Piše: Vili Kovačič
To pismo je neposreden odziv na intervjuje Milana Kučana v » depolitiziranih« medijih , v katerih nekdanji šef slovenskih komunistov , sicer pa prvi »veliki duhovnik« neuspeha slovenske tranzicije, v predvolilni mrzlici in očitno z velikim strahom, ljudstvo svari pred ustavno večino razuma, Janeza Janše. On sam, ki je vedno skrbel in poskrbel, da v Sloveniji alternative, nikoli niso bile in po njem tudi danes niso dovoljene, pa govori , da je v Sloveniji zdaj vse v redu in zahtevo po ustavnih spremembah razglaša za nič manj kot za rušenje države in njene ustavne ureditve.
Čeprav ankete kažejo, da večina Slovencev zahteva korenite spremembe, tako v politiki kot v kulturi, kajti ko gre država – kot pravijo ljudje »zu grund«, v napačno smer, je od politike in politične (NE)kulture in anti-kulture kulture, ki smo ji priča, nujnost sprememb največja.
Čeprav vemo: Leta 1990 si je narod prvič v zgodovini (s)pisal sodbo sam. V domovinski vojni za Slovenijo smo se osamosvojili, nismo pa se osvobodili. Po kratkih letih obetavne prenove in sodelovanja med levico in desnico v mandatu 2004-2008 smo hitro napredovali. Kasneje pa smo, kmalu za tem, upajoč tudi na čudežne učinke vstopa v EU in NATO, povsem zaspali in pozabili na to čemer smo pred tem samo sanjali – gre za enakost pred zakonom, vladavino prava in demokracijo – tudi neposredno demokracijo, ki je s plebiscitom leta 1990, dokazala moč in dosegla zgodovinski vrh, ki je privedel do osamosvojitve.
Z golobjo diktaturo pa predstavlja dno in ponovni poizkus restavracije propadlega sistema. Kučanovo navdušenje nad golobjo vladavino in njegov prastrah pred volilnim rezultatom , ki bi privedel do zamenjave oblasti, ki bi z ustavno večino Janeza Janše in zaveznikov, prinesla temeljit zasuk iz fevdalizma v demokracijo, je sicer človeško razumljiv, je pa nov dokaz, kako je bivši šef ZKS povsem izgubil kompas in se in se je ponovno znašel, enako kot leta 1991, na napačni strani zgodovine.
Zato so letošnje parlamentarne volitve neke vrste repriza osamosvojitve, in obenem popravni izpit na najbolj zanemarjenem polju demokracije, predvsem na področju neposredne demokracije. Gre za področje referendumov – odločanja ljudstva, ki se je v Golobovi brutalni diktaturi parlamentarne večine, ki smo ji danes priča, že izkazalo kot zadnje učinkovito sredstvo političnega boja. Dokaz sta zadnja dva uspešna referenduma, katerega veljavnost hoče vladajoča oblastna oligarhija izničiti. Za 10 marec je namreč razpisana prva obravnava na Vrhovnem sodišču ob prisotnosti javnosti.
Zato je umestno vprašanje ali ni kaos dogodkov, ki ga umetno ustvarjajo main stream mediji, uvod v v mnogo resnejše dogodke, morda celo v suspendiranje rezultatov referendumov in celo volitev.
Kučanov hvalospev oligarhiji, ki nam vlada, si zasluži drobnogled od blizu !
Nikoli v zgodovini materialno gledano nismo imeli več kot danes, a nikoli nismo delovali bolj razdrobljeno in zmedeno in nikoli bolj brez ciljno. Naše institucije škripajo, sodstvo spi, pokvarjena in ustrahovana birokracija pa se bohoti in nas z dušo in telesom drži v precepu. Mladi odhajajo, narod pa se na veliko prepira o nepomembnostih in bizarnostih, medtem ko prihodnost odteka skozi prste. Zdaj je priložnost, da to prekinemo. In tudi, da napake priznamo in se iz njih učimo.
Slovenija je utrujena od politikov, ki govorijo mehko nedoločno in dopadljivo, a v resnici delujejo šibko, daleč pod našimi zmožnostmi. Slovenija je utrujena od voditeljev, ki se skrivajo za fraze, medtem ko države ne vodi nihče. V položaju ko razmere kličejo po sodelovanju pa se hvalijo s tem, da z nekaterimi ne bodo sodelovali. Zato je treba opozoriti ljudi na to, kdo je izvorni avtor novodobnega slovenskega razkola. To je brez konkurence Milan Kučan – veliki duhovnik in boter neuspeha slovenske tranzicije, ki je v času začetka covida prvi začel sejati razkol, namesto da bi spodbujal k sodelovanju. Človek, ki je, namesto da bi razkrival laž, oznanjal več resnic. Pred volitvami pa danes ljudi straši pred ustavno večino razuma. Zato je zelo pomembno, da plebiscitno izrazimo voljo kakšno Slovenijo hočemo in tudi kakšne Slovenije nočemo.
