Piše: P. T.
Ko je Slovenija leta 2017 uvedla ukrep denarnih povračil za tuje filmske produkcije, je naredila pomemben korak k temu, da se vključi v konkurenčni evropski zemljevid filmskih destinacij. Kot v svojem članku v Marketing Magazinu opisuje dr. Aleš Pavlin, ima država izjemne naravne in logistične prednosti: na majhnem prostoru, kjer so vse ključne lokacije dosegljive v manj kot 90 minutah vožnje, se stikajo Alpe, Mediteran, Panonska nižina in kraški svet. To pomeni redko koncentracijo alpskih vrhov, obale, gozdov, rek, jezer, jam, gradov in urbanih ambientov, ki jih lahko filmske ekipe izkoristijo brez zapletenih selitev produkcije.
Poleg naravnih danosti Slovenija razpolaga tudi z izkušenimi filmskimi ustvarjalci, tehničnimi ekipami, obrtniki in asistenti, vajenimi mednarodnih produkcij. Prav te prednosti je že pred leti prepoznal Slovenski filmski center, kar se je simbolno potrdilo 22. maja 2017 na 70. filmskem festivalu v Cannesu, kjer je bil v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo in Ministrstvom za kulturo Republike Slovenije predstavljen ukrep denarnih povračil, tako imenovani »cash rebate«.
Slovenija je ta instrument uvedla razmeroma pozno, saj so ga številne evropske države že dolgo uspešno uporabljale. Pavlin pri tem posebej izpostavlja Hrvaško kot primer primerljive države, kjer so denarna povračila prinesla merljive gospodarske, finančne in promocijske učinke. Države, kot sta Češka in Madžarska, z razvitimi studijskimi kapacitetami za hollywoodske A-produkcije, pa po njegovem mnenju predstavljajo povsem drugo kategorijo, s katero se Slovenija niti ne more neposredno kosati.
Z letom 2017 je Slovenija uvedla denarna povračila v višini 25 odstotkov upravičenih stroškov, porabljenih na njenem ozemlju, z jasnim ciljem privabiti tuje produkcije, povečati konkurenčnost storitev in okrepiti mednarodno prepoznavnost države. Prvi rezultati so bili spodbudni. V prvem letu so ukrep izkoristili štirje tuji producenti iz Velike Britanije, Južne Koreje, Irske in Italije, država pa jim je izplačala 424.582 evrov. Leto pozneje je bilo šestim tujim produkcijam izplačanih 476.433 evrov.
Leta 2019 so se denarna povračila povečala na 632.479 evrov za pet produkcij, pomemben preboj pa je pomenil tudi prihod prvega ameriškega projekta. Ta trend se je okrepil leta 2020, ko se je Amazon Studios po pozitivni izkušnji vrnil z večjim projektom, skupni znesek izplačil štirim produkcijam pa je dosegel 1.594.286 evrov. Pavlin ob tem poudarja, da je bil preboj čez milijon evrov jasen signal, da se Slovenija zares uveljavlja kot filmska destinacija.
Pandemija je leta 2021 filmsko produkcijo po svetu močno prizadela, zato je bilo v Sloveniji izplačanih le 239.292 evrov, a tudi v tem letu je šlo za ameriški projekt studia Marvel. Po ponovnem zagonu industrije je leto 2022 prineslo rekord: 2.637.450 evrov denarnih povračil za osem tujih produkcij, med njimi dve ameriški. Posebej izstopa Netflixov film Zveza (The Union) z Markom Wahlbergom in Halle Berry, ki je prejel 2,1 milijona evrov povračil, kar pomeni, da je produkcija v Sloveniji porabila skoraj 8,5 milijona evrov. Snemanje v Piranu je obiskala tudi ministrica za kulturo, ki je dogodek izkoristila za svojo promocijo.
Prelom pa je po Pavlinovem mnenju nastopil leta 2023. Medtem ko je Slovenski filmski center na sejmu AFM v Santa Monici aktivno promoviral Slovenijo in tam vzpostavljal stike s tujimi producenti, je doma dozorela odločitev, ki jo Pavlin označuje za ključno napako. Ministrica za kulturo se je, kot piše, uklonila zahtevi predsednika vlade po proračunskih prihrankih in napovedala dodatno zmanjševanje financiranja SFC-ja ter zamrznitev sredstev za povračila tujim produkcijam.
Posledice so bile po njegovem mnenju neizogibne. Zamrznitev je v mednarodnem poslovnem okolju pomenila izgubo zaupanja, nestabilnost in umik zanimanja tujih partnerjev. Čeprav je bilo leta 2023 še izplačanih 1.260.255 evrov devetim produkcijam, je leto 2024 že pokazalo padec pod milijon evrov, natančneje na 788.029 evrov, razdeljenih med dvanajst manjših projektov, brez sodelovanja ameriških studiev.
Leto 2025 pa po Pavlinovih podatkih predstavlja negativen rekord: do danes je bilo izplačanih zgolj 240.644 evrov, bistveno manj kot ob začetku ukrepa leta 2017. Ameriških studiev v Sloveniji ni več.
Osrednja kritika, ki jo Pavlin naslavlja na Ministrstvo za kulturo, je, da je zamrznitev ukrepa ekonomsko nerazumna in kratkovidna. Država namreč izplača 25 odstotkov le tistih sredstev, ki jih tuje produkcije že prinesejo in porabijo v Sloveniji, kar pomeni neposreden gospodarski plus, nova delovna mesta in multiplikativne učinke v turizmu ter storitvenih dejavnostih. Namesto prihranka je ministrstvo po njegovem mnenju povzročilo razgradnjo večletnega razvoja in Slovenijo znova potisnilo na rob filmskega zemljevida.
Pavlin, ki kot producent dobro pozna realne razmere v svetu filma, kot producent pa je s svojo producentsko hišo Perfo produkcija podpisan tudi pod filmsko uspešnico Belo se pere na devetdeset, ki polni slovenske kinodvorane, opozarja, da so posledice takšnih odločitev dolgoročne. Sporočilo »Ne prihajajte v Slovenijo« ni več ironična provokacija, temveč realnost, ki so jo tuji filmski producenti slišali, razumeli in upoštevali. Slovenija je po njegovem znova zdrsnila z zemljevida filmskih destinacij – ne zaradi pomanjkanja potenciala, temveč zaradi politične kratkovidnosti.
