Piše: Miran Černec
Slovenščina ima več kot 50 narečij. Spadajo v 7 narečnih skupin, razprostranjenih od Jadrana preko Karavank do Panonske nižine in Gorskega kotarja. Slovenci smo živeli v mnogih zgodovinskih deželah. Zato pri nas v vsaki dolini vlečejo po svoje; eni radi sedijo v oštariji, drugi v krčmi in tretji v gostilni – a vsi vemo, pri čem smo. Imamo pršut in grumpe in tünko in žlikrofe in mošt na Štajerskem pomeni nekaj drugega kot na Koroškem – a o res pomembnih rečeh se znamo sporazumeti.
V Sloveniji stoji največ cerkvá na kvadratni kilometer ozemlja kjer koli na svetu; nekatere so razkošno baročne, druge obdane s taborskimi zidovi, tretje skromno asketske, a vendar so vse naše. Imamo gore, morje, reke, gozdove in polja ter dovolj pameti, da jih znamo preudarno uporabljati. Slovenci smo narod in imamo svojo državo – in tudi vso raznolikost in gensko pestrost, potrebno za sijajno prihodnost naših zanamcev … Žal pa vsi ne mislijo tako. So ljudje med nami, ki bi nas za prgišče grošev asimilirali v brezbarvno internacionalno tlačenko, v kateri bi se izgubile vse naše drobne prismuknjenosti in vse tisto, za kar so živeli in umirali naši predniki. Zato, dragi moji, se tako kot oni zavedajmo, da tole ne bo šlo brez boja …
Če torej še sanjate o Sloveniji, zedinjeni v vseh svojih pristnih odtenkih, edinstveni in svobodni pod Soncem, se borite zanjo. Ne odnehajte in ne dopustite si malodušja. Nič ni izgubljeno, noben glas ni nepomemben, nobena odločitev premajhna … Tako kot Vodnik leta 1797 ni mogel vedeti, da bo jezik njegovih Lublanskih Novic nekoč uradni jezik samostojne države, in tako kot Prešeren ni mogel vedeti, da bo njegova Zdravica leta 2026 odmevala na olimpijskih igrah, je tudi nam prihodnost v veliki meri zakrita. Lahko pa o njej vemo nekaj: pripadla bo tistim, ki o njej sanjajo in se zanjo borijo danes.