Kakšno SLOVENIJO želimo in hočemo ?
Želimo Slovenijo, v kateri sodstvo ne meri časa v desetletjih in ni instrument političnega boja – po principu – najprej diskreditacija, nato likvidacija, če je potrebno tudi fizična. Želimo državo v kateri Ustavno sodišče samo sebe ne razglaša za nepristojno in opravilno nesposobno in se ne norčuje iz Ustave in iz državljanov.
Hočemo ustavno sodišče, v katerem sodniki ne odločajo »rezultatsko«, ampak z razumom in so najvišja sodišča zgled pokončnosti, namesto da lažejo in ljudstvo izigravajo s floskulo o neupravičenosti pritožb zaradi ne-izkazovanja pravnega interesa .
Hočemo Slovenijo, kjer birokrati ne vladajo ljudem, ampak služijo ljudem. Slovenijo, kjer družina ni breme, ampak temelj. Slovenijo, kjer je dovolj otrok, dovolj vizije, upanja, zaupanja in poguma za jasno in odkrito besedo. Slovenijo, kjer ima delo vrednost in kjer se kriminal ne tolerira niti za minuto in državo kjer se stvari imenuje s pravo besedo. Državo v kateri državna infrastruktura ni predmet poželenja za financiranja predvolilnih kampanj političnih strank. Želimo državo, ki bo zgradila lastno samozadostno energetsko ter kmetijsko prehransko strukturo in samo oskrbo, ker vsakdo ve, da brez energije in hrane ter čistega zraka in pitne vode ni svobode in ni življenja vrednega človeka I
Gre pa tudi za državo, ki natančno ve, kdo je njen državljan, koliko nas je in kdo sme prestopiti njene meje – in kdo ne. Državo in državljane ki se ne sramujejo svojih korenin, svojega materinega jezika ter slovenske ljudske, zabavne in narodno zabavne glasbe. Državo in kulturo , ki nagrajuje odličnost, ne pa perverznost in izprijenost. Takšno, ki stoji pokončno v svoji identiteti . Zato naj poudarim še to:
Zahtevamo državno oblast, ki ne bo eksperimentirala z živimi bitji, ne z ljudmi in ne z živalmi.
Čas je za odličnost in odločnost. Čas je za Slovenijo, ki dvigne glavo in reče: zdaj gremo na vse ali nič. Naravnost absurdno pa je, da moramo v dobi umetne inteligence, humanoidnih robotov in samo vozečih avtomobilov, drug drugega prepričevati, da je 1 x 2 = dva (2). Da sta spola dva in da moški ne morejo rojevati otrok.
Čas je tudi, da se temu upremo, ne zgolj deklarativno, ampak glasno in z nogami, s prihodom na volišča in glasujemo za ohranitev trajnih vrednot in ohranitev že pridobljeni dobrin: da zaščitimo pitno vodo, čist zrak in svojo kulturno dediščino. Pa tudi to, da v športu ne uvajamo trans spolnosti in LGBT norosti, s katerimi trajno pohabljajo psiho otrok v šolah in vrtcih.
Seveda pa potrebujemo sodnike, pokončne ljudi in ne vodljivih, poslušnih uradnikov in terjamo, da sodniki materialno odgovarjajo za kriva sojenja in namerno storjene krivice. Hkrati pa zahtevamo konec in revizijo montiranih političnih procesov (ki so se začeli z nadomestnimi morilci – od Martina Uhernika in Ivana Krambergerja dalje. Od sodnikov povzročiteljev pa terjamo odškodnino in opravičilo.
Od predstavnikov ljudstva v D Z, to je od poslancev pa pričakujemo, sprejem evropske deklaracije o treh totalitarizmih in da se pred spomeniki zločincem prenehajo klanjati kot »ponosni naslednik bivše ideologije in skorumpirane države v kateri je bilo, kot se mukoma odkriva danes, na tisoče ugrabljenih otrok in se je zgubila sled za njimi. Danes pa Golobova Svoboda nonšalantno bojkotira parlamentarno preiskavo o tem. In ne nazadnje pričakujemo, da spomeniki ne bodo ostali brezimne sramotne površine betona, ampak napisi s pozlačenimi priimki in imeni resničnih ljudi.
