Piše: dr. Metod Berlec
Sokoordinatorica Levice in ministrica za kulturo Asta Vrečko je nehote razkrila nekaj, na kar smo v Demokraciji opozarjali že dolgo: kadar medij odpre temo, spomni na afero, ki je za vladajoče neprijetna, se namesto argumentov sprožijo pritiski in blatenja.
Tokrat v obliki napovedane odškodninske tožbe proti našemu uredništvu zaradi naslovnice Demokracije in člankov o aferi Fotopub. A bistvo je preprosto: mediji imamo dolžnost opozarjati na sporna ravnanja, še posebno kadar so z njimi povezane javne osebnosti in nosilci oblasti. Afera Fotopub je zgodba, ki že več kot tri leta bolj ali manj stoji v predalih institucij, medtem ko se glavni akter Dušan Smodej mirno sprehaja po tujini. Očitno tudi s finančno pomočjo tistih, s katerimi se je družil v preteklosti in jim je v interesu, da ne bi spregovoril organom pregona. In jih namočil. Med njimi so bili vidni predstavniki leve »umetniške elite«, tudi vidni člani Levice, kar je dejstvo, ki ga ni mogoče izbrisati z napadi na medije. Ministrica Asta Vrečko je Smodeju celo dala intervju, kar je javno dostopno in preverljivo. In prav zato je pomembno, da se o tem govori in piše. Ko se namreč pojavi sum zlorab v levem gospodarskem, kulturnem ali političnem krogu, nastopijo tišina, relativizacija in zavlačevanje. Ko pa gre za desne politike, preiskave stečejo ekspresno hitro, dominantni mediji o tem poročajo orkestrirano usklajeno. To niso naše domneve, ampak dejstva, ki jih lahko opazi vsak državljan, ki spremlja dogajanje v naši državi.
Pri tem je vredno spomniti na pomembno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Grims proti Mladini. ESČP je jasno zapisalo, da so politiki absolutne javne osebe, zato morajo prenesti ostro, tudi provokativno kritiko. To ni privilegij medijev, temveč temelj demokratične razprave. Če bi politiki lahko utišali vsako kritično pero, bi bila svoboda izražanja le še prazna črka na papirju. Zato ni presenetljivo, da je naša naslovnica sprožila tak odziv. Očitno je zadela v živo tkivo kulturno-političnih povezav, ki si želijo ostati neopažene. In ko se razkrije nekaj, kar bi moralo biti predmet resne javne razprave, se namesto odgovornosti sproži – tožba. To je že peta tožba proti Demokraciji, vložena s strani predstavnikov vladajoče levičarske koalicije. S strani vladajočih. Če to ni poskus utišanja kritičnega medija, potem res ne vem, kaj je. Toda mi se ne bomo uklonili. Ne bomo se pustili prestrašiti, ne bomo se odpovedali svojemu poslanstvu.
Medijska svoboda ni privilegij, je temelj demokratične družbe. In prav zato bomo še naprej gledali pod prste tistim, ki imajo oblast, moč in denar in se jim zdi, da lahko delajo, kar hočejo – naj jim bo to všeč ali pač ne. Naša dolžnost je jasna: razkrivati zgodbe, ki jih drugi zamolčijo, opozarjati na dvojna merila in braniti pravico državljanov do obveščenosti. Če je to komu neprijetno, je to njegov problem, ne naš.
