Piše: dr. Janez Juhant
Ob ogledu filma sem se spomnil besed, ki jih je pogosto ponavljal Justin Stanovnik: »Kdaj bodo nastala umetniška dela o največji tragediji slovenskega naroda?« Sicer je proces zahteven in traja, a se vse bolj, kljub zaroti molka, revolucija ne le v lažni mitski, pač pa v vsej svoji tragični in za narod kruti in pogubni podobi le širi v slovenski družbeni prostor. Knjigam, objavljenim dosjejem VOSa in UDBE, razpravam, farnim ploščam, prireditvam društev NSZ, Lipe sprave, Vseposvojitve in drugim dogodkom se zdaj pridružuje še ta film. Kruta slika revolucije in njenih žrtev med Slovenci se vse bolj jasno izrisuje in širi v javni prostor, kar odstira laži in prevare, ki jih revolucionarni dediščini zaradi ohranjanja privilegijev skušajo zadržati z vsemi sredstvi.
David Sipoš se je s svojo ekipo že pogumno lotil boleče teme s filmi o škofu Vovku, Grozdetu itd., zdaj pa v umetniškem vrhuncu Exodus 1945 – Naša kri. Načrtujejo tudi nadaljevanje. Film je nazorna osvetlitev revolucionarne ihte, ki je zavladala nad Slovenijo, ko so komunisti prevzeli oblast ter pojasnjuje tudi, zakaj smo kot osebe in narod obglavljeni, zdesetkani, ustrahovani in obremenjeni. Revolucija nam je potrgala korenine, nas pogreznila v moralni, socialno-gospodarski in politični nered, iz katerega se tudi v samostojni državi le počasi pobiramo. Ker nas je levičarka Golobova oblast potisnila na dno, bodo sedanje volitve pomembna preskušnja naše življenjske in družbeno-politične sposobnosti, da kljubujemo in preživimo.
Osebno film nagovarja z nadčloveško močjo in izzivalnostjo tragedije ranjencev in preostalih beguncev, ki so bili na seznamu komunističnih oblastnikov za ustrelitev. Rešiti življenje v begunstvu ali umreti, je bila kruta alternativa. Gledalcu sprašuje vest, kako ravnati v nečloveško zahtevnih razmerah življenja in smrti. Naj oče številne družine, zdravnik reši družino in sebe ali gre v gotovo smrt z ranjenci? Podobno domobranski poveljnik, oče ranjenega vojaka, preostala družina je na poti na Koroško.
Na vlaku ostanejo duhovnik, domobranski kurat Janez Jenko, bogoslovci Zajec, Mikunda in Pavlovčič, medicinske sestre, med njimi sestri Kristina in Jelka Mrak ter okoli 120 težkih ranjencev. Duhovnika, bogoslovca in ranjence novi oblastniki kruto umorijo, strežno osebje »obsodijo« na dolgoletne zaporne kazni.
Izzivi vesti
Ljudje so pred odločitvami, ki presegajo sposobnosti omejenega človeka in bi jih razrešil le Bog, ki vse vidi in vse ve. A kljub temu se je bilo treba odločati med zvestobo družini, poklicu, sotrpinom ali gotovo smrtjo. Gledalec se sprašuje, kaj bi storil v zahtevnem položaju. Ponavadi se v zahtevnih razmerah odločamo po vrednotah ter dosedanjih spoznanjih in izkušnjah. Totalitarni sistem je človeka prisilil, da je prestopal meje nedotakljivosti življenja, kar je žrtve sililo v begunstvo ali kruto smrt. Vsak sam je lahko pripravljen darovati življenje kot so ga kurat Jenko, bogoslovci ali sestre, ki so vztrajale pri ranjencih, zavedajoč se, da lahko to pomeni tudi njihovo smrt. Nasilni posegi v življenje drugega, kot so ga uvedli totalitarni sistemi, je proti Božji volji in povzroča travme storilcem, ki povzročajo opustošenje in smrt. Kot opozarjajo Hannah Arendt in drugi poznavalci nasilnih sistemov, se je zato treba takoj in stalno upirati podjarmljenju človeka, kajti ko se lažni nečloveški sistem utrdi, je teror težko ustaviti.
