Po navadi se oddaj tipa Tarča raje izogibam, ko vidim, da v goste povabijo ljudi, znane po svoji tendencioznosti, in to prav o polarizirajočih dnevnopolitičnih temah, kot so migranti, ki se trenutno zadržujejo v Bosni. Slabo za krvni pritisk in sladkor. Tokrat sem kljub temu tvegal predčasno smrt zaradi infarkta ali božjastnega napada in prestavil na prvi program naše in vaše nacionalne televizije v četrtek ob 8. uri zvečer.
Upanje na oddajo, producirano po načelih poklicne integritete in novinarske objektivnosti, je splahnelo takoj, ko so predstavili goste. Če se v oddajo povabi dva vladna predstavnika (Boštjan Šefic in Sandi Čurin iz MNZ), dva aktivista (Katarina Bervar Strnad in Boštjan Videmšek), ki sploh ne skrivata, da si želita v državo pripeljati čim več migrantov (kot bomo videli v nadaljevanju, in niti enega predstavnika politične opozicije ali glasu, ki bi svaril pred vsemi nevarnostmi migrantske krize, potem obstajata le dve možnosti: ali avtorji zaradi lenobe niso znali uravnotežiti različnih pogledov na novo migrantsko mikro-krizo, ki se te dni razvija v Bosni, ali pa so se zavestno odločili, da se gredo politični aktivizem.
Recenzijo bom za bolj koherentno narativo podal v dveh delih. Najprej prispevki na terenu, nato mnenje gostov.
Najprej teren: novinar dela reportažo v jedru migrantske krize, v Bihaću in Veliki Kladuši – Unsko-sanski kanton je za tam zbrane ekonomske migrante glavna potencialna balkanska pot do Slovenije in naprej do nemške socialne podpore. Ne razumem, kako jim uspe, ampak novinarji RTV SLO imajo poleg Adija Omerovića na A Kanalu izjemen talent, da jim zmeraj uspe posneti skupino kričečih otrok in mater, ki jih stiskajo k sebi, ko delajo reportaže iz migrantskih naselij in centrov. Sam nikoli nisem imel te sreče, ko sem pred 3 leti večkrat poročal iz Šentilja. Skoraj vse slike, ki sem jih posnel, so bile polne potentnih mladeničev. Ampak v redu – novinar pravi, da je tokrat v karavanah beguncev več žensk in otrok, kot jih je bilo pred 3 leti (čeprav uradne številke govorijo drugače, sicer pa so tudi pred 3 leti govorili, da je žensk in otrok veliko več, kot smo jih videli na uradnih novinarskih slikah in razbrali iz evidenc).
Novinar RTV Slovenija je bosanskega uradnika vprašal v prisiljeno srbskem dialektu, “Koliko takih kompozicija je svako noč došlo” (iz Sarajeva v Bihać) … Gospod je rekel “svako noč stotinu”. Spodaj pa je pisalo: vsako noč 100 migrantov. Dolgo je že, odkar sem se v šoli učil srbohrvaščino, ampak ne razumem, kako se lahko “100 kompozicij” spremeni v “100 beguncev” v slovenščini. Razlika je za faktor vsaj x 100. Pred tem so omenili, da v Bihać vsak dan prispe 100 migrantov, pet minut pozneje pa bosanski predstavnik pove, da jih pride 200, pri čemer jim ne dovolijo več vstopa v mesto, zaradi pritožb domačinov. Prava številka je torej nekje tam zunaj. Najbolj verjetno je, da ne bosanski organi ne slovenski novinar ne vedo, koliko vlakov se pripelje vsak dan, niti koliko jih je zares na področju Bosne in Hercegovine (ogromno se jih skriva pred organi). Tukaj se najprej začne leitmotiv celotne oddaje, ki se potem vleče vse do konca, tudi pri vprašanjih gostom v studiu. Češ migranti so sestradani, prezebli, obupani … Evropa, kje si?!
