Piše: Lucija Kavčič
Trenutna vlada kmetijstvo vodi ideološko, skozi prizmo aktivizma in birokratskih rešitev, je povedala poslanka SDS Alenka Helbl. In še, da je Golobova vlada v zelo kratkem času brez premisleka, dialoga in spoštovanja do stroke posegla v šolski sistem z vrsto zakonov, sprememb in uredb. Z Alenko Helbl smo se med drugim pogovarjali tudi o dolgotrajni oskrbi in narodnih skupnostih.
Alenka Helbl je po poklicu profesorica slovenščine in nemščine. Po nekajletnem poučevanju na osnovni šoli je nato 20 let poučevala slovenščino na Srednji šoli Slovenj Gradec in Muta. Veliko ji pomeni družina. V stranko SDS se je včlanila leta 1994; za poslanko je bila izvoljena leta 2022. V državnem zboru je podpredsednica odbora za izobraževanje, znanost in mladino, članica odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, članica odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide ter članica komisije za narodne skupnosti.
DEMOKRACIJA: Pred kratkim je na ravni EU prišlo do podpisa sporazuma Mercosur. Golob je dejal, da bo Slovenija sledila Nemčiji, slovenski kmetje pozivajo k zaščiti slovenskega kmetijstva. Kakšno je vaše stališče glede tega?
ALENKA HELBL: Podpis sporazuma EU-Mercosur, ki pravzaprav v Evropskem parlamentu še ni potrjen, razumem kot neposredno ogrožanje slovenskega kmetijstva in prehranske varnosti. Izjava predsednika vlade Roberta Goloba, da bo Slovenija sledila Nemčiji, je zame izraz politične podrejenosti in nerazumevanja slovenskih razmer. Sporazum omogoča uvoz hrane iz držav, kjer ne veljajo enaki okoljski, veterinarski in socialni standardi, kot jih zahteva Evropska unija od naših kmetov. Četudi ministrica govori o t. i. močnih varovalkah v tem sporazumu, ni popolnoma nič jasno, kako, kje, kdaj bo ta nadzor potekal. Večino hrane, ki je danes na voljo potrošnikom v Sloveniji, predstavlja uvoz. Po zadnjih dostopnih podatkih je delež uvožene hrane v razpoložljivi ponudbi na trgu okoli 81 odstotkov, kar pomeni, da je le približno 19 odstotkov hrane slovenskega izvora. Obenem fizični pregledi in laboratorijski testi uvoženih pošiljk hrane v Evropski uniji pogosto zajamejo le okoli enega do nekaj odstotkov celotnega uvoza.
Kaj to pomeni?
Če je več kot 80 odstotkov hrane uvožene in če se fizično preveri le eno do pet odstotkov pošiljk, to pomeni, da več kot 75 odstotkov uvoženih živil v praksi nikoli ne prestane pregleda pred vstopom v distribucijo ali na police trgovin. Prehranska varnost in samooskrba se ne začneta v Bruslju in ne v pisarnah ministrstev. Ta podatek postane še bolj zaskrbljujoč, ko ga postavimo ob načrte dodatnega odpiranja trga za uvoz hrane iz držav Mercosurja, kjer pridelovalni pogoji, uporaba fitofarmacevtskih sredstev in nadzorni sistemi ne dosegajo standardov Evropske unije.
Ministrstvu za kmetijstvo je na enem od razpisov, namenjenih gorskim kmetijam, tako rekoč zmanjkalo denarja, da bi ga dodelilo vsem, ki so ustrezno in pravilno oddali vlogo. Kmetje se večkrat skušajo pogovoriti z ministrstvom, a bore malo dosežejo. Kakšni so razlogi za to?
Primer razpisa za gorske kmetije, pri katerem je zmanjkalo sredstev za vse pravilno oddane in upravičene vloge, ni osamljen incident, temveč simptom sistemske nesposobnosti vodenja kmetijske politike. Kmetje so ravnali pravilno, vložili so čas, denar in energijo, država pa jim je na koncu sporočila, da sredstev preprosto ni. Kmetijstvo spremljajo zamude pri izplačilih, nenehne spremembe pravil in razpisi, ki so pisani za birokracijo, ne za ljudi na terenu. Kmetijstvo se obravnava kot administrativni problem, ne kot strateška panoga države. Razlog, da kmetje s pogovori na ministrstvu bore malo dosežejo, vidim predvsem v aroganci oblasti. Dialog obstaja zgolj formalno, odločitve pa so pogosto sprejete že vnaprej. Vlada kmetijstvo vodi ideološko, skozi prizmo aktivizma in birokratskih rešitev – vse to ustvarja občutek, da kmet ni partner, ampak problem.