Zato se je treba ob volitvah odločati proti lažnim in uničujočim mehanizmom levičarske oblasti, ki si spet skuša podjarmiti Slovenijo in jo vztrajno uničuje. Odločno izberimo torej zahtevno pot upanja za samostojno Slovenijo in izberimo politike, ki bodo skrbeli za pristno življenje oseb, družin in naroda. Ne le zaradi spoznanja zgodovinske resnice, pač pa si je priporočljivo ogledati film, saj nas spodbuja k odgovornemu ravnanju tudi v težkih razmerah. Po ogledu filma se bo vsak na volitvah laže odločal za osvoboditev od lažne polpreteklosti, ki nam jo vsiljujejo levičarji, da bi nas žejne peljali v svojo lažno sužnost. Pri Mojzesu beremo: »Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod.« Ne pozabimo: Zaradi vere v Kristusa so ljudje sprejeli telesno smrt, da bi živeli polno življenje Bogu in drugim. Smo pred isto Mojzesovo dilemo: Oblast, ki z lažjo in prevarami uničuje življenje, ne more biti opcija vernega kristjana.
Dve oceni filma
Medtem ko so svobodni demokratični mediji film ocenili kot pomemben prispevek k razumevanju revolucije in njenih posledic za narod in državo Slovenijo, ga večina levičarskih medijev ni omenila, razen Večera (3./6. 3., Marko Crnkovič, tudi na spletu) in Mladine (27. 2., Marcel Štefančič Jr.). Zadnji zapiše sicer »Naša kri – posneta po resničnih dogodkih«, ki pa jih oba skušata zasenčiti s tako imenovano »kolaboracijo«. Te po koncu vojne sploh ni moglo biti – razen med angleško oblastjo na Koroškem in našimi komunisti, zaradi česar smo izgubili Koroško in nad petnajst tisoč vrnjenih rojakov, ki jo jih pobili komunisti. Jugoslovanski komunisti so pobili več kot pol milijona nedolžnih ljudi, samo v Sloveniji sto tisoč, od tega okoli dvajset tisoč Slovencev, in naša »lepa dežela«, ki jo opazi eden od piscev, je postala grob pri grobu.
Znana in že dokumentirana je tudi kolaboracija med komunisti in nacisti. Med vojno so se morali ljudje na okupiranem ozemlju braniti pred terorjem fašistov in nacistov ter domačih komunistov, ki so OF vpregli v odstranjevanje Slovencev in vso vojno dopolnjevali sezname, koga bodo ubili, saj so znana Kardeljeva in Kidričeva povelja, kar avtorja člankov prezreta. Štefančič pa zapiše, da je »Naša kri – predvolilna epopeja«, in se je loti z ustaljenimi propagandnimi sredstvi, prekrivanjem dejstev in z ideološko obdelavo, kot se glasi naslov nad člankom v Mladini:
Ideologija
Oba pisca imata skrajno pristranski odnos do zgodovinskih dejstev, žalosti pa pomanjkanje empatije do trpljenja in usod ljudi ter izkoriščanje le-teh za pritlehne politične namene. Seveda je za revolucionarno izročilo film izziv, saj jasno in nazorno prikazuje pomor ranjencev, kar za komuniste nikoli ni bil problem, saj so odstranjevali vse, ki so jim ovirali pot do oblasti, tudi ranjence, celo svoje lastne. Na dan pa že prihajajo tudi sicer redka pričevanja o težkih nočeh ukazovalcev in izvrševalcev pomorov.
Ob življenjski usodi tako številnih pobitih bi v demokratični Sloveniji človek od avtorjev pričakoval le bolj človeški pristop. A kaj je v naši družbi še sploh normalno in kako daleč smo še do demokracije?
Crnkovič meni, da je krivica, ki se je dogajala domobranski strani glede na filmske prikaze revolucije, zdaj popravljena (?). No, sorazmernosti glede filma še dolgo ne bo, ker pač kulturni denar ni namenjen promoviranju resnice, pač pa pritlehnim levičarsko všečnim »kulturniškim izumom«. Še bolj bode nesorazmernost v širšem demokratičnem smislu, da bi v državi Sloveniji postali vsi enakopravni in enakovredni. Kar zadeva zgodovino, po tridesetih letih neodvisne države preseneča, da strokovnjaki in za njimi ostala javnost pristopajo k zadevam še vedno v revolucionarni maniri, brez volje in uvida v celovitost resnice o samovoljnosti in krutosti revolucije. Zato taka odsotnost empatije do usod ljudi na obeh straneh.
