Piše: Vančo K. Tegov
Te dni se po javni sceni valijo najrazličnejša mnenja in globoke misli v slogu: »Kaj pa še čakamo?« Ali bomo dovolili, da nam država in vse, kar je z njo povezano, zdrsne, spolzi in dokončno »lopne«? Ali pa bo padla na realna politična in življenjska tla ter se razletela na prafaktorje? Ni daleč od tega.
Razpokice iz preteklosti niso več razpoke, temveč na široko zevajoče odprtine, skozi katere prihaja politična, finančna, varnostna in druga nevihta – pravzaprav orkanski vrtinec, ki nas lahko zmelje in odnese daleč v vesolje zgrešenih odločitev ter zamujenih priložnosti za rešitev in odrešitev. Vrtinec, ki mu pravimo slovenska politika in od katerega smo odvisni vsi na tem nekoč obetajočem koščku zemlje, ki je za zdaj še vedno podoben Sloveniji. Za zdaj. Vprašanje je le, do kdaj?
Ali smo sploh država ali le »država«?
Vprašanje »Ali smo sploh država ali le »država«« je pri nas že dolgo eden najbolj priljubljenih retoričnih udarcev – in ni naključje. Pojavlja se vsakič, ko se zdi, da država ne deluje v interesu svojih državljanov, temveč v interesu nekoga drugega: Bruslja, interesnih skupin, strankarskih mrež, globoke države ali pa preprosto zaradi lastne šibkosti in neodločnosti. Ob tem se poraja še dodatno, ne le retorično vprašanje: koliko od tega delujočega aparata ali sistema, ki se mu reče država, deluje še po inerciji, samo od sebe? Ali smo že na »rezervi«, če se izrazimo po avtomobilistično, ali pa smo izklopljeni in prehajamo na rezervno napajanje – v stanje hibernacije – dokler ne porabimo zadnjih ostankov energije in nato pademo v prosti pad?
Kaj nas navaja na takšno razmišljanje?
To je simptom globljega občutka, da država včasih deluje zgolj kot upravni aparat oziroma orodje, ki je bilo spodmaknjeno ali ukradeno za izvajanje tujih ali zasebnih interesov, ne pa kot suvereni instrument slovenskega naroda. Smo država pretežno po lupini, ne po vsebini. Ali je kakršnakoli država sploh naša država, je odvisno od nas. Če se zadovoljimo z mislijo »samo da ni huje«, bomo vedno bolj »država« v navednicah. Če pa zahtevamo od politikov – in od sebe –, da delujejo kot lastniki te države in ne kot njeni najemniki, potem lahko postanemo resnična suverena republika. Žal ob nemoči in nepremišljenosti državljanov, ki jo preizkušamo vsakih štiri leta, se vse pogosteje zgodi, da »izbranci« – predvsem s podporo nepreudarnega dela volivcev – podelijo licenco za vodenje države tistim, ki se obnašajo kot slabi, pogosto celo kradljivi in škodoželjni najemniki. To stanje dodatno poslabšuje razširjeni defetizem in odsotnost volje po resničnem vplivu na lastno življenje, kar v domačem političnem, pravnem in ekonomskem besednjaku pogosto imenujemo ugrabljena država – brez navednic.
Stanje etike in integritete v družbi je po mnogih ocenah tako slabo, da lahko resnično govorimo o ugrabljeni državi. In tudi invalidni oziroma nedelujoči državi. Obseg korupcije v družbi in zlasti v državnih institucijah je tako velik, da obstaja krog ljudi, ki obvladuje ključne transakcije po načelu »usluga za uslugo, denar za uslugo«. Potem pa si po pilatovsko umije roke, kot da je opravil najbolj čisto stvar. Razraščenost korupcije kot karcinom v ekonomsko in politično tkivo družbe ne nakazuje na benigno tvorbo, ki jo je mogoče preprosto »odfrcniti« vstran, temveč na globoko, intenzivno in skoraj neobvladljivo metastazirano stanje po vsem telesu slovenske oblasti. To nam, dragi moji, ne daje upanja, da bo mogoča odprta in dolgotrajna debata o tem, kako se s tem spopasti. Ne bo nežnega, skoraj božajočega prigovarjanja »ustvarjalcem« tega koruptivnega, razgrajevalnega in uničujočega početja, ki škoduje celotni družbi.
Zdravilo je, diagnoza tudi. Kaj sedaj?
Da, diagnoza je postavljena – in zdravilo ni ena čarobna tabletka, temveč sistematična terapija, ki jo moramo izvajati mi, državljani. Vrniti državo državljanom pomeni preiti od pasivnega glasovanja vsakih štiri leta k aktivnemu lastništvu nad sistemom. To pomeni, da se resnično upošteva volja, ki so jo volivci izrazili na volitvah – in ne kot zdaj, ko se volišča zaprejo, glasovi preštejejo (ali po mnenju nekaterih zmanipulirajo) in nato ni več možnosti resničnega vpogleda v stanje.
Ključno, nujno in neizogibno je danes to, da se nemudoma ukrene. Ukrene frontalno, sistemsko, brez selektivnega obravnavanja kršitev, kršiteljev, pomagačev in vseh, ki so pripomogli k razgradnji temeljev družbe. To ne sme biti družba, v kateri te dobijo z roko skoraj do ramen v marmeladi, potem pa ti to na mafijski način obrnejo v svoj prid, si izmislijo zgodbo in se postavijo v vlogo žrtve. Družba mora take goljufive »peke« postaviti na sramotilni stolp. Najhujše pa je treba kaznovati resno – ne z metaforičnim namakanjem v Ljubljanico, temveč z doslednim pravnim sistemom.
Z drugimi besedami: potrebujemo vlado in oblast, ki bosta šli v sistematično »očiščevalno« akcijo družbe, brez strahu pred posledicami za lastno varnost, obstoj in dostojanstvo. Tisti, ki bodo to zmogli – se najprej »skup vzeti« in se odločno lotiti urejanja –, bodo vredni spomenika, ne le v Ljubljani, ampak marsikje po Sloveniji.
Gojim upanje, gojiš ga tudi ti, gojimo ga lahko vsi. Ker je to temelj dobrega počutja in dostojanstva vseh državljank in državljanov.
