To je seveda presenetljivo vprašanje. Zakaj bi kdo želel verjeti v marksizem, je sodobna skrivnost. Zdi se, da njegov partner v zločinu – socializem – v sodobni situaciji ne upošteva svoje katastrofalne preteklosti.
Ko nekdo sliši izjave Levice ali Der Linke ali Corbynove delovne stranke ali Melenchonove socialistične stranke ali celo Bernieja Sandersa in Alexandrie Ocasio-Cortez v ZDA, se sprašuje, ali je zamudil vso negativno zgodovino socializma in komunizma. Ali morda niso opazili vseh neuspehov ekonomije ali človekovih pravic. Kot pravi pregovor, so tudi njihovi pogledi »zmagoslavje upanja nad izkušnjami«.
Socializem in kapitalizem
Zdi se, da so različne oblike socializma združene v svojem nasprotovanju kapitalizmu in vendar ne razumejo, kaj kapitalizem je. Zdi se, da mislijo, da je ta kapitalizem nekakšna politična filozofija. Dejansko pa je bila prvotno skovana kot neki pojem za zlorabo. V svojem bistvu je priznanje, da v vsaki družbi obstaja kapitalsko sredstvo. Ta stvar, ki je nekakšna lastnina, sega v rojstvo civilizacije. Pred tisoči let se ni imenoval kapital, vendar je obstajal; orodja, koča, primitivni kanu, trgovina z živili, oblačila, so bili vsi predmeti, v katere se je vlagalo in se jih je nameravalo uporabljati za različna časovna obdobja. Večina je bila v osebni lasti, nekateri pa so bili v skupni ali družbeni lasti, kot na primer kraj čaščenja … Kasneje, ko so se razvila sredstva za trgovanje in poslovni denar, je postala oblika varčevanja tudi kapital. Izraz »kapitalist« se je prvič začel uporabljati v 17. stoletju, vendar ga je prvič zlorabil Marx, ko je začel napad na kapitalistični način proizvodnje. Čeprav je industrijska revolucija umaknila veliko ljudi iz revščine na podeželju, mnoge je pritegnilo v mesta, se je Marx bolj osredotočal na probleme sprememb, ne pa na koristi. V tem je vzrok njegovih groznih napak.
Napake Karla Marxa
Dve večji Marxovi napaki sta bili, prvič, da je verjel svoji t. i. znanstveni teoriji zgodovine, in drugi, da je pozval k ukinitvi zasebne lastnine. Druge napake so povezane v bistvu s tem, da si ni predstavljal prihodnosti in napredka, ki bi ju dosegli znanost in tehnologija. Prav tako si ni mogel predstavljati, kako bi se razvila demokracija.
Marx si ni mogel zamisliti ženske predsednice vlade, kot tudi ne splošne volilne pravice. Zdi se bizarno, da v Komunističnem manifestu (z Engelsom) pravi, da plačana delovna sila ustvarja kapital za buržoazijo in ne za navadne ljudi. Ni si mogel predstavljati obsežnega zasebnega lastništva hiš in avtomobilov ter pokojninskih načrtov, kaj šele čolnov in računalnikov. Zamislil si je, seveda napačno, pa vendar, da bo buržoazija postajala vedno bogatejša in delavci vedno revnejši. Ni si mogel niti zamisliti, da v tržnem gospodarstvu proizvajalci blaga in storitev želijo več in več strank, zato dejansko želijo, da vsi postanejo bogatejši. Njegova obsedenost s stalnimi razrednimi strukturami je tudi pomenila, da ne vidi, kako bi se v prihodnosti spremenili in imeli večjo prožnost. Nogometaši milijonarji in popzvezde – nemogoče za Marxa.
Neverjetno si je zamislil, da komunizem »omogoča, da naredim eno stvar danes in eno jutri, da zjutraj lovim, popoldne ribarim, vzrejam govedo zvečer, kritiziram po večerji«. Spustil se je tudi v past, da sodobni socialisti spadajo v to pošteno igro, da je le vprašanje nadzorovanja in distribucije obstoječega bogastva in ne povečanja celotnega bogastva v družbi, ki je sodobno družbo naredila takšno, kot je danes.
Zasledovanje enakopravnosti in prerazporejanje s prisilo je tisto, kar povezuje socialiste in komuniste. Alexis de Tocqueville je perceptivno dejal: »Demokracija in socializem nimata nič skupnega, razen ene besede, enakost. Toda opazite razliko: medtem ko demokracija išče enakost v svobodi, socializem išče enakopravnost v omejevanju in podrejenosti.«
Škodljivi socialistični eksperimenti
V Komunističnem manifestu Marx napade različne vrste socialistov, nato pa pravi, da se lahko komunisti z njimi zavezujejo v razvoju do revolucije, kar se je prilegalo njegovi teoriji zgodovine. Na žalost so Marxove ideje imele na večino različnih socialističnih strank močan vpliv in ga imajo še vedno, čeprav je zgodovina pokazala vse njegove eksperimente kot napake. In vendar sodobni socialisti še naprej govorijo, da socializem, pravi socializem, nikoli ni bil preizkušen. Socializem pa v slovarju opredelimo kot »kolektivno ali vladno lastništvo in upravljanje sredstev za proizvodnjo blaga«. Že preizkušeno torej!