Nekje na sredi smo videli še prizor s prijetjem 11 migrantov, 9 Iračanov in 3 državljani Sirije v slovenski Vinici. Policist pove, da je postopek že utečen. Najprej je potrebno opraviti varnostni pregled in zagotoviti varnost policistov – zato je potrebno opraviti varovanje policistov tudi z orožjem. Novinarka sprašuje smešna vprašanja (spet čustveno nabita t.i. appeal to emotions vprašanja) “A imate predpisano, da v njih merite z orožjem, tudi če imajo otroka?” To je za policista povsem absurdno vprašanje, saj nikoli ne more vedeti, od kod prihaja naslednja grožnja. Morda bi morali o tem povprašati izraelske policiste, ki imajo cel del usposabljanja, namenjen prav temu, da prepoznajo grožnjo, ki jo skuša napadalec ali napadalka skriti z uporabo otroka za živi ščit. (pri mojih reportažah iz Šentilja je pri dveh od treh obiskov prišlo do spontanega upora med migranti, kjer so se otroci uporabljali za živi ščit z metodo: “Vrzi otroka policistom/vojakom pod noge, jih tako zmedi in pobegni čez mejo”) Odpravili so se še na Hrvaško stran proti mejnemu prehodu Brod na Kolpi, kjer jim je prebivalka pripovedovala o “lovu” hrvaških policistov na migrante. Bojda so bili zelo grobi (zopet appeal to emotions) in jih (poleti!) tudi slekli, da bi pregledali, ali imajo orožje. Tamkajšnji župnik je pozval, naj migrantom ne nudijo vode ali hrane. Druga priča – občinski svetnik – pove svojo anekdoto, da nasilja med policisti ni zasledil. Prispevek je služil predvsem kot prikaz krutosti slovenskih in hrvaških novinarjev, vaba katero sta oba politična aktivista v studiju z veseljem zagrabila z obema rokama.
Sledil je še en prispevek na terenu v Bosni je intervjuval še gospoda Adisa Imamovića Pixija, za katerega ne zvemo točno kdo je, a po odgovorih sodeč bi lahko sodili, da je prostovoljec na terenu. S hipijevsko skuštranimi lasmi, motoristično ex-Yu opravo in arogantnim samo-pomembnim obnašanjem, v jeziku, ki je bil mešanica polomljene slovenščine in srbohrvaščine razloži kako mednarodna skupnost ne poskrbi za migrante, da ni nastanitev, šotorov, hrane (čeprav v prvem prispevku malce prej gledamo prispevek o tem, kako se beguncem delijo obroki in šotori v katerem živijo). Nastop Adisa mine v tipičnem balkanskem ImperialističnaEvropaPomagajSamiSiNeZnamo! vzdušju.
Tik pred koncem spoznamo še somalijsko begunko, kateri je bila v Sloveniji priznana mednarodna zaščita. Malce po tem, ko je prišla k nam, je na Jesenicah rodila otroka. Zdaj, ko ima mednarodno zaščito, si želi, da bi k njej prišla tudi njena starejša otroka. Zgodba služi kot promocija “uspešne integracije” v slovensko družbo a la fušarski brivec Ahmad Šami (novinarka RTV je upala, da bomo spregledali burko v katero je bila zavita in dejstvo, da po treh letih ne zna še besede slovensko). Ob optimističnih taktih klavirja, ki je spremljal to zgodbo o uspešni integraciji so se mi porajala vsa tista vprašanja, ki si jih ne smemo postaviti, če ne bomo takoj proglašeni za ksebofobe: Zakaj je šla na pot iz države, kjer ne vihra vojna in doma pustila dva otroka? Bo punčki, ki se zdaj pridno uči slovensko, prizanesen barbarski proces genitalnega obrezovanja, ki afriške muslimanske deklice doživljenjsko pohabi, prikrajša za spolni užitek in spremeni v stroj za rojevanje? Upajmo, čeprav nisem optimističen – v Somaliji so ravno ženske tiste, ki si – še bolj kot moški – prizadevajo, da njihove potomke ne bi okušale pregrešnih sadov spolnosti. Očitno ji zatiranje lastne spolnosti in ženskosti ni tuje, če po treh letih še zmeraj hodi okrog v burki.
