Piše: Vančo K. Tegov
Ni prav, da je leto 2026, pa se zdi, kot da smo še vedno v letu 1946 – da se vse, kar se dogaja, še vedno vrti okoli razdelitve plena po koncu spopadov v hosti: med tistimi, ki jim je bila hosta skrajni domet, in tistimi, ki so nekaj znali, a jih ni bilo v tej »hostni ekonomiji« (ukradi, poberi tuje, ubij in ne odgovarjaj za nič).Hostarji se niso hoteli prilagoditi ekonomiji – ekonomijo so podredili sebi, lastnim žepom, kraji tujega in delitvi ostalega drugim. Ravno to smo dobili v zadnjih štirih letih. Imamo marksiste in staliniste v praksi: poberi čim več zase (za vile, tuje destinacije, košarkarske tekme v ZDA ali na Kubi), ostalim pa pesek v oči – piškave drobiže, ki pri mesečnih prejemkih pomenijo ravno toliko kot ena kava in morda poceni sladica.
Zaradi neizživetosti rdeče aristokracije (salonski levičarji, vnuki in vnukinje tistih iz hoste), zaradi nedozorelosti in ne-pripadnosti lastni civilizaciji, temveč podvrženosti sanjam o pravičnosti in enakosti za vsako ceno – ter deljenja tujega (že pridelanega ali še ne pridelanega) tistim, ki niso prispevali nič – smo dobili sistem, ki je družbi mlinski kamen okoli vratu. Vleče jo dol, dokler je ne zlomi. Diagnoza je znana. Zdaj potrebujemo le dobrega specialista – operaterja, ki bo znal to operacijo izvesti. Upajmo, da kmalu.
Ni prav, da nam sedanjost trpi zaradi zablod in brezizhodnosti slabih voditeljev – tistih, ki so se, kot radi rečemo, rodili z zlato žlico v ustih, z aluminijasto pa ne znajo ravnati, ker si z njo polomijo zobe. Ravno takšni so sedanji. To so počeli ves štiriletni mandat, ki so ga dobili s pomočjo »uličnih« kolesarjev in ostalih razvajencev, ki so jedli s podobnim priborom, se zakajevali in vlekli bele črtice. Ulica ni parlament. Parlament ni cirkus ali umetniška instalacija, kot je priljubljen izraz za početja, ki ne sodijo v normalno demokracijo. Ti isti uličarji sicer ohranjajo imidž (zmečkane hlače, tudi poscane, srajce z manjkajočim gumbom, pošvedrane teniske), a so pred prejšnjimi volitvami iz proračunske blagajne potegnili na stotine milijonov za ulično podporo. Politika – oziroma vladanje – v tem mandatu se je spremenila v eksperimentalno gledališče za zapite, zapohane, odslužene ali odvržene klike iz najrazličnejših sfer, ki so na žalost dosegli škodljivi in nepopravljiv maksimum. Zato imamo državo, družbo, ekonomijo – zakajeno, zamegljeno, zblojeno in disfunkcionalno. Edini način njenega delovanja je disfunkcija, destrukcija, degradacija …
Ni prav, da se nas v mednarodni javnosti izogibajo kot kužnih – razen Balkancev, dela bližnjega vzhoda in Afrike. To je nerodno, skoraj sramotno. Kaže, da je celoten državni aparat pokleknil pred eno lahkoživo vplivnico, ki je omrežila (ali prisilila) vse okoli premierja. Ko se napove njen prihod, se že vnaprej naložijo velike količine dela ali pa se preprosto izgine iz pisarn in protokolarnih prostorov.
Kako šele izgleda, ko se »tarifantka« prikaže na parketu ali marmorju mednarodnih dogodkov – v značilni pozi »na preži« pred modernimi in pološčenimi vežami in toaletnimi prostori, kjer se po opravljenem »zasebnem« opravilu državnikov in resničnih vplivnežev nenadoma pojavi ravno v trenutku, ko nekdo zaključuje z zadrgo ali zapenja gumb formalnosti. Dobiti nekoga med urejanjem hlač ali v razkoraku, ko cilja naslednjega sogovornika – to je prepreka, ki jo je treba preskočiti (seveda s predhodno naročenim PR-jem). Potem pa se na Instagramu slavi dosežek svetovnih razsežnosti. Sramota osramočenih ni vidna. Vidna in kričeča do nebes pa je osramočenost države, ki bi jo naj ti ljudje predstavljali.
In kot da to ne bi bilo dovolj, imamo še bledično, brezkrvno in dezorientirano zunanjo ministrico, ki ji je afriško sonce s pogostih obiskov toliko »scvrlo« možgane, da domačega evropskega terena sploh več ne vidi ali pa ga preprosto ignorira. Vodi neuvrščeno, titoistično zunanjo politiko, na Mladiki odlične diplomate namešča v kletne prostore, pozdravlja in sočustvuje z diktatorji in avtokrati, skrbi jo, da normalni svet postavlja ovire njenim azijskim in afriškim prijateljem. Le še del Balkana jo tu in tam zavoha – in še to selektivno, odkar tam niso več na oblasti njeni postsocialistični prijatelji. Ostane ji le, da obuje teniske in gre na »prečiščevalni« meditacijski sprehod ob Zbiljskem jezeru. Medtem pa ugled države – tudi z njeno pomočjo – gre v tri kolobarje …
Ni prav, da so ljudje indiferentni do vsega, kar vidimo te dni: kraja, pokrivanja kraj, reševanja lastnih frustracij, izgubljenost in neverodostojnost. In glavna mešetarka – Vesna Vukovič – z izrazito prostaškim vokabularjem, ki ni svojstven niti gostilniškim pogovorom ali barantanjem, etiketira, daje diagnoze (nor, neumen, butast) v posnetkih, ki jih je zelo verjetno produciral prav ona ali pa so scenarij njenega obrambnega ščita za dni, ko bo zastor te nesposobne vlade padel in se bo začelo pranje umazanega perila – brez detergenta. Tu se bo marsikdo pokopal, ne da bi sploh vedel, da ga je doletela pogrebnikova lopata. Le še deset dni umiranja in odhajanja ob največji možni škodi, ki jo lahko pusti obdobje vladanja popolnoma nesposobne, nekompetentne, impotentne in zblojene vlade ter njenega aparata. Rešiti se je treba monaških in podobnih princes, tarifantk s pločnika, ljubiteljic konj in ostarelih rokerjev.
Prav je, da se državljani predramijo. Da se nam vsem zjasni vreme, da se življenje izboljša, prihodnost pa postane lepša, varnejša in bolj dostojanstvena. Ker je tako prav – in si to vsi zaslužimo. Lepa priložnost ki jo je treba izkoristiti
Zato, veš, Slovenec, svoj dolg!