V resnici je kmetijstvo za Slovenijo vse kaj drugega …
Seveda! Kmetijstvo je način življenja, varuh krajine, kulturne dediščine in poseljenosti podeželja. Če bomo kmete še naprej potiskali na rob, ne bomo izgubili le pridelovalcev hrane, temveč tudi znanje, tradicijo in odpornost države v kriznih časih. Kajti država, ki ne spoštuje svojih kmetov, dolgoročno ne more govoriti o suverenosti – ne prehranski ne družbeni.
Golobova vlada je tudi na področju šolstva oz. izobraževanja sprejela več zakonov, sprememb oz. uredb, ki niso najboljši. Kaj izmed vseh slabih ukrepov najbolj bode v oči?
Na področju šolstva je Golobova vlada v zelo kratkem času posegla v sistem z vrsto zakonov, sprememb in uredb, pri čemer je skupni imenovalec teh ukrepov pomanjkanje premisleka, dialoga in spoštovanja do stroke.
Najprej bi izpostavila posege v avtonomijo šol in učiteljev. Vlada je z različnimi podzakonskimi akti in spremembami zakonodaje začela vse bolj centralizirati odločitve, ki bi morale ostati v rokah strokovnjakov na šolah. Učiteljem se implicitno sporoča, da jim država ne zaupa, kar se kaže pri omejevanju izbire učnih gradiv, uvajanju enotnih pristopov brez upoštevanja posebnosti okolij ter pri povečevanju administrativnih obremenitev. To neposredno vpliva na kakovost pouka, saj se energija preusmerja z dela z otroki na izpolnjevanje obrazcev in prilagajanje birokratskim zahtevam.
Drugi velik problem so nepremišljene spremembe zakonodaje, ki zadevajo organizacijo vzgojno-izobraževalnega sistema. Več rešitev je bilo sprejetih brez resne analize učinkov in brez pilotnega preverjanja v praksi. Stroka je opozarjala na tveganja, a je bila pogosto preslišana.
Vse to najbrž še ni vse?
Posebej problematičen je odnos vlade do vsebine izobraževanja. Poudarek se vse bolj premika od znanja k všečnim konceptom in ideološko obarvanim temam, medtem ko temeljne kompetence, kot so bralna pismenost, matematično znanje in kritično razmišljanje, ostajajo v ozadju. To je nevaren trend, saj šola ne sme postati prostor za politično vzgojo, ampak mora ostati prostor znanja, vzgoje in osebnega razvoja.
Vlada je hkrati pokazala pomanjkanje resnosti pri soočanju z dejanskimi problemi v šolstvu, kot so pomanjkanje kadra, preobremenjenost učiteljev, nasilje v šolah in izgorelost zaposlenih. Namesto sistemskih rešitev dobivamo parcialne ukrepe in deklaracije, ki v praksi ne prinesejo bistvenih sprememb. Učitelji se pogosto počutijo osamljene in brez podpore, kar dodatno spodkopava ugled in privlačnost učiteljskega poklica. Šolstvo je področje, na katerem bi politika morala ravnati previdno, odgovorno in dolgoročno – ne pa eksperimentirati na plečih otrok in učiteljev.
Ali je Golobova vlada učinkovita pri preprečevanju medvrstniškega nasilja v šolah?
Vlada pri soočanju z nasiljem v šolah deluje neučinkovito in predvsem reaktivno. Namesto sistemskih rešitev, podpore svetovalnim službam in jasnih protokolov se zanaša na deklarativne ukrepe, ki v praksi ne dajejo rezultatov.
Kot nekdanja profesorica menim, da ne gre za enostaven odgovor v smislu, da bi se otroci sami po sebi bistveno spremenili. Družba se je spremenila, s tem pa tudi okoliščine, v katerih otroci odraščajo. Vse pogosteje se soočamo z medvrstniškim nasiljem, ki se žal ne dogaja več le v šolskih prostorih, ampak se seli tudi na splet in družbena omrežja, kjer je nadzor težji, posledice pa so lahko zelo hude.