*
Za konec pa ponavljam poziv in opomin Milanu Kučanu iz ust nespornega očeta slovenske države Jožeta Pučnika: » Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo « in nadaljujem: Slovenija je premajhna, da bi bila šibka. In preveč krhka, da bi bila plen v rokah tistih, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, danes pa družno delajo na tem , kot je napovedal PV Golob, da nelegalne migracije, postanejo legalne , kar pomeni, da v lastni državi Slovenci postanemo manjšina.
Potrebujemo normalizacijo in novo hrbtenico z ustavno večino razuma !
To hrbtenico moramo dati volivci. Vendar ne le ob volitvah, ampak tudi vsak dan, takoj po začetku novega mandata. Zato ne potrebujemo Kučanovega strašenja o rušenju, za katerim se skriva strah zaradi izgube oblasti in lastnega udobja. Ob spremljajočem leporečju vladajočih, ki zmedeno uprizarjajo burkaške prizore kredibilnosti in integritete. Predvsem pa jih skrbi razkritje enormne korupcije, ki je poganjala celotni mandat od samega začetka te vlade in v takšnem obsegu kot še v nobeni vladi doslej.
Zato naj se preganjanje korupcije začne takoj in pri glavi (riba smrdi pri glavi) – državnem podjetju GEN-i in podjetju STAR Solar, ki prva čakata v čakalni vrsti na razkritje. Zato Milana Kučana, ki vse to vidi in hvali, pozivam, da umakne hvalo in končno stori kaj dobrega za Slovenijo.
Čeprav SLOVENIJA ni njegova intimna opcija, je vredna truda in spoštovanja ne le v prvi vrsti na državnih proslavah in v praznih apologetskih besednih intervjujih ampak v dejanjih.
Sicer pa mora država korenito spremeniti smer – iz avtoritarnega fevdalizma moramo preiti v demokracijo in v demokratični kapitalizem, v katerem bo zagotovljena vladavina prava za vse in osnovna človekova pravica do spomina in pokopa mrtvim in živim, pa tudi pravica davkoplačevalcev – pravica vedeti, ne dolžnost verjeti.
Moramo pa se je zavedati. Čas je prelomen kot leta 1991 ! Če ne bomo ukrepali zdaj, propademo. Če bomo ukrepali polovično,stagniramo. Če ukrepamo odločno, zmagamo ! Razmere so dozorele za ZMAGO!
Za zaključek tega pisma sprašujem Milana Kučana, ki sva si po starosti isti letnik in študijska generacija, zakaj je pozabil na spomenik osamosvojitvi, ki ga je sam najavil – obljubil pred letom in ga pozivam, da si skupaj s predsednico države in predsednikom vlade ter predsednico parlamenta, skupaj ogledajo umetniški film po resničnih dogodkih Exodus 1945, Naša kri. Morda bo po ogledu filma v njih vztrepetala vest, da z zgodovino, učiteljico življenja, ne moremo delati kot svinja z mehom, ampak se iz nje učiti v dobrem, da preprečimo slabo. Dragi Milan – upanje umre zadnje !
***
Pred 200 leti je predsednik ZDA Thomas Jefferson zapisal, kar velja še danes: .
»Izrodi se vsaka država, kjer je oblast zaupana le voditeljem. Le ljudje sami so varni varuhi države in če menimo, da ljudstvo ni dovolj izobraženo, ni rešitev v tem, da ljudem oblast odvzamemo, ampak jih izobražujemo in informiramo. To je pravi korektiv zlorab ustavnih pristojnosti«.
Spoštovane državljanke in državljani, do volitev je dovolj časa, da se aktiviramo in dosežemo nujno potrebno dvotretinjsko večino, ki je pogoj za prelom.
Da – kot pravi France Prešeren: »Otrók, kar íma Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast in z njo čast, spet naša bosta last«. In da bo država, ki je nastala s plebiscitom 1991, omogočila izražanje volje ljudstva ne za enkratno, ampak za učinkovito trajno uporabo.
- Vili Kovačič, državljan K, predsednik društva DPSND – DavkoPlacevalciSeNeDamo,
- društva Slovenski TIGR 13 maj
- in civilna iniciativa enakih možnosti
- ter številne pobude in skupine