Orodje za obrezovanje deklic. Foto: printscreen /youtube
Sedaj pa k gostom. Od najmanj pomembnega do najbolj pomembnega.
Sandi Čurin in Boštjan Šefic, oba iz Ministrstva za notranje zadeve, sta bila najmanj zanimiva. Nastopala sta z znano stališče prejšnje in sedanje vlade, da slovenski organi dobro opravljajo svoje delo, da je meja dobro varovana in nadzorovana. Veliko ljudi se ne odloči prositi za azil, ker Slovenija ni končna destinacija, postopki so korektni, problem je le s pomanjkanjem prevajalcev. Povsem v skladu s pomenljivo in tehtno ugotovitvijo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, ki je (potem ko so sejo zapustili tako desni predstavniki, kot Levice) truistično ugotavljala, da Slovenija spoštuje in zagotavlja spoštovanje človekovih pravic vsem beguncem in ostalim migrantom, ki se zatečejo na ozemlje RS.
Morda je bilo še najbolj zanimivo to, da je Sandi Čurin prvič uradno priznal, da se je pred 2 leti zgodil incident, ko je migrant z mačeto zaklal slovenskega policista. Ko sem takrat še pri policiji preverjal za kaj se gre, so povedali povsem v tančico skrivnosti zavito zgodbo o tem kako je “tuji državljan” poškodoval slovenskega policista v imenu države in da več ne morejo povedati, zaradi interesa preiskave. Tisti teden sem jih poklical 5 krat. Zmeraj isti odgovor. Dokler zgodba ni poniknila. No, zdaj vemo. Leta 2016 je migrant do smrti z mačeto zaklal slovenskega policista. Zakaj so takrat slovenski organi pregona to dejstvo zanikali? To vedo le oni in njihovi nadrejeni.
Boštjan Videmšek, novinar, avtor, aktivist je v nasprotju z vladnima predstavnikoma z odprtimi rokami sprejel ponudbo iz prispevkov in tudi sam začel z monodramo “ubogi begunci”. Najprej je povedal, da ni treba delati panike, saj gre vendarle za manjši žep beguncev in opozoril na “taborišča” na grških otokih in 4 milijone beguncev, katere je Evropa tam nemoralno zadržala s temačnim sporazumom z Erdoganom. Tudi vprašanja novinarke v studiju kar vabijo k čustveni obravnavi tematike: “Pot je težavna, a ne gospod Videmšek?”*smrk,smrk* … Ja, seveda izredno! Videmška je strah, da če bo pot v Hrvaško in naprej v Slovenijo še naprej neprodušno zaprta, bo sneg prekril številna trupla! Gospod Videmšek, prepričali ste me z argumenti. Želim, da se takoj odprejo meje in da se vsaj 100 migrantov naseli v vašem stanovanju!
Videmšek je komentiral še postopke slovenskih policistov, ki so popisali skupino beguncev iz prispevka na terenu: ko vidim pištolo, uperjeno v ljudi, ki želijo živeti v miru še pri njemu sproži posttravmatični sindrom, kaj šele pri migrantih (morda se ravno zaradi post-travmatičnega sindroma nikoli ne brije? Kdo bi vedel…). Trdi, da so ljudje, ki prihajajo “psiho-socialno nenagovorjeni”, da so osamljeni, izgubljeni in da se jih nagovarja, kot državljana, ki je celo življenje preživel v coni udobja. Pištola dehumanizira! je še dejal in zavzdihnil z dramatičnim efektom. Poudarja, da je lahko posledica uperjenega orožja celo, da se zgodi ravno tisto, česar si ne želimo. Saj razumete, ne? Če boste prestopili mejo suverene države ilegalno, potem pa bodo organi v tisti državi proti vas vodili postopke, kjer bodo za varnost uporabili orožje, je že skoraj opravičljivo, da se jih boste lotili z mačeto pravičnosti. Aja, za Evropejce to ne velja. Videmšek morda malce regresivno levičarsko to podtika Bližnjevzhodnim migrantom.