Družbene spremembe so v zadnjem času res velike!
Ja, in hkrati se zdi, da izobraževalni sistem tem spremembam ne sledi dovolj hitro. Učitelji so pogosto prepuščeni sami sebi, brez ustrezne sistemske podpore, jasnih smernic in učinkovitih orodij za soočanje z novimi oblikami nasilja ter stiskami mladih. Šola ne more in ne sme prevzemati vseh vzgojnih nalog družbe, lahko pa bi imela pri tem bistveno večjo podporo države.
Potrebujemo celosten pristop, več posluha za stroko, več vlaganja v preventivo, svetovalne službe in sodelovanje s starši. Te izzive je treba jemati resno, saj gre za varnost in dobrobit otrok ter za kakovost prihodnje družbe.
Ta vlada je, čeprav je rekla, da bodo mladi prioriteta, na tem področju povsem zatajila.
Zakaj je preiskovalna komisija o ukradenih otrocih nujno potrebna?
Delo v preiskovalni komisiji o primerih ukradenih otrok razumem kot moralno dolžnost države, ki mora storiti vse, da se ugotovi resnica, da se prizadetim zagotovi dostojanstvo in pravico ter jasno prizna napake iz preteklosti. Zgodbe teh mater so bile desetletja potisnjene na rob, označene za izmišljene, pretirane ali celo nevarne. Ko govorimo o teh primerih, govorimo o sistemu. O sistemu, v katerem so se dokumenti izgubljali, podatki se niso ujemali, otroci pa so bili razglašeni za mrtve brez verodostojnih dokazov. Najbolj pretresljivi pri delu komisije niso arhivski zapisi ali manjkajoči dokumenti. Najbolj pretresljivi so glasovi mater. Glasovi žensk, ki so v porodnišnici slišale, da je njihov otrok umrl, ne da bi ga kdaj videle. Ki ga niso nikoli objele. Ki niso dobile mrliškega lista ali so ga dobile z očitnimi neskladji. Ali je otrok kar izginil.
Srce parajoče …
Cilj te komisije je ugotoviti, ali je država – zavestno ali iz malomarnosti – dopustila kršenje temeljnih človekovih pravic. Kaj pove o naši demokraciji, če materam rečemo, naj bodo tiho, ker je resnica neprijetna? Preiskovalna komisija ima jasno nalogo: zbrati dejstva, razjasniti okoliščine in podati priporočila. Lahko naredi nekaj izjemno pomembnega – vzpostavi resnico in dostojanstvo.
Zato mora biti naslednji korak jasen. Potrebni so konkretni ukrepi: dostop do arhivov, možnost DNK-primerjav, pravna pomoč prizadetim in v primeru dokazov predvsem jasno priznanje, da so se v sistemu dogajale nedopustne prakse.
Zdi se, da o invalidih v tej vladi ni veliko govora; ali se motim?
Žal je res, da so invalidi v tej vladi pogosto potisnjeni na rob. O njih se govori ob priložnostih, ne pa sistematično in skozi konkretne politike. Manjka jasna vizija vključevanja, dostopnosti in podpore samostojnemu življenju. To kaže, da socialna politika ostaja predvsem na ravni besed, ne dejanj.
Kritična sem predvsem zato, ker se na tem področju premalo naredi in ker pogosto ostaja vse zgolj pri lepih besedah. Zaposlovanje delovnih invalidov zahteva aktivno in odgovorno politiko, ne pa pasivnosti in prelaganja odgovornosti.
Po mojem mnenju bi moralo ministrstvo okrepiti podporo delodajalcem, zagotoviti stabilno financiranje, poenostaviti postopke in predvsem pokazati več razumevanja za realne razmere na terenu. Delovni invalidi si ne zaslužijo birokratskih ovir, ampak konkretne priložnosti in jasno podporo države.
Kako gledate na to, da se pobira denar za dolgotrajno oskrbo, storitev pa ni, zato se je denar preusmeril v proračun?
