»O pravica, kakšen strašen obup stiska srce!« je pred 121 leti na vso moč kriknil Emile Zola v javnem pismu predsedniku republike, ko si je prizadeval za resnico in pravico nedolžnega, ob krivični dosmrtni obsodbi preganjanega g. Dreyfusa. Ne, ni ga osebno poznal, a vedel je za to preganjanje, kar mu je zadostovalo, da je ravnal plemenito in se postavil v bran žrtvi. Vzel pa si je za moralno dolžnost in svojo pravico, da bo v primeru, da pravosodje ne bo popolnoma korektno opravilo svoje naloge, neumorno govoril o resnici. »Moja dolžnost je govoriti, nočem biti sokriv.« Rekel je, da bi ga v nasprotnem primeru še v nočeh strašila prikazen nedolžnega, ki strahotno trpi zaradi greha, ki ga ni storil. Bravo, Zola! Vzgled, vreden posnemanja in trajnega spomina.
Emile Zola je bil, kot pove zgodba, pokončen mož, ki se je boril za resnico in pravico – kakšno pa je tvoje stališče in pripravljenost na boj za temeljno pravico najbolj nemočnih? Bo zaradi sprevrženosti mnogih in nerazumljive nehumanosti zavedenih Hitlerjeva Evgenika vendarle zmagovala pod šifro pravice, ki je nikoli ni bilo in je ne more biti? Samo v Sloveniji beležimo 700.000 nemih krikov abortiranih otrok od 19. januarja 1952. Žrtev pa ni le 700.000 – to število je potrebno pomnožiti najmanj s 5 krat XY: umorjen otrok, trajno globoko ranjena in trpeča mati in širša družina, vključeni zdravstveni delavci, ter z umori povsem nemočnih in nedolžnih zaznamovana družba – odlična podstat za razcvet kulture smrti! In neverjeten paradoks – naše pravosodje ne preganja tistih, ki ta zla dejanja počnejo, spodbujajo in podpirajo, pač pa zagovornike pravice do življenja nerojenih otrok, ki si upajo nasprotovati tem grozo zbujajočim početjem! Je smrt nacije in nehumanost cilj in željena prihodnost naše današnje družbe? O ne, še obstajajo humani ljudje, ki jim je mar!
Glede na 3. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki jo je 10. dec. 1948 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo št. 217 A (III) ki glasi: “Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti”, je to temeljna civilizacijska norma, ne le krščanska oz. katoliška vrednota. V naši sanjsko lepi in za svoj narod dovolj bogati deželi, prepojeni s krvjo po vojni zverinsko izvensodno pobitih nosečnic, otrok, mož in žena ter starčkov, še danes zaznamovani z globoko bolečino in ječanjem tisočev, je bila pri nas19. 1. 1952 uzakonjena (še danes veljavna) “pravica” do umora nerojenih otrok. Bilanca je jasna – propadanje nacije in njene kulture, kronično in akutno pomanjkanje humanosti, ne spoštuje se niti človekovega življenja in omejuje se svoboda govora in izražanja mnenja vsem državljanom!
V Sloveniji je vsako leto abortiranih, t.j. umorjenih za cca 80 avtobusov nerojenih otrok. Koga ganejo kriki bolečine in smrtne stiske teh otročičev?! Kdo sočustvuje z ranjenimi mamicami, ki imajo prazno naročje, pa se ponoči zbujajo zaradi joka svojih splavljenih otrok, ki ga slišijo? Moja kolegica je še desetletje po abortusu, ki ga je storila pod prisilo moža, neutolažljivo jokala. Znanka je pred dnevi dejala, da še srečuje sedaj že starke, ki so zaradi stiske pred desetletji abortirale in še vedno trpijo zaradi izgube tega otroka in teže krivde. Medicinska sestra, ki je pred mnogimi leti morala sodelovati pri abortusih, še po mnogih desetlitjih ni mogla pozabiti trenutka, ko je bila prisiljena po slabo opravljenem abortusu opraviti likvidacijo še živega otroka. Svoji predpostavljeni je dejala, da tega ne zmore, saj se je otroček še gibal. In dobila je odločen odgovor:”Saj veš, kaj v takem primeru storimo! Zlij mu vodo v usta!” – ne, to ni zgodba iz življenja Mengeleja, nacističnih ali komunističnih koncentracijskih taborišč, pač pa ena izmed grozljivih zgodb iz zgodovine naše porodnišnice. Kaj bi na to rekel in storil Zola?
Pred kakšnim letom sem gledala s fotografijo opremljen članek, ko je nekje v Ameriki policija preprečevala dostop ljudem do kontejnerja, v katerega so metali biloške odpadke in mnoge še žive abortirane otroke. Celo tam zbrani možje so jokali ob trpljenju teh bitjec, ki jim ni bilo dovoljeno niti živeti niti pomagati v strašnem trpljenju. Pred časom sem na Youtube poslušala pričevanje treh babic iz porodnišnice v Ameriki, ki so pripovedovale, da je v njihovi bolnišnici bil vsakodnevno primer, da so otročiči zaradi slabo opravljenega abortusa preživeli, pa so jim zdravniki po abortusu odvzeli življenje – postnatalni umor. Včasih pa je sočutnim ženam le uspelo na skrivaj rešiti take otročiče. Planned Parenthood zlorablja mlada dekleta in naivne žene in jih nagovarja k abortusu. Institucija ima odlično organizirano in dobičkonosno preprodajo organov abortiranih otrok. Ubogi zdravstveni delavci, ki so ponekod še dandanes prisiljeni opravljati abortuse.
Dognanja znanosti so fascinantna – človek ob spočetju prejme svoj DNK in ne potrebuje nobenega posega od zunaj, da raste in se razvija pod srcem svoje matere. Pri treh tednih lahko poslušamo bitje otrokovega srca. Ali bomo v današnjem svetu sprejeli legalizacijo zločina, kot je to storila npr. Kitajska, kjer so še ne dolgo tega kot divje zveri lovili nosečnice in tudi v najvišji nosečnosti na silo abortirali na milijone nerojenih otrok? Sicer pa – umor je umor. Mar ni to Hitlerjeva Eugenika? Čisto delo zla, kultura smrti?! Kdo, ki še ima kanček srca in humanosti, lahko ostane ravnodušen ob takem trpljenju milijonov in posledično drvenju v pogubo? Kam se postavljaš ti? Odločno proti Zlu in ob bok obtožujočemu Zolaju in zagovornikom pravice do življenja nerojenih otrok? V bran najbolj nemočnim? Življenje vseh ljudi je sveto in v Božjih očeh neizmerno dragoceno. Naj te vodi roka Plemenitega – bodi nosilec resnice in zaščitnik nemočnih! Zola je pribil: »Moja dolžnost je govoriti, nočem biti sokriv.« In dajmo se nagovoriti 1 Pt 3,3-4:»Vaš okras naj ne bo zunanji … ampak naj bo to rajši skriti človek srca … ki je dragocen v Božjih očeh.«
Vse dobro vsem!