Crnkovič filmu brez navedbe razlogov odreka umetniško kvaliteto in, čeprav si ga je ogledal, ob njem zapiše, da bi »prihranil« ogled drugim. Ne vem sicer, zakaj si ga ne bi ogledala cela Slovenija, da bi se hitreje približali celoviti resnici o naši kruti preteklosti, ki je slovenski narod, kot je zapisal Berdjajev, skušala spremeniti v nasilen, surov narod brez vrednot. Če se vživimo v povojno revolucionarno ihto, ki je svet postavila na glavo, bomo razumeli, zakaj posledice trajajo do danes in jih mora še vedno odpravljati Slovenija, za razliko npr. od Avstrije. Še posebej, ker v slovenskem strokovnem, javnem in posebno zakonodajnem okviru še vedno ni priznanja revolucije kot izvora delitev ter tvarnega in duhovnega opustošenja Slovenije in vsega zla, ki ga je zato moral pretrpeti narod.
Ravno komunisti so z revolucijo povzročili samoobrambo oziroma ustanovitev vaških straž in domobranstva. Oba avtorja sta gluha tudi za dokumentirana zgodovinska dejstva o kolaboraciji slovenskih komunistov z nacisti pred in med vojno v tako imenovani OF. Začela se je že s paktom Hitler–Stalin oziroma Ribbentrop–Molotov (nacionalsocialisti in sovjetski komunisti), nadaljevala s sodelovanjem jugoslovanskih komunistov z nacisti pred in med drugo svetovno vojno, tudi v Sloveniji. O tem piše že Albert Svetina, zdaj pa so dostopni tudi dokumenti; film pa to pokaže na vlaku: dogovor komunistov z gestapom – pustili bodo čez mejo Nemce, domačine pa zajeli (in pobili).
Poprava krivic
En film umetniško gotovo ne popravlja krivic, ki jih je utrpela ne le protirevolucionarna stran, pač pa večina naroda, saj je to prvi in edini film v primerjavi s številnimi »partizanskimi epopejami«. Seveda bi od avtorjev pričakovali, da bosta opozorila na nujnost vsestranske in popolne poprave krivic: pokop pomorjenih, mrliške liste in vse druge demokratične pravice in standarde, ki gredo žrtvam.
Predvsem ustvarjalci filma in gledalci pričakujemo, da avtorji, ki pišejo o revolucionarni zgodovini, prenehajo s sprenevedanjem in pokažejo empatijo do žrtev in njihovih svojcev, da bi polagoma začeli zdraviti pohabljanje naroda – in sicer na obeh straneh, ne le na protirevolucionarni. Narod, Slovenci, revolucionarji in protirevolucionarji ter potomci obojih smo žrtev revolucije.
S priznavanjem zgodovinskih dejstev bomo stopili na pot sprave in ozdravitve. Kaj vse se je dogajalo tistim, ki so jih komunisti odstranili z množičnimi pomori, izgonom iz dežele ter izbrisom iz narodovega spomina, nekateri zelo počasi dojemajo. Film je dragoceno spraševanje vesti za vse; avtorja se tega zavedata, a nista pripravljena to tudi priznati.
Človek ne more verjeti Crnkovičevemu stavku, ki film tragedije ranjencev zvede na »masko z nerodnim imitiranjem ranjenega, slabo zašitega, amputiranega mesa«. Kaj pa je ostalo po krutih obračunih komunistov drugega kot izmučena človeška telesa, nametana v brezna in jame drugo na drugo, ko je zamrla molitev na njihovih ustnicah?
Kljub temu bo film imel publiko, ugotavlja avtor, a se čudi, da ljudje donirajo za tak film. Filmski sklad in »naša« RTV sta investirala v kriminalko o Metodu Trobcu. Kdaj pa bosta tudi v osvetlitev naše najhujše narodne tragedije? Demokratični, nepristranski kritik bi se lahko vprašal tudi tako.