Dolgotrajna oskrba bi morala biti eden ključnih stebrov socialne države, odgovor na staranje prebivalstva in pomoč ljudem, ki ne morejo več samostojno živeti. Namesto tega smo priča sistemu, ki obstaja predvsem na papirju, v praksi pa ne deluje, ne nudi storitev in ne zagotavlja varnosti tistim, ki jo najbolj potrebujejo.
Najbolj problematično dejstvo je, da se denar za dolgotrajno oskrbo že pobira, storitve pa za velik del upravičencev ne obstajajo ali so nedostopne. To ni tehnična težava, to je vsebinska napaka. Gre za kršitev osnovnega načela pravičnosti: ljudem se obveznost nalaga, država pa svoje obveznosti ne izpolni.
Posledice tega pa so zelo opazne.
Posebno zaskrbljujoče je, da se zbrana sredstva ne uporabljajo namensko, ampak se prelivajo v proračun za pokrivanje predvolilnih bombončkov. To pomeni, da se denar, ki je bil ljudem pobran z obljubo konkretnih storitev, uporablja za krpanje drugih proračunskih lukenj. To je nevaren precedens, saj ruši zaupanje v socialne blagajne in odpira vprašanje, ali lahko državljani sploh še verjamejo, da bodo namenski prispevki res namenjeni za tisto, za kar so bili obljubljeni. Na terenu so posledice zelo konkretne. Domovi za starejše so finančno izčrpani, ker storitve izvajajo, plačila pa zamujajo ali niso jasno opredeljena. Zaposleni so preobremenjeni, kadra primanjkuje, normativi so nejasni, odgovornost pa se prelaga med ministrstvom, ZZZS in izvajalci.
Posebno problematično je, da vlada na opozorila stroke, izvajalcev in opozicije reagira z zamikom ali jih celo relativizira. Namesto priznanja napak poslušamo pojasnila o prehodnih obdobjih in zapletenosti sistema. A dolgotrajna oskrba ni abstrakten sistem, temveč konkretna pomoč konkretnemu človeku. Za nekoga, ki danes potrebuje pomoč pri osnovnih življenjskih opravilih, prehodno obdobje pomeni, da ostane sam.
Z vidika pravne in socialne države je takšno izvajanje zakona izjemno problematično. Uvaja se pravica, ki ni zagotovljena. Pobira se prispevek brez storitve. Obljublja se varnost, v praksi pa se ustvarja negotovost. To ni zgolj neučinkovitost, to je resen sistemski zdrs.
Dolgotrajna oskrba bi morala biti najprej organizirana, kadrovsko in finančno stabilna, z jasno določenimi izvajalci in nadzorom, šele nato bi smela postati obveznost za vse plačnike. Vlada je ravnala obratno. Posledice so izguba zaupanja, stiske na terenu in občutek, da so starejši in ranljivi ponovno zadnji na seznamu prioritet.
Kaj pa področje narodnih skupnosti v Sloveniji? Kakšen je njihov položaj v tem času?
Položaj narodnih skupnosti je ustavno sicer zaščiten, a v praksi pogosto odvisen od trenutne politične volje. Brez stabilnega financiranja in dejanskega vključevanja v odločevalske procese ostajajo pravice zgolj zapisane na papirju. Ustava in zakoni zagotavljajo visoko raven varstva, a dejanska uresničitev teh pravic je pogosto odvisna od politične volje, proračunskih odločitev in trenutnih prioritet oblasti. In prav tu se pokaže resen problem: deklarativno se vsi strinjajo, da so narodne skupnosti bogastvo države, v praksi pa so prepogosto potisnjene na rob. Financiranje programov je pogosto nezadostno ali nestabilno, postopki so zapleteni, projekti pa odvisni od letnih razpisov, kar onemogoča dolgoročno načrtovanje. Narodne skupnosti ne potrebujejo pokroviteljstva, temveč stabilnost, spoštovanje in resnično partnerstvo z državo.
So ljudje torej upravičeno nezadovoljni z Golobovo vlado?
Golobova vlada deluje improvizirano, pogosto popravlja lastne napake in odgovornost prelaga drugam in na druge. Slovenija potrebuje politiko, ki bo znala zaščititi kmeta, učitelja, mlade in starejše, ranljive, ter vlado, ki bo znala poslušati ljudi, ne le same sebe. Naj v Sloveniji spet zaveje veter upanja, poguma, ustvarjalnosti in odgovornosti.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
