Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
V tem prispevku nameravam osvetliti problem (in nujnost) miselnega izstopa iz sistema dimenzij. Zakaj bo ta izstop postal nujen? Ker bo zaradi močno spremenjenih razmer na svetu nujno najti novo pot do resnice – o dogodkih sveta, in pravilno življenjsko usmeritev, ki je pot hoje za Kristusom, oboje pa bo nemogoče brez videnj. Konkretne dogodke (z vsem, kar jih gradi) je namreč mogoče videti edino skoznje, druge poti ne vidim, in pri hoji za Kristusom gre za problematiko spoznavanje božje volje, tu pa spet ne vidim druge možnosti kot pot (nočnih) videnj, vsaj v številnih zelo posebnih in konkretnih situacijah. Da pa bi ta fenomen v življenju uporabili, bomo morali premagati več ovir, ki jih je na to pot postavila moderna doba, to pa je predvsem kuga racionalizma, in tu se nameravam osredotočiti na problem miselne pogojenosti z dimenzijami.
Še prej pa na kratko o nekaj drugih problemih v zvezi z videnji. Najprej bo seveda treba premagati današnji odnos do njih (ravnodušnost, zavračanje) in je posledica racionalizma, videnja so nekaj, kar prihaja od Duha: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«. Problem podobe sveta in človeka, ki jo je spet ustvaril racionalizem: svet brez Duha in človek brez duše, racionalizem (zaradi znanosti) to zanika kot zanika vse metafizično (kot »nedokazano«). Zavračanje tega (videnj): v imenu teorij (konstruktov Razuma, s tem to hoče Razumu podrediti), se pravi, človek naše dobe zato videnj ne dojema in ne sprejema kot nekaj, kar je od Boga in njegovega Duha – odtod ravnodušnost do tega.
Zakaj sprejemati videnja, jih skušati razumevati? Zavesti se bo treba, da so dogodki sveta nekaj tako kompleksnega, da je do resnice o njih mogoče le s pomočjo videnj. In drugi močan razlog: v življenju je pomembno (odločilno) najti pot hoje za Kristusom, iz dveh razlogov. Ker ta pot vodi dušo k Bogu, in ker je ta pot za človeka varna. Videnja pa so tista znamenja, ki nam to pot kažejo, in so milosti, po katerih nam Bog razodeva svojo voljo – to je pot vršenja te volje, ki naj bi jo človek v življenju najprej (najbolj) iskal, kateri naj bi se podrejal.
Izstop iz sistema dimenzij
Nekaj sem napisal (ponovil) za uvod, da bi poudaril pomen (nočnih) videnj, ko se srečujemo z njimi, se srečamo z nečim, kar ustvarja Duh, ki je ne-materija. Duh je (glede na svet snovi) absolutno NAD in ZGORAJ. In tu je problem. Človek je dimenzije (pravokotni trodimenzionalni prostor) izvedel (skonstruiral) iz snovnega sveta togih predmetov, gre za abstrahiranje robov, palic, ploskev…, pravokotni sistem je sicer zelo uporaben, človek se je navadil vse (izmerjeno) postavljati v ta sistem, to je (še vedno) glavno miselno orodje racionalizma, ljudje smo danes zato miselno močno pogojeni s tem, kar pa v zvezi z videnji predstavlja dodaten problem. Dimenzije imajo namreč temelj v svetu togih snovnih stvari, medtem ko je Duh »živa Voda«, nekaj ne-togega in skrajno gibkega, tudi zato jih moderni človek ne jemlje resno, ker jih zato doživlja kot nekaj iracionalnega, nestvarnega, lažnega. Če jih jemlje bolj resno, pa ob tem vseeno ne more izstopiti iz svojega sistema dimenzij in si jih razlaga z obstojem višjih dimenzij – četrte ali celo pete.
Vendar, prihaja čas, ko bo vsako videnje proglašeno za resnično – v to nas bodo prisilile okoliščine na svetu, kjer se moramo odločati, se pravi splošna kriznost pozne moderne. Za (nujni) prehod iz moderne v »novo dobo« bo potrebna neka nova renesansa, in kakor je prva renesansa 16. stoletja začela odpirati pogled človeka v tretjo dimenzijo (to so najprej začeli raziskovati slikarji – perspektiva!), tako bo druga renesansa začela odpirati pogled (ne telesne oči, ampak oči duše!) v nočno- videnjski svet, ki pa ni odpiranje v neko višjo dimenzijo, iz sistema dimenzij bo nujno treba izstopiti. To pa bo laže narediti, če bomo priznali in jasno spoznali, da tudi fizični prostor ni trodimenzionalen sam po sebi, da je tak prostor naš mentalni konstrukt in da je pravokotni sistem samo naše miselno orodje. Sicer zelo koristno, uporabno, z njim smo zato močno pogojeni, miselne šablone v glavah pa imajo svojo, in to veliko vztrajnost. Zato bo tudi potreben nek prehod – »nova renesansa«, v katerem bomo poskušali izstopiti iz sistema dimenzij in s svojo dušo vstopati v absolutno zgoraj, v svet Duha.
Kako izgleda to absolutno NAD – vsem materialnim? To je mogoče spoznavati edino in le skozi prakso, torej IZKUSTVO, nikoli zgolj s teorijo. Za nas Zahodnjake pa je tu napoti še ena ovira: naše pozunanjenje – posledica sodobnega racionalizma in materializma, mnogi vse snovno prav absolutizirajo kot edino zares obstoječe in zares pomembno, kakšna notranja, subjektivna izkustva so za njih NIČ, brez vrednosti in pomena.
