V svojem govoru na slovesnosti v čast Kobariške republike v Kobaridu oktobra letos (2018) je Milan Kučan, med ostalim, pozval Primorce, »da se naj uprejo poskusom opravičevanja politične in vojaške kolaboracije z okupatorjem ter razvrednotenja upora in celotnega narodnoosvobodilnega gibanja«. Dodal je tudi, da slovesnost v Kobaridu sporoča v naš čas, da je vrednota, ki se naj zapiše v naš zgodovinski spomin, »upor proti nasilju in boj za svobodo in dostojanstvo«. Naj v pojasnilo najprej spomnim (gl. Wikipedijo), »da je bila Kobariška republika osvobojeno ozemlje, ki so ga razglasili Tigrovci 10. septembra 1943 le dva dni po kapitulaciji Italije, ter je pokrivala Posočje, vse do Gorice na jugu in segala tudi v dolini Nadiže in Tera. Obramba je temeljila na vključevanju večjega števila prebivalstva v novoustanovljene partizanske čete pod poveljstvom Tigrovcev na čelu s Ferdom Kravanjo, združene v bataljon Andreja Manfrede«.Trajala je kak dober mesec, ker jo je v začetku novembra 1943 zlomil vdor nemških vojaških sil vanjo.
Od Kučana bi pričakoval, da se bo ob pozivu Primorcem, naj se uprejo omalovaževanju NOB, s čemer se tudi sam strinjam, vsaj s kakim revnim stavkom opravičil ljudem tudi za nasilje in zločine, ki jih je med vojno in po njej zagrešila partija nad Tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi. O čemer mora biti tudi sam dobro seznanjen, saj je bila o tem napisana že množica tekstov in knjig. In ko je že razglasil za vrednoto, ki se naj zapiše v naš zgodovinski spomin, »upor proti nasilju in boj za svobodo in dostojanstvo«, globoko upam, da je mislil pri tem na upor proti vsakršnemu nasilju. Torej tudi partijskemu in z njim povezanemu teptanju svobode in dostojanstva žrtev partijskih čistk, zaradi česar bi se moral opravičiti vsaj potomcem Tigrovcev v Posočju. Pisatelj in akademik Saša Vuga je npr. v svojem govoru na proslavi 50. obletnice osvoboditve leta 1995 v Novi Gorici spregovoril sledeče pretresljive besede o tej bridki usodi Tigrovcev: »Na tem slavnostnem zboru med nami niso samo preživeli Tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe, ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine. Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub vsemu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB-ju namreč, prip.avt.) ni bilo treba iztrebljati. Če se naj politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo Tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko Tigrovec tudi danes«.
Veriga nasilja in zločinov partije nad Tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi je namreč dolga in bridka. V knjigi mag. Renata Podberšiča Revolucionarno nasilje na Primorskem, Goriška in Vipavska, 1941-1945 (Študijski center za narodno spravo, Ljubljana, 2011) npr. lahko preberemo, da je bilo samo na ožjem Goriškem in Vipavskem v okviru revolucionarnega nasilja pobitih 365 ljudi. Naj v nadaljevanju naštejem le nekaj primerov, o katerih se je v javnosti veliko pisalo. Komunistično vodstvo NOB je npr. obravnavalo Tigr, kljub njegovemu s krvjo izpričanemu domoljubju, kot politično nazadnjaško, meščansko teroristično organizacijo in v njegovem vodstvu videlo agente tujih imperialističnih obveščevalnih služb. In to še poldrugo desetletje po končani vojni, ko so npr. nekateri preživeli Tigrovci postavljali zahteve po proučitvi zgodovine Tigra, po njegovi rehabilitaciji in po ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije, a so se na seji CK ZKS z dne 13. 6. 1958 o Tigru še vedno izrekale sledeče uničujoče ocene (Primorski rodoljub, št. 5/2001): »Tigr ni bilo napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). Pa, »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja, imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher). In na koncu, »naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček – Matija). Iz knjige Tatjane Rejec Partija in Tigrovci ( Slovenska matica, Ljubljana 2006) smo po osamosvojitve prvič zvedeli, da je šlo pri skrivnostni smrti treh vodilnih Tigrovcev (Ferda Kravanje, očeta Kobariške republike, Maksa Rejca in Antona Majnika) za zahrbtno likvidacijo s strani Udbe. Pa da so bili arhivi Udbe polni seznamov Tigrovcev, ki so jih še v povojnem času zasliševali. Samo na Bistriškem in Goriškem bi jih naj bilo v enem samem poletju zaslišanih okrog sto. Še zlasti je Udba mrcvarila Alberta Rejca, soproga Tatjane Rejec in enega od ustanoviteljev Tigra ter njegovega političnega in organizacijskega vodjo, ga neprestano zasliševala, vlekla po zaporih in mu do smrti (1976) prepovedovala, da bi v javnosti ali medijih karkoli govoril ali pisal o Tigru. V arhivih je odkrila celo načrt njegove likvidacije, ki pa na srečo ni bil uresničen. Celo Ciril Pelicon, dolgoletni predsednik koprske borčevske organizacije, je v intervjuju za Svobodno misel (14. 9. 2007), pri opisovanju posebno težkih trenutkov v svojem življenju, šele po osamosvojitvi prvič javno spregovoril o bridkem dejstvu, da so mu po vojni hladno ustrelili brata, »in to zgolj zato, ker je bil tigrovec«. Dokončno se sesuva tudi že dolgo časa problematična oz. kar smešna smešna partijska verzija o zagonetni smrti Janka Premrla Vojka, po kateri bi naj bil ustreljen v hrbet od nekega soborca, da bi se slednji polastil nagrade, ki so jo fašisti razpisali na njegovo glavo. Iz nedavnega pogovora dr. Jožeta Možine z Vojkovim bratom Marjanom Premrlom smo namreč zvedeli, da je po vojni nek partizan povedal očetu, »da so Janka Premrla Vojka pospravili sami«.
Rejčeva je v Delu (8. 8. 2015) opozorila tudi na tragično usodo Zorka Ščuka, enega od vodilnih Tigrovcev, za katerega je njegova hči ugotovila v arhivih MNZ, da ga je maja 1945 Udba ugrabila v Trstu in ga likvidirala. Jolka Milič je v Primorskem dnevniku (7. 9. 2009) opisala žalostno usodo znanega Tigrovca Vladimirja Manjkoča, ki je po vojni, v času kominforma, padel v mline Udbe in končal na Golem otoku s posledicami, ki so ga spravile v grob že pri 43. letih. Zgovorna je tudi pred leti razkrinkana komunistična laž, da bi naj Tigrovce na Mali gori pri Ribnici leta 1941 izdal Italijanom nek nesrečen vaški revež, v resnici pa jih je izdal komunist Filip Tekavec, kar se je končalo s smrtjo vojaškega vodje Tigra Danila Zelena. Iz časopisa Slovenec (24. 4. 1995) smo izvedeli tudi, da je Udba 14. 9. 1947 ugrabila in kasneje zahrbtno likvidirala tržaškega domoljuba dr. Andreja Uršiča. Za njim pa ugrabila tudi Ferda Kalina in druge zamejske domoljube. Goriški tednik Novi glas (20. 10. 2016) pa je pred kratkim poročal o novi knjigi tržaškega novinarja Martina Breclja Anatomija nekega zločina, ki je umor velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič, sestre Pinka Tomažiča, in njunega znanca dr. Draga Zajca v Trstu, v ulici Rossetti, marca 1944, pripisal varnostno obveščevalni službi NOB, in s tem postavil na laž dotakratno uradno trditev, da je bil zločin delo protikomunistične strani. Da ne omenjam posebej tragične medvojne in povojne usode drugih primorskih domoljubov, ki so tudi bili neke vrste Tigrovci. Kot npr. zahrbtne likvidacije primorskih padalcev, ali pa mrcvarjenja na desetine čedrmacev, vključno z njihovimi zahrbtnimi poboji (Lado Piščanec, Ludvig Sluga, Filip Terčelj, Franc Krašna idr.), pa obsodbami na smrt (Jožko Kragelj) in 82 let skupno prestanimi zapornimi kaznimi, kot je to razvidno iz razstave Boj proti veri in cerkvi v obdobju 1945–1961….. In ob navedenih krutih dejstvih govoriti tričetrt stoletja po končani vojni ljudem v osrčju tigrovstva o Kobariški republiki, ki je bila delo Tigrovcev in zametek osvobojene demokratične Slovenije, in pri tem niti z besedico ne omeniti nasilja in zločinov, ki jih je partija zagrešila nad Tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi, predstavlja eno veliko ogabno manipulacijo, ki še kako opravičuje bridko vprašanje, ki si ga je postavil Saša Vuga, to je, »ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe, ali pa kot zravnani čuvarji dragocene dediščine«.
Koper, november 2018 Milan Gregorič