Ne vem točno, kaj si od slovenskih oblasti želi. Begunci so korektno obravnavani- zagotovljena jim je pravica do prevajalca, imajo streho nad glavo, nudena jim je hrana in pijača. Za higieno je poskrbljeno. Roko dam v ogenj, da so bili v Sloveniji, pa tudi Hrvaški in Bosni bolje “psiho-socialno nagovorjeni” kot (še v mirnih časih) pod Asadom, Gadafijem, Mubarakom, Ben Alijem ali talibanskimi skrajneži.
Videmšek ima celo razlago zakaj tako veliko migrantov prihjaja iz območij, ki jih vojna ni prizadela. Voditeljica najprej pove podatek, da med begunci prevladujejo tisti, ki prihajajo iz Pakistana, Alžirije, Afganistana (šele nato pride na vrsto prvo krizno žarišče – Sirija, Irak, nato pa še Iran (zopet država, kjer ne divja vojna). Pri tem naj še povem, da so mi obmejni policisti in prostovoljci leta 2015 povedali, da so vsi brez dokumentov (teh je bilo več kot polovico), da prihajajo iz Sirije ali Iraka, saj so jim na meji “dobri ljudje” (močno sumim, da nevladniki) povedali, da imajo najboljše možnosti mednarodne zaščite, če povedo, da so iz ene od teh dveh. Torej bi bilo pošteno sklepati, da jih je iz Iraka in Sirije še veliko manj kot navajajo uradni podatki. Prevajalci so takrat celo poročali, da so iz teh dveh držav tudi tisti, ki sploh niso govorili nobenega dialekta arabščine! Videmšek ima odgovor tudi na ta pomislek: saj je Pakistan država, ki je v “tihi” vojni že od leta 2001 (čudno, da potem k nam ne hodijo še mjanmarske rohindže, in kitajski ujgurji, ki so v “tihem” spopadu s kitajsko oblastjo – škoda da ga tega voditeljica ni vprašala), na drugi strani pa klimatske spremembe uničujejo kmetijstvo in silijo ljudi proti Evropi (ne, NOBENIH znanstvenih dokazov ni za tako trditev, to je znanstvena teorija klimatologa, sociologa, geologa in na sploh priznanega raziskovalca migracijskih tokov Boštjana Videmška). No, po hudih mukah je vendarle priznal, da gre vsaj pri Alžircih za čiste ekonomske migrante.
Povedal je še, da je bilo “čutiti veliko optimizma”, ko so pred 3 leti milijoni beguncev drli čez balkanski koridor, skozi Slovenijo in na zahod, od podpisa evropsko-turškega sporazuma pa so se stvari spremenile – za 6 milijard je EU Turčiji prodala usodo stotisočih. “Prodala”. Saj vsi vemo, da je Evropska Unija kot svetovni policist poklicana, da rešuje vse globalne probleme tega sveta. Seveda le simptome, kot so begunci. Ne pa bolezni, kot so arabski despoti na Bližnjem vzhodu. Če bi EU posredovala proti Asadu, ko je bil še čas, bi jo Videmšek označil za neokolonialno velesilo, ki je prišla osvajat in podjarmljat.
Zaključi, da begunske krize sploh ni, ker je v EU prišlo le 1,5 milijona beguncev, Evropa pa šteje več kot 500 milijonov ljudi in poda primer 4 milijonskega Libanona, ki je sprejel približno enako število sirskih beguncev, ki danes predstavljajo četrtino prebivalstva, pa zaradi tega država ne gori. Ob taki absurdni redukciji bi lahko človek rekel, da morda tudi holokavsta ni bilo, saj je večina Evropejcev preživela, hkrati pa se je treba vprašati, zakaj se režimski aktivist tako zelo spreneveda, da nalašč noče videti razlike med Libanonom, z ogromno ljudsko podporo skrajnih milic Hezbolah, ki veliko lažje sprejme begunce, ki so njim kulturno, nazorsko in temperamentno neskončno bližje kot od 300 let humanizma in liberalizma povsem spremenjeni Evropejci. EU je Libanon in Libanon je EU.