Samo pomislite na neuspešne poskuse tega škodljivega prepričanja. Sovjetsko zvezo, ki je bila po definiciji definitivno socialistična, so v 20. letih 20. stoletja pohvalile vrste socialistov, preden so odkrili laži in zločine, ki so jih skrivali. Jasno je tudi, po tej definiciji, da sta bila socialistična tudi nacionalsocializem in Mussolinijev fašizem. Poleg tega sta bila tudi Maova Kitajska in Titova Jugoslavija socialistični; poznamo zločine, ki jih je zakrivil Mao, in zlorabe titoizma. Potem imamo Kubo in Albanijo ter Severno Korejo in Zimbabve, zdaj pa tudi Venezuelo. Najnovejši cilj občudovanja socialistov, Venezuela, je postal še en neuspeh. Tri do pet milijonov ljudi je v zadnjih nekaj letih državo zapustilo, dejansko so postali begunci. In še pred kratkim so ljudje z leve strani britanske laburistične stranke, Levice in drugih hodili tja, da bi videli socialistični »čudež«. Zdaj so kot njihovi predniki v 20. letih prejšnjega stoletja postali nenadoma zelo tihi.
Obdobja medenih tednov socialističnih eksperimentov se pojavljajo ves čas, vendar idealisti ne vidijo njihovega stalnega neuspeha. Prav tako se še vedno držijo besedne zveze »cilj posvečuje sredstva«, ki je za Lenina »zrušil« kapitaliste z »najsilovitejšo okrutnostjo in brutalnostjo«, za Tita njegove povojne usmrtitve, za Castra njegovi umori in tako naprej, da bi uničili zasebno lastnino. Ampak to je bilo neumno, saj je odvzelo spodbude za razvoj, celo Aristotel je dejal pred dvema tisočletjema: »Kjer si nihče ničesar ne lasti, nikomur ni nič mar.«
Razlastitev kmetijskih gospodarstev je Zimbabve iz izvoznika v kmetijstvu spremenila v uvoznika in to je pomenilo revščino za mnoge. Če se enako zgodi po možnosti v Južni Afriki, se bo pojavil isti rezultat. Sedanji socialistični marksist bi se moral zavedati, da je morala Sovjetska zveza uvoziti pšenico iz Kanade in Avstralije, da bi preživela svoje neodgovorno kolektivno lastništvo. Zdaj je država izvoznica pšenice.
Iz izkušenj vsi vemo, da kolektivne odločitve ali sklepi odborov pogosto povzročijo delno odgovornost ali nobene odgovornosti. Zelo težko je najti kakšno socialistično proizvodnjo, ki bi bila boljša od kapitalističnega tržnega gospodarstva. Tudi liberalni socialist John Stuart Mill je priznal potrebo po spodbudah, in to predvsem izhaja iz želje imeti določeno premoženje (ali kapital).
Zakaj se kljub temu marksizem vrača?
Sprašujem torej, zakaj se marksizem skozi sredstvo socializma vrača. Zdi se mi, da si idealist želi socializma, ker zmotno upa, ne vidi pa resničnosti. Tako ti idealisti porabijo energijo, ko poskušajo ustvariti skupinsko izumirajočo družbo, namesto da bi se spopadli z resničnim delom in pomagali pri primerih, kjer je veliko trpljenja. Morda je zato kapitalizem ustvaril več medicinskih zdravljenj in zdravil kot socializem, morda so se zato socialistični eksperimenti končali z velikimi vojaškimi izdatki, morda je zato kapitalizem izboljšal kmetijsko proizvodnjo z znanostjo in zmanjšal revščino bolj kot socializem.
Kapitalizem je treba presojati z vidika socializma, kako deluje vsak posebej, in ne kot prakso v primerjavi s sanjami. V vsakem primeru je socializem postal nočna mora za navadne ljudi. Napake v kapitalistični družbi, kot je bančni fiasko, se po mojem mnenju ne obravnavajo vedno na najboljši način, ampak se vsaj obravnavajo. Neuspehi se v socializmu več let skrivajo.
Zdi se, da marksistični socialisti svojo filozofijo zamenjujejo za demokracijo, a zgodovina nam prav tako pove, da sta bili demokraciji 18. stoletja Anglija in ZDA veliko boljši zagovornici človekovih pravic in svoboščin kot socialistične družbe. De Tocqueville je to jasno uvidel, kot ponazarja zgornji citat. Demokracija ima lahko svojo ceno, vendar ima socializem le velike kazni. Nikoli ne smemo pozabiti, da kapitalizem temelji na prostovoljnem sodelovanju, socializem pa na prisili.
Škoda, da mnogih naših mladih ne poučujejo zgodovine in resnice o marksizmu in socializmu v šolah in na univerzah. Prav tako je škoda, da t. i. demokratični socialisti ne vedo, da sledijo skourmpirani zgodovini.
Vrnitev v marksizem? Ne, če želimo še naprej izboljševati življenjski standard za ves svet.
Knjige, ki jih je treba brati v šolah in na univerzah, poleg velikih, Adam Smith, Hayek in Hernando de Soto, so Nebesa na zemlji JP Flora, Kapitalizem Eamona Butlerja, Moralnost kapitalizma Toma Palmerja in Zmaga svobode (The Triumph of Liberty) Jima Powella.
