Vladavina ljudstva ali vladavina marketinga?

Piše: Gašper Blažič

Zgodovina je učiteljica življenja, o tem nam govori že stari rimski pregovor. Ironija tega pregovora pa je, da bo vsak trenutek že naslednji trenutek postal – zgodovina. Torej moramo iz preteklosti šele izluščiti tiste dogodke, ki lahko postanejo vsebina učne ure za prihodnost.

Poglejmo denimo sedanji mandat ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Začel je zelo odločno in v prvi četrtini svojega mandata praktično izpolnil večino obljubljenega. A vendarle je staremu biznismenu v nadaljevanju ponagajal njegov že tradicionalno robati – v mojem okolju bi temu rekli »havdrast« – značaj, ki je prevladal nad pragmatizmom, potrebnim za neko normalno uresničevanje programa. Medtem ko so ekonomske reforme v ZDA zastale, se je »slovenski zet« lotil pretrdih orehov v mednarodni politiki, ob tem pa je privolil v španovijo s Kremljem. Posledice so se pokazale na vmesnih volitvah v ameriški kongres – republikanci so izgubili celo v svojem »domačem« Teksasu. To je podobno, kot če bi ameriški demokrati »zapravili« Kalifornijo, zvezno državo z največjim številom elektorskih glasov.

Seveda to kaže, da demokracija v ZDA še vedno deluje. Medtem ko je svoj glas oddal celo papež Leon XIV., ki je, mimogrede, ameriški državljan, so mnogi volivci republikancev iz razočaranja ostali doma. Nekateri pa so se obrnili k demokratom. Rezultat je bil temu primeren. Zato ne presenečajo ocene, da bodo morali republikanci pred naslednjimi predsedniškimi volitvami poiskati povsem novega voditelja – zunaj Bele hiše.

Demokracija v ZDA pa ni enaka kot demokracija v evropskih državah. Vsaj v nekaterih. To, kar je bila nekdaj »vladavina ljudstva«, je danes marsikje vladavina elit, kjer ljudstvo samo potrjuje njihove odločitve. Vendar so potrebo po »ljudskem potrjevanju« očitno hitro zaznali tudi totalitarni režimi. Slovenska partijska elita je zato že zgodaj začela govoriti o »demokraciji«, vendar dolgo časa ni bila pripravljena na večstrankarski sistem. Še več, nekje do jeseni 1989, ko je padel Berlinski zid, se mu je silovito upirala, nato pa je vendarle prevladal koncept »sestopa z oblasti«, ki je sicer starorežimske korifeje, kot je bil denimo France Popit, spravil v predčasni pokoj. Dober primer testa je bil denimo nekakšen referendum aprila 1989, ko je SZDL ljudem postavila na izbiro dve opciji za slovenskega predstavnika v jugoslovanskem predsedstvu: ali etabliranega Marka Bulca (lovca na slone) ali pa manj znanega in dokaj mladega Janeza Drnovška, ki je pred tem že sedel v jugoslovanski skupščini in torej ni bil »nepopisan list«. Ljudstvo je nato izbralo Drnovška, kar je bil močan signal partijski eliti, kako ravnati v prihodnje. To se je navsezadnje pokazalo januarja 1990 na zadnjem kongresu ZKJ, ko je bilo že znano, da bodo tri mesece pozneje sledile slovenske večstrankarske volitve. Saj poznate tisti slavni Kučanov citat: »Ljudstvo ima vedno prav.«

Očitno pa je imel prav Joseph Schumpeter, ki je zavrnil klasično definicijo demokracije kot vladavine ljudstva, ki uresničuje skupno dobro. Namesto tega jo je opredelil kot institucionalno ureditev za sprejemanje političnih odločitev, v kateri posamezniki pridobijo moč odločanja skozi tekmovalni boj za glasove volivcev. Tu ne gre več za to, kako pošten je ta boj in ali imajo vsi akterji enake možnosti. V takšnem boju ne odloča moč argumentov, pač pa moč decibelov iz zvočnikov. Torej argument moči. Ne gre samo za parole in demagogijo, pač pa predvsem za stalno merjenje razpoloženja v javnosti in lansiranje dražljajev, ki sprožajo želene učinke v množični psihologiji. Javnomnenjski inženiring je torej tisti, ki ustvarja primerne okoliščine za volitve, na katerih nato pride »uradni žegen« eliti, ki je v tem boju močnejša. Čas je, da to dejstvo dokončno sprejme tudi desnosredinska elita, saj se bo sicer nedokončana tranzicija vlekla kot kakšen kitajski čigumi daleč v prihodnost.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine