Piše: Mitja Iršič
V nekaterih delih New Yorka, zlasti v Queensu, je imel zloglasni mafijec John Gotti sloves sodobnega Robina Hooda. Ljudje ga niso videli kot zločinca in hladnokrvnega morilca, ampak kot človeka, ki meščanom pomaga z denarjem ali uslugami in deluje kot neka neformalna avtoriteta, bistveno bolj »prisotna« v soseski kot oddaljene in osovražene institucije države.
Na vrhuncu njegove slave je marsikateri politični analitik v ZDA menil, da bi najbrž zlahka postal župan New Yorka, če bi kandidiral. Na neki ravni so ljudje vedeli, da gre za zločinca, a so verjeli, da krade le bogatim in da se celo bori proti institucijam, ki jim ljudje ne zaupajo. Niso znali sešteti dva in dva, da jim v resnici vrača drobtinice denarja, ki ga je ukradel prav njim, navadnim ljudem, ne pa bogatašem: večina njegovih prevar je bila namreč osredotočena na javne projekte, ki so jih financirali davkoplačevalci.
New York v osemdesetih je bil zelo podoben sodobni Sloveniji: kronična korupcija, nezaupanje v institucije ter tihi dogovor med korporativisti, politiki in podzemljem, da skupaj izžemajo davkoplačevalce prek javnih infrastrukturnih projektov. Ljudje so bili že tako vajeni širšega vzorca korumpirane politike, da so začeli korupcijo dojemati kot nekakšno normalnost.
Mlada slovenska demokracija je na nek način zelo podobna zlobnim ulicam New Yorka pred štiridesetimi leti. Po levem pohodu skozi institucije je prišlo do takšne erozije pravne države, da je postala sistemska korupcija ne le nekaj, kar je oproščeno, ampak nekaj, kar je celo pričakovano, po starem komunističnem reku »Tito je krao, a i nama dao« (Tito je kradel, ampak je tudi nam dal). Po sprevrženi logiki si slovenski volivec nekako racionalizira politiko kot skupino pomembnih mož, ki upravljajo z vsem premoženjem države in so zadolženi tudi za to, da ljudstvu odmerijo kakšno drobtinico.
Nihče ni gledal Titu pod prste, ko se je prevažal v mercedesih, nosil rolex ali v švicarskih bankah nalagal zlato in devize. Za nekdanjega jugoslovanskega državljana, ki je danes slovenski volivec, je to nekakšen »jus sanctum« (božja pravica) politikov. Potemtakem ni noben šok, da je več kot 330 tisoč naših sodržavljanov dalo glas zaupanja politični stranki, katere bližnji sodelavci in bivši poslovni sopotniki so le kak teden pred volitvami v prisluhih podrobno razlagali, kako predsednik vlade nezakonito obvladuje tako policijo kot državne družbe, kako se prek državnega Darsa podkupuje novinarje, da potem napišejo kaj lepega o vladnih politikih, itd.
Nekateri so trdili, da volivci prisluhom niso verjeli, a to je napačen zaključek. Verjeli so, a jim je bilo vseeno, ker sistemsko korupcijo vzamejo v zakup. Slišali smo, da niso izvedeli nič novega, nič, česar ne bi vedeli že prej. Naš domači New York ima pač pravila igre, ki jih vsi razumejo. Tam je bil mafijec skoraj neke vrste levičarski politik, ki izvaja ukrepe socialne redistribucije. Pri nas pa od politike pričakujemo nekaj podobnega, kot je bil tam John Gotti – da bo nekaj naredil za navadne ljudi, se pravi, da bo redistribuiral denar, ki ga je dobil v upravljanje. Da bo nekaj vzel zase, je pač samo po sebi umevno že od Tita naprej.
Bistvo tega sestavka ni, da se uradna politika predstavi kot oblika organiziranega kriminala, ampak da začnemo razumeti volivce in kaj jim je v resnici mar. Za korupcijo jim ni. Volivci jo pričakujejo in oprostijo, včasih pa celo občudujejo, češ »kakšen frajer, ta je premagal sistem«. Zato je bolje, da se o tem na bodočih volitvah sploh ne pogovarjamo. Slovenija še ni na tisti stopnji, da bi bilo volivcem to dovolj pomembno. Potrebna bo vsaj še ena, s komunizmom neobremenjena generacija, preden lahko Slovencem dopovemo, da je mogoče živeti tudi drugače. Prerez volilnega rezultata po starostnih skupinah pa nakazuje, da takšna generacija že trka na vrata in da bo prav kmalu tudi Slovenija postala normalna država.