Slovenija vstani!
V prikazu trpljenja ranjencev in vseh ostalih Štefančič ne vidi človeka, pač pa izniči izjemen dosežek ustvarjalcev, da so s skromnimi sredstvi ustvarili film o tragediji Slovencev, ki so se uprli komunizmu. Nič ne pomaga odevati vsega v partizansko osvobodilno leporečje in prikrivati genocid, ki so ga izvajali med vojno Kardelj, Kidrič in drugi borci za oblast nad slovenskim narodom ter po vojni kruto pomorili ali izgnali narodno elito, ki jo tako omalovažujoče opisujeta avtorja v osebah zdravnikov Valentina Meršola, Janeza Janeža in nešteto drugih.
Kako je mogoče zapisati, da film prikazuje resnične dogodke, a filmskim ustvarjalcem podtikati minimaliziranje objektivnih dogodkov, češ da tudi po Italiji in Nemčiji minimalizirajo fašizem in nacizem? Kaj pa minimaliziranje komunizma pri nas, ki je bil prav tako kot onadva totalitarizma krut, posebej do lastnih ljudi, in torej ni mogoče zakriti komunističnih zločinov med vojno in po njej?
Nič človeškega v obeh presojah, nič o tem, kako so ranjence komunisti vrnili v Ljubljano, kjer so jih po pričevanjih preživelih spremljevalcev, sester in bogoslovcev pustili lačne in žejne, nage in jih končno zmetali na kamione ter odpeljali v smrt.
Eno samo prikrivanje zgodovinskih dejstev, zavajanje in krivorečje – ne morem mimo Havlovega (in drugih) reka: »Laž je nesmrtna duša komunizma.« Celo omejena, donirana sredstva ustvarjalcem, ki so s skrajnimi napori in iznajdljivostjo – in kot so rekli na premieri, celo z Božjim blagoslovom – uspeli s skromnimi sredstvi ustvariti film, »ocenjevalca« obrneta v lažno dilemo, češ samo eno uro filma: »Zato se vprašate: kje je druga polovica epopeje. So jo pozabili posneti? A to, da traja le eno uro, je simptomatično, saj se zdi, da bi skušali nekaj prikriti, utišati, zamolčati.«
Ne verjamem, da pisec ne ve, da ustvarjalci niso imeli na razpolago (več) sredstev, kot so jih imeli ustvarjalci Sutjeske za skoraj tri ure dolg film. Demokrati pa verjamemo, da bo kljub temu prišlo do nadaljnjega odkrivanja in si bodo Štefančič, Crnkovič in drugi ideologi mogli v prihodnosti ogledati celovito tragično resnico o revoluciji prizadetega naroda.
Sicer mislim, da onadva in številni to že vedo, a resnico priznati pomeni preseči ideologijo in se srečati s človekom, posebej trpečim in prizadetim.
Ne pozabimo: Štefančič je tudi najbolj glasno oznanjal prihod Golobove levičarske ideologije in krog je zaključen. Prikrajanje težkih človeških usod, ki jih prikazuje film, na politično-ideološke vzorce, je daleč od strokovne, še bolj pa od človeške kulturne presoje, ki bi morala biti vodilo demokratom. Ideologiziranje je plod omenjene polpreteklosti, ki sta ji očitno avtorja že vse preblizu, da bi začutila utrip nove dobe, ki nezadržno prihaja tudi za Slovenijo.
Verjamem, da bodo v njej spet našli dostojno mesto tudi vsi naši pomorjeni rojaki in film je pomemben korak v to smer. Na meji dostojnosti pa je v predvolilnem času resne življenjske osebne in narodne travme izrabljati za obračun z nasprotniki. Danes se vsaj na prvi pogled ne ubija teles, toliko bolj pa (propagandno) ubija duše, zato hirajo tudi telesa, propada narod in umira država Slovenija.
Pisca se zavedata: film je močno volilno sporočilo Slovencem – Slovenija, vstani iz spon polpreteklosti in zadihaj z obema kriloma pljuč!
