Piše: Gašper Blažič
»Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja. To ni šarcizem, ampak je res.« Ta izjava sedanjega evroposlanca Marjana Šarca iz leta 2019 je zagotovo močno popularizirala določeno frazo in vnesla v slovensko politično publicistiko nekaj več dinamike. In če je kdaj aktualna, je to prav zdaj.
Namreč, pred volitvami se pojavljajo – tudi v zvezi z izjavami prvaka Demokratov Anžeta Logarja, ki očitno navija za »mešane« koalicije po receptu pokojnega Janeza Drnovška – namigi o tem, kakšno koalicijo bi lahko imeli po 22. marcu letos. Nekatere znane osebnosti namreč podpirajo Logarjev pristop, ker bi si s tem prihodnja vlada zagotovila dokaj veliko širino in tudi relativen mir pred sindikati.
Vendar pa dosedanja izkušnja kaže, da to ne drži. »Rdeči« sindikati so namreč dvigovali glave občasno že v času Drnovškovih vlad, a kasneje, zlasti v času vseh treh Janševih vlad, so močno zaostrili svoj boj. Velja pa omeniti, da doslej še nismo imeli na oblasti povsem »čiste« desne koalicije. DeSUS, denimo, je bila članica vseh treh koalicij, ki jih je vodil Janez Janša, v prvi Janševi vladi je celo prvič dobil prvo ministrsko kvoto, saj je Karl Erjavec postal minister za obrambo (dejansko še preden je postal predsednik stranke). Vendar je bil to tudi čas strankarskih izdaj: leta 2007 se je DeSUS povezala z levim trojčkom (LDS, Zares, SD) pri podpori kandidature Danila Türka za predsednika Slovenije. Leta 2013 je skupaj z Državljansko listo Gregorja Viranta podprla konstruktivno nezaupnico drugi Janševi vladi ter prestopila v levo koalicijo. V času tretje Janševe vlade pa je leta 2021 predčasno izstopila iz koalicije, kar se sicer ni zgodilo prvič. Je pa s tem imela nedvomno precej večji vpliv od svojega deleža v DZ.
Ob tem naj spomnimo, da je imel tudi Janez Drnovšek mešane velike koalicije. V času njegove prve vlade (še pred prvimi uradnimi volitvami v DZ) je v vladi sodeloval precejšen del Demosa, pa tudi naslednica ZKS, torej SDP. V drugi Drnovškovi vladi je precej časa delovala SKD, v tretji SLS, v četrti pa SLS+SKD, ki pa jo je nato Drnovškov naslednik Anton Rop izgnal iz koalicije. Tranzicijska levica je po prvi Janševi vladi nato vedno sestavljala ideološko enovite koalicije, tako v času Boruta Pahorja, Alenke Bratušek, Mira Cerarja, Marjana Šarca in sedaj Roberta Goloba. Za razliko od naštetih je Janez Janša kot premier vedno ponudil opoziciji sodelovanje, v času njegove prve vlade pod imenom Partnerstvo za razvoj. Takrat je tudi podprl projekt Konvencije o prihodnosti Slovenije. Tranzicijska levica pa je praktično vedno pokazala izključevalno držo, češ »s skrajno desnico ne sodelujemo«.
V svojih zadnjih nastopih je Janša opozoril na težave mešanih koalicij, glede na lastne izkušnje iz treh vlad, ki jih je do sedaj vodil, saj je prihajalo do situacij, ko ni bilo mogoče izvajati vladnega programa zaradi izsiljevanja katere od manjših strank. V primeru, da razmerja moči v DZ ne bodo omogočala trdne desne večine, Janša ne bo za vsako ceno sestavljal vlade. Res pa je, da v krogih globoke države očitno še vedno računajo na scenarij, da bi katera od doslej izvenparlamentarnih strank vstopila v parlament in predstavljala jeziček na tehtnici glede tega, ali bo Slovenija dobila spremembe na vrhu ali ne. Zato smo priče komičnim situacijam, ko glede na rezultate Mediane o sedežih v DZ razni režimski analitiki celo javno preračunavajo, kako bi leva koalicija s pomočjo katere od »prikolic« obdržala oblast, tudi če bila SDS prva med strankami. Na drugi strani pa desni strani že zdaj sporočajo, češ ne boste imeli dovolj glasov za povsem desno koalicijo.
Toda vse to so le špekulacije v rangu zgoraj citirane izjave Marjana Šarca. Pogovori o morebitnih koalicijah bodo stekli v ponedeljek, 23. marca letos. In nič prej. Takrat bodo namreč razmerja sil že znana. Je pa dobro, da nekatere strankarske prvake »primemo za besedo«, ko že zdaj »kurijo žar«, saj s tem med vrsticami povedo več, kot bi sicer hoteli.
