, ki se je skoraj izenačila z njihovim demografskim deležem in omogočila rekordni uspeh arabskih list.
Vladni blok je dosegel relativno zmago
Netanjahujev desni oziroma verski blok, ki je podpiral tudi njegovo dosedanjo vlado, ima v novem sklicu parlamenta 53 sedežev. Treba pa je pripomniti, da ne gre za ideološko popolnoma skladen blok, saj je med strankami, ki ga sestavljajo, precej ideoloških nasprotij.
Stranka Likud pod vodstvom Benjamina Netanjahuja s sedemindvajsetimi poslanci ostaja največja stranka v parlamentu – gre za nacionalno-konservativno stranko.
Stranka Ocma Jehudit je osvojila sedem poslanskih mest – gre za ultranacionalistično stranko, ki zastopa naseljence na Zahodnem bregu. Drži se je tudi oznaka judovskega supremacizma in protiarabskega nacionalizma.
Sedem poslancev bo imela tudi stranka Združeno tora judovstvo, ki je socialno-konservativna stranka na verski podlagi, pa drugi strani pa je fiskalno zmerno levo usmerjena.
Podobno politično usmeritev, socialno-konservativno in fiskalno levosredinsko, ima tudi stranka Šas, ki bo imela v novem sklicu šest poslancev. Od stranke Združeno tora judovstvo se razlikuje po tem, da poudarjeno zastopa interese Sefardov in Mizrahov, se pravi Judov, ki so nekoč živeli v muslimanskih državah od Maroka do Perzije in so bili od tam pregnani po nastanku Izraela leta 1948.
Na koncu ima v Netanjahujevi koaliciji šest poslanskih mest še stranka Verski cionizem, ki vodi skoraj identično politiko kot Ocma Jehudit. Razlika med njima je v tem, da je stranka Ocma Jehudit precej bolj sekularna, medtem ko je Verski cionizem ultrareligiozen.
Razočaran »blok sprememb«
Na drugi strani je na letošnjih volitvah sodeloval tako imenovani opozicijski »blok sprememb« oziroma protinetanjahujev blok, ki ga je sestavljalo pet strank. Blok je skupno osvojil 48 mandatov v novem sklicu parlamenta.
Največ glasov je osvojila stranka Jašar, ki jo vodi Gadi Ajzenkot, nekdanji načelnik štaba izraelske vojske in uradni vodja opozicije. Stranka, ki se uvršča v politično sredino kot stranka liberalnega cionizma, je osvojila 21 poslanskih mandatov.
Drugo mesto med opozicijskimi strankami je zasedel Bjahad – gre za zavezništvo dveh nekdanjih predsednikov vlad Naftalija Bennetta in Jaira Lapida. Zavezništvo, katerega ime pomeni »Skupaj«, je na volitvah dobilo 12 mandatov, politično pa zagovarja liberalni cionizem in ekonomski liberalizem ter se uvršča med sredino in desno sredino.
Osem poslanskih mest je osvojila stranka Demokrati, ki je nastala z združitvijo nekdanjih laburistov in različnih socialističnih strank. Spada na levico političnega spektra in se označuje za socialdemokratsko.
Zadnja stranka opozicijskega bloka, ki je prišla v parlament, je Jisrael Bejtenu s sedmimi poslanskimi mandati. Je najbolj desnokonservativna stranka v opozicijskem bloku, vendar je tudi poudarjeno »antiklerikalna«, za nameček pa podpira tudi interese priseljencev iz ruske judovske diaspore.
Rekorden izkupiček arabskih strank
Arabske stranke so na letošnjih volitvah dosegle 19 mandatov, kar je rekorden izkupiček. Vendar, tako kot judovske, tudi arabske stranke niso enotne.
Skupna lista je kolaž levo usmerjenih arabskih strank in skupin, ki ideološko zagovarjajo širok spekter – od arabskega levega nacionalizma, arabskega socializma in panarabskega nacionalizma pa do marksizma-leninizma. Skupno bodo imele v parlamentu enajst poslancev.