Za konec sem prihranil Katarino Bervar Strnad iz Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC). Z dobrim razlogom. Saj je njen nastop ključ do razkritja agende nevladnih organizacij v globalni begunski krizi.
Najprej dokaj nekontroverzno (ampak anekdotalno in brez dokazov) pove, da imajo “pričevanja” tistih, ki so bili vrnjeni kljub podani nameri za mednarodno zaščito. Tudi ona se ne strinja z uporabo orožja, saj je bil v skupini otrok, ki bi ga lahko orožje travmatiziralo.
Bervarjeva meni, da so težave lokalne skupnosti, ki so posledica “varnostnega diskurza”, ki ga je zavzela že prejšnja vlada, ki je v ljudeh vzbudil strah in sovraštvo, zaradi tega se ukvarjamo s protesti. Slišite? Vlada levega instant politika in refugrees welcome aktivista Cerarja (ki je naredil vse v svoji moči, da z gverilskimi akcijami v Sloveniji obdrži ilegalnega sirskega brivca) je podpihovala sovraštvo in bila posredno kriva, da se danes upirajo vaščani in meščani v krajih ob meji (se še spomnite njegovega slavnega stavka: “A zdaj se bomo pa še otrok bali?!” le nekaj dni pred tem ko so maroško-belgijski mladeniči klali, streljali in rezali testise več kot 100 ljudi v dvorani Bataclan?!). Kaj si o izjavah Bervarjeve mislijo ljudje na prvih frontah, ki jih je ponoči strah iz hiše, ljudje, ki otroke spremljajo na poti v šolo in se ponoči zaklepajo z dvojnimi ključavnicami, v še grozi spominov na goreče šotore in od kamnov prerešetana gasilska vozila? Kaj si misli vdova policista, ki je bil zaklan z mačeto?
Nato pa pridemo do ključnega trenutka, ko gospa Strnad razkrije mednarodno agendo NVOjev. Sandi Čurin je povedal, da več kot polovica migrantov, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, pred koncem postopka zapustijo državo, kar je zloraba azilnega sistema, saj ti ljudje niso imeli resničnega namena ostati v državi, ampak so Slovenijo uporabili kot prehod do držav, kamor si res želijo. Nato je voditeljica Bervar Strnadovo vprašala zakaj gredo ljudje naprej (ne ostanejo v Sloveniji), kar je že samo po sebi absurdno vprašanje. A Strnadova ni razočarala. Takole je rekla: To so bojda dejavniki na katere NVOji pogosto opozarjajo. Krivi so integracijski pogoji v Republiki Sloveniji. Slovenija bi morala sprejeti novo resolucijo o migracijski politiki, na podlagi te tudi novo integracijsko strategijo in preveriti kateri so tisti dejavniki, zaradi katere te osebe odhajajo ter vzpostaviti pogoje zaradi katerih bi se lažje integrirali, saj ni vprašanje zakaj gredo naprej, ampak zakaj ni skupnosti, v kateri bi se integrirali. No, na tej točki, pa mi ni bilo več žal, da sem začel gledati. Katarina Bervar Strnad, saj vem, da vi dobro veste zakaj gredo naprej, pa vseeno: ljudje gredo naprej ker smo revna država, s 3 krat manjšo socialno podporo kot Nemčija, Nizozemska, Belgija, Francija in Velika Britanija. Z integracijo v našo družbo ni bilo nikoli problemov – Slovenci smo tako zelo integracijsko prijazni, da smo se za begunce iz bivših jugoslovanskih republik kar mi sami integrirali v njihovo kulturo namesto oni v našo. Skoraj težko najti etnično skupino, ki bi bila bolj ustrežljiva, lingvistično in kulturno prilagodljiva, sploh pa neskončno pripravljena sprejeti tuje navade – brez tega na področju Slovenije danes ne bi imeli prave male Jugoslavije. Pa kaj se sploh pogovarjamo o tem – saj ona to dobro ve. Bolj pomembno je, kar se skriva za njenimi besedami. Niste opazili? Ona bi se s pomočjo mednarodnih resolucij in medresorskih vladnih naporov trudila, da bi čim več migrantov ostalo v Sloveniji, ne pa da nam “bežijo” na kruti zahod. Povsem iskreno je razkrila agendo nevladnih organizacij, ki se aktivno borijo, ne le za migrantske kvote, ampak, da bi karseda veliko beguncev in migrantov ostalo tukaj, kjer bi se “integrirali”. Šefic ji je pravilno povedal, da ne gre za vprašanje integracije, saj 50 odstotkov ljudi zaprosi za azil, od tega pa jih 90 odstotkov takoj nato zapusti azilne domove in Slovenijo, tako, da tukaj ne moremo govoriti o pomanjkanju integracije. A zakaj bi se trudil. Vesel sem, da je bila tako iskrena. Pokazala je, kaj je end-game nevladnikov: boj za migrante, veliko migrantov, čim več migrantov. Obnašajo se kot vladno sponzorirane zunanje izpostave izvršilne oblasti, ki v dogovoru z vlado izvršujejo ukrepe, ki so za vlado preveč radikalne. Oz. vsaj z delom vlade.
Vede ali nevede so postali orodje skrajno levih elementov znotraj izvršilne veje oblasti, ki si sama ne more privoščiti preveč radikalnih ukrepov. Bilo bi preveč očitno, če bi minister za notranje zadeve in naš smešni premier prišla pred novinarje in povedala: “Želimo, da vsi migranti, ki pridejo v Slovenijo, ostanejo pri nas. Le tako bomo tudi leta 2040 imeli dovolj volivcev za ustavno večino levice. Zato bomo znotraj koalicije izvedli vse potrebna usklajevanja, da sprejmemo ukrepe, ki bodo migrantom nudile kar najboljše pogoje integracije. Nemški Die Linke in SPD ne bosta kradli naših levičarskih volivcev… pardon, migrantov!”
Zanimivo, da je Ministrstvo za notranje zadeve, kot organ, zadolžen za migracijske tokove, pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij nakazalo 849.971,32 evrov, po formuli, ki je javnost natančno ne pozna. Letos se je ministrica istega ministrstva pritoževala, ko je PIC (ki ga sami obilno sponzorirajo) vodil gverilske akcije “obveščanja” slovenskih policistov o tem, kje so migranti in vnaprej najavljal, da bodo zaprosili za mednarodno zaščito ter celo grozil policistom s kazenskimi ovadbami, če bodo begunce vračali na Hrvaško. PIC ni niti zanikal, da to zares počno in dejal, da se jim to ne zdi nič spornega (po njihovih anekdotalnih trditvah, da slovenska policija nezakonito vrača migrante, ki so že zaprosili za mednarodno zaščito). Iz celotne štorije se ni izcimilo nič pretresljivega. Skoraj bi rekel, da jim je tako država dala subtilne konkludentne namige, da so nad zakoni, ministrstvi in celotno izvršilno oblastjo. Če bi jaz bil na njihovem mestu, bi ob slutnji nedotakljivosti svojo organizacijo videl že kot nekakšno nadministrstvo za posebne naloge.
Prav, zdaj vsaj vemo pravila igre. (Očitno) nadvladni nevladniki bi radi pri nas obdržali čim več migrantov in jim omogočili še boljše pogoje integracije, kot jih imajo do sedaj (ki so mednarodno priznani kot eni najboljših v EU). To je njihova igra. Igra formalne države in želje prebivalcev suverene Republike Slovenije (prepričan sem da tako levih kot desnih) pa je, da ostanemo varna država, z vzdržnim modelom socialne države. Kdo bo zmagal? Pod koalicijo 5+1 me je strah odgovora …
Mitja Iršič/Nova24TV