Piše: Lucija Kavčič
Trenutna vlada kmetijstvo vodi ideološko, skozi prizmo aktivizma in birokratskih rešitev, je povedala poslanka SDS Alenka Helbl. In še, da je Golobova vlada v zelo kratkem času brez premisleka, dialoga in spoštovanja do stroke posegla v šolski sistem z vrsto zakonov, sprememb in uredb. Z Alenko Helbl smo se med drugim pogovarjali tudi o dolgotrajni oskrbi in narodnih skupnostih.
Pred kratkim je na ravni EU prišlo do podpisa sporazuma Mercosur. Golob je dejal, da bo Slovenija sledila Nemčiji, slovenski kmetje pozivajo k zaščiti slovenskega kmetijstva. Kakšno je vaše stališče glede tega?
Podpis sporazuma EU-Mercosur, ki pravzaprav v Evropskem parlamentu še ni potrjen, razumem kot neposredno ogrožanje slovenskega kmetijstva in prehranske varnosti. Izjava predsednika vlade Roberta Goloba, da bo Slovenija sledila Nemčiji, je zame izraz politične podrejenosti in nerazumevanja slovenskih razmer. Sporazum omogoča uvoz hrane iz držav, kjer ne veljajo enaki okoljski, veterinarski in socialni standardi, kot jih zahteva Evropska unija od naših kmetov. Četudi ministrica govori o t. i. močnih varovalkah v tem sporazumu, ni popolnoma nič jasno, kako, kje, kdaj bo ta nadzor potekal. Večino hrane, ki je danes na voljo potrošnikom v Sloveniji, predstavlja uvoz. Po zadnjih dostopnih podatkih je delež uvožene hrane v razpoložljivi ponudbi na trgu okoli 81 odstotkov, kar pomeni, da je le približno 19 odstotkov hrane slovenskega izvora. Obenem fizični pregledi in laboratorijski testi uvoženih pošiljk hrane v Evropski uniji pogosto zajamejo le okoli enega do nekaj odstotkov celotnega uvoza.
Kaj to pomeni?
Če je več kot 80 odstotkov hrane uvožene in če se fizično preveri le eno do pet odstotkov pošiljk, to pomeni, da več kot 75 odstotkov uvoženih živil v praksi nikoli ne prestane pregleda pred vstopom v distribucijo ali na police trgovin. Prehranska varnost in samooskrba se ne začneta v Bruslju in ne v pisarnah ministrstev. Ta podatek postane še bolj zaskrbljujoč, ko ga postavimo ob načrte dodatnega odpiranja trga za uvoz hrane iz držav Mercosurja, kjer pridelovalni pogoji, uporaba fitofarmacevtskih sredstev in nadzorni sistemi ne dosegajo standardov Evropske unije.
Ministrstvu za kmetijstvo je na enem od razpisov, namenjenih gorskim kmetijam, tako rekoč zmanjkalo denarja, da bi ga dodelilo vsem, ki so ustrezno in pravilno oddali vlogo. Kmetje se večkrat skušajo pogovoriti z ministrstvom, a bore malo dosežejo. Kakšni so razlogi za to?
Primer razpisa za gorske kmetije, pri katerem je zmanjkalo sredstev za vse pravilno oddane in upravičene vloge, ni osamljen incident, temveč simptom sistemske nesposobnosti vodenja kmetijske politike. Kmetje so ravnali pravilno, vložili so čas, denar in energijo, država pa jim je na koncu sporočila, da sredstev preprosto ni. Kmetijstvo spremljajo zamude pri izplačilih, nenehne spremembe pravil in razpisi, ki so pisani za birokracijo, ne za ljudi na terenu. Kmetijstvo se obravnava kot administrativni problem, ne kot strateška panoga države. Razlog, da kmetje s pogovori na ministrstvu bore malo dosežejo, vidim predvsem v aroganci oblasti. Dialog obstaja zgolj formalno, odločitve pa so pogosto sprejete že vnaprej. Vlada kmetijstvo vodi ideološko, skozi prizmo aktivizma in birokratskih rešitev – vse to ustvarja občutek, da kmet ni partner, ampak problem.
V resnici je kmetijstvo za Slovenijo vse kaj drugega …
Seveda! Kmetijstvo je način življenja, varuh krajine, kulturne dediščine in poseljenosti podeželja. Če bomo kmete še naprej potiskali na rob, ne bomo izgubili le pridelovalcev hrane, temveč tudi znanje, tradicijo in odpornost države v kriznih časih. Kajti država, ki ne spoštuje svojih kmetov, dolgoročno ne more govoriti o suverenosti – ne prehranski ne družbeni.
Golobova vlada je tudi na področju šolstva oz. izobraževanja sprejela več zakonov, sprememb oz. uredb, ki niso najboljši. Kaj izmed vseh slabih ukrepov najbolj bode v oči?
Na področju šolstva je Golobova vlada v zelo kratkem času posegla v sistem z vrsto zakonov, sprememb in uredb, pri čemer je skupni imenovalec teh ukrepov pomanjkanje premisleka, dialoga in spoštovanja do stroke.
Najprej bi izpostavila posege v avtonomijo šol in učiteljev. Vlada je z različnimi podzakonskimi akti in spremembami zakonodaje začela vse bolj centralizirati odločitve, ki bi morale ostati v rokah strokovnjakov na šolah. Učiteljem se implicitno sporoča, da jim država ne zaupa, kar se kaže pri omejevanju izbire učnih gradiv, uvajanju enotnih pristopov brez upoštevanja posebnosti okolij ter pri povečevanju administrativnih obremenitev. To neposredno vpliva na kakovost pouka, saj se energija preusmerja z dela z otroki na izpolnjevanje obrazcev in prilagajanje birokratskim zahtevam.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