Stranka Raam pa zastopa konservativne arabske oziroma muslimanske volivce in je precej bolj zmerna od strank Skupne liste. Še več, letos so na izvoljivo mesto v svoji stranki postavili judovskega kandidata – nekdanjega padalca, policista in namestnika notranjega ministra Joava Segalovica, ki je prestopil iz Lapidovega liberalnega kroga.
Ključna tema je bila varnost
Kot rečeno, so bile volitve v očeh mnogih nekakšen referendum o Netanjahujevem vojnem vodstvu. Ključni temi sta bili varnost in vodenje vojne – oziroma, če smo natančni, vojn, saj Izrael trenutno bije spopade na več frontah. Druge pomembne predvolilne teme so bili sodni in institucionalni spori, v katere je vpleten premier Netanjahu, razprava o oprostitvi vojaške službe za ultraortodoksne Jude, gospodarski pritiski tujine na Izrael ter odnosi z Arabci; tako s tistimi v Izraelu kot tudi z arabskimi sosedami v regiji.
Netanjahu je poudarjal kontinuiteto desnice, opozarjal pred vladami, ki bi se zanašale na arabske stranke, ki jih on in njegovi zavezniki označujejo za anticionistične, ter zatrjeval, da obstaja »judovska večina«, ki mu bo omogočila nov mandat na čelu vlade. Ajzenkot in zavezniki so rezultate anket (po katerih so Netanjahujevemu bloku napovedovali izgubo petnajstih do dvajsetih mandatov v novem sklicu parlamenta) predstavljali kot jasno zavrnitev Netanjahuja in pozivali k svoji »cionistični alternativi«, hkrati pa so večinoma izključevali formalne koalicije z arabskimi strankami, kar po napadu Hamasa oktobra 2023 ni nič čudnega.
Šok po napadu je v izraelski javnosti še vedno močan, ogorčenje prav tako. In v luči trajajočih spopadov na več frontah, ki jih trenutno vodi Izrael, je vsakršno omenjanje morebitnega sodelovanja z arabskimi strankami politično izjemno tvegano, če ne celo samomorilsko.
Netanjahu je v boljšem položaju
In tako je zdaj nastal pat položaj, ki ga bo težko razrešiti. Netanjahujevemu bloku manjka osem sedežev za osvojitev absolutne večine, opozicijskemu bloku jih manjka trinajst. Arabske stranke jih imajo skupno devetnajst, vendar enajst arabskih sedežev pripada strankam, ki zagovarjajo arabski nacionalizem, panarabizem in celo marksizem-leninizem. Tako ni niti teoretičnih možnosti, da bi katera koli judovska stranka z njimi sklenila kakršno koli zvezo, sicer pa je tudi same ne bi hotele skleniti.
Konservativna arabska stranka Raam je s postavitvijo judovskega kandidata iztegnila roko sodelovanja, še posebno z objavo, da »priznava demokratično državo Izrael«, s čimer se je odrekla prevladujoči arabski politiki, ki zagovarja izbris Izraela z zemljevida. A osem njihovih mandatov ni dovolj za razrešitev pat položaja, tudi če bi po kakšnem čudežu opozicijski blok pristal na politično zvezo. Politična zveza z Netanjahujevim blokom je seveda za obe strani popolnoma izključena.
Brez možnosti dostopa do arabskih mandatov bosta morala oba bloka zdaj manevrirati ter poskusiti zlomiti enotnost nasprotne strani ter tako pridobiti zadostno število glasov za potrditev svojega kandidata za predsednika vlade.
Netanjahu je pri tem v boljšem položaju. Ne le, da potrebuje manjše število morebitnih »prebežnikov« – dokler ni potrjen nov mandatar, še vedno vlada kot vršilec dolžnosti predsednika vlade. Sicer z omejenimi pristojnostmi, a vendarle. Tako lahko vlada še mesece in čaka na ugoden trenutek, ko bi njegova podpora v javnosti zrasla, in potem izsili nove volitve, ki bi mu prinesle zadostno podporo za ponoven mandat.