V zvezi z racionalizmom pa obstaja še en problem: racionalizem noče priznavati ničesar višjega od Razuma, na področju videnj pa se srečamo s presežnim, z nečim, kar ga visoko presega, in ker človek tega ne more razum-eti, to navadno proglasi za NESMISELNO, zato zavrže kot nekaj, kar bi lahko imelo nek pomen za njegovo življenje, se torej za to ne zmeni več in tega ne jemlje resno.
V absolutno zgoraj, ki je svet Duha, se torej lahko dviga le nekaj, kar je tudi duh, v to zato lahko vstopamo le s svojo dušo (s srcem), se pravi preko lastne absolutne notranjosti. V videnjih se odpirajo oči duše, a gledati te (videnjske) prizore in živeti v njih pomeni isto! In imeti moramo pred očmi, da tu stopamo v stik z dejavnikom, ki prežema vsa vesolje in ki daje smer dogajanju sveta!
Videnja razkrivajo resnico in so znamenja od zgoraj
Živimo sredi kaosa in stanja puščave v dušah ljudi, še huje, Zemlja je postala gospostvo satana, ki nas zalezuje in poskuša zmesti, ki nastavlja zvito prikrite pasti (ob tem, da nas je uspel prepričati, da ne obstaja!), in pri tem uporablja ljudi kot svoje orožje. Takšne okoliščine, sredi katerih živimo, sredi kakršnih pa se moramo odločati, pa kličejo po neki poti do resnice o povsem konkretnih osebah in dogodkih sveta, po poti do neke gotovosti glede tega, in osebno ne vidim druge možnosti kot so (nočna) videnja. Konkretno dogajanje je mogoče gledati EDINO skoznje!
V nadaljevanju spet izhajam iz znanja in resnic knjig RŽVB. Tu pa videnja niso to, kar o njih govorijo razne moderne teorije, ampak so znamenja in Besede samega Boga in le-ta niso le nekaj redkega, izjemnega: »To so moja današnja znamenja, ki jih dajem mnogim med vami«. To so milosti, s katerimi je Bog neizmerno bogat. Sprejemati jih, verjeti vanje in predvsem jih uporabiti v življenju pravzaprav pomeni pokazati vero. Kako in za kaj jih uporabiti? To sledi iz resnice, da so ta znamenja kaži-poti, Beseda kot Pot nam z njimi kaže pot, ki je pot hoje za njo in po kateri človek tudi mora iti. In je zanj dobro, da gre, ona je najboljša možna pot skozi življenje, predvsem iz dveh razlogov: ker ona vodi dušo v njen dom, ki je Presveto Srce, in ker je to za človeka tudi varna in uspešna pot. Varnost, uspeh v življenju: to ključno zavisi od dogajanja sveta, znotraj katerega človek vsakodnevno deluje, smer temu dogajanju pa daje ravno Duh, ki »resnično napolnjuje svet«. V hoji za Besedo človek postaja orodje Duha, ki mu zato v življenju pomaga, ga varuje in podpira.
Vendar, hoja za Kristusom pomeni tudi tveganje, odpoved in sprejemanje križa, zato moramo ta znamenja (videnja) čim bolje razumeti – kaj nam hočejo povedati, katero pot nam kažejo, le v tem primeru bomo pripravljeni hoditi po njej. Kar pa ni lahko, ker se tu srečamo s presežnim – z božjimi Mislimi in Potmi, ki NISO naše misli in poti. Razlika je ogromna, zato ne smemo niti poskušati, razumeti vse, razumemo pa lahko toliko, da najdemo pravo pot. Ker je to pot služenja Bogu, je to pot vršenja njegove volje, videnja so torej milosti, s katerimi nam Bog hoče podariti spoznanje te volje, in tej Volji naj bi se človek v življenju podrejal, bila naj bi »bistvo njegovega vsakodnevnega življenja«, a za spoznanje te Volje se mora tudi človek sam potruditi.
Sanje in videnja so način, kako Bog GOVORI, so torej način prihoda Besede, ki je Resnica – Ona človeku razkriva resnico o osebah in dogodkih sveta, a tudi o prihodnjih dogodkih sveta. Vendar, prihod Besede je milost (dar), ne moremo izsiliti njenega prihoda niti vplivati na vsebino (videnj), a v RŽVB piše, da mora človek slediti Kristusu (ali vsaj to hoteti), da mu Bog daje milosti, se pravi, da je ta pot tudi pot do resnice o dogajanju sveta!
Videnja pa nam niso dana le kot kažipoti, kot Besede Boga so tudi oblika Življenja duše v božjem Srcu, in tudi skoznje se nam zato razkriva brezmejno Bogastvo Boga: »Želim, da začnete spoznavati Bogastvo mojega Srca«. In so hrana za dušo, te Besede jo napolnjujejo: »Moje Besede morate uživati kot vsakdanji kruh, ker One SO nebeški Kruh in tvoje Življenje«. Hrana za dušo je Duh, te Besede pa živijo v človeku in so Duh.
Silnice moderne dobe vlečejo v smer zanikanja vsega metafizičnega, a vsakodnevno (vsakonočno) IZKUSTVO (ki človeka edino zares prepriča!) pomaga vračati človeku ta izgubljeni temelj. S tem mu vrača izgubljeni smisel – posledica modernizma, ki je črtal onostranstvo.
