Ni enostavno, res ne. Namreč, zapisati nekaj besed o življenjskem jubileju človeka, ki v svojo domovini doživlja osovraženost in izključevanje, hkrati pa mu te vrstice piše nekdo, ki pripada njegovemu »imperiju«. Govorim seveda o predsedniku SDS Janezu Janši, dvakratnemu predsedniku slovenske vlade, obrambnemu ministru v času osamosvajanja Slovenije ter oborožene agresije nanjo, predsedujočemu EU leta 2008 in političnemu zaporniku, ki ga je celo marsikdo iz njegove bližine razglasil zgolj za »politika v zaporu«.
Ko je praznoval svojo tridesetletnico – to je bilo na današnji dan leta 1988 – , je bil tudi uradno na oblasti komunistični režim, Janša pa je za seboj že imel strašljivo izkušnjo vojaškega pripora na Metelkovi, zasliševanj, ki jih je izvajal zloglasni voditelj KOS JLA Aleksandar Vasiljević ter sojenje na vojaškem sodišču na Roški v Ljubljani. Leto in pol kasneje pa je že postal obrambni minister v Demosovi vladi. Položaj je prevzel sredi maja 1990, prav v obdobju, ko se je s tiho privolitvijo novega predsednika predsedstva Milana Kučana dogajala razorožitev Slovenije. Le malo pred tem je Kučan energično zahteval od mandatarja Lojzeta Peterleta seznam ministrov, na katerem bi lahko šef države tudi prečrtal kakšno ime, poleg Janše morda tudi Igorja Bavčarja. Do tega k sreči ni prišlo.
Se je pa zato udar zgodil tri leta po uspešno izvedenem projektu osamosvojitve, ko je bil Janša že predsednik SDS, tedaj še Socialdemokratske stranke, danes Slovenske demokratske stranke. Zgodila se je afera Depala vas, ki je prvič zasejala zelo resen dvom v to, da smo hkrati z osamosvojitvijo dobili tudi resnično demokracijo. Prihodnje leto bo minilo že petindvajset let od tega dogodka, v katerem so mnogi politični akterji prvič sneli maske. A maškarada se je takrat nadaljevala še naprej, vse do današnjih dni. Mask je seveda sedaj vedno manj, medtem ko postaja vedno bolj jasno, da rdeči režim v resnici nikoli ni sestopil z oblasti, le nekoliko se je modificiral. Stari centri moči si lahko po svoje prikrojijo tudi volitve – tudi če na njih relativno večino doseže SDS.
Ne bom izgubljal besed o celotni zgodovini Janševe politične kariere. A čudimo se, kako debelo kožo mora imeti nekdo, da vztraja v politiki, kljub debelim fasciklom sodnih procesov, kljub dvakratnemu zaporu, številnim tožbam in negativni medijski publiciteti, s katero bi lahko napolnili celoten Arhiv RS. A očitno je Janez Janša zdržal pritisk in ostal v politiki. Osebno ne verjamem, da bi to počel izključno iz lastnih koristi. Če bi ravnal iz takih nagibov, bi verjetno že zdavnaj spakiral kufre in rekel: »Jaz se tega ne grem več. Delajte, kar hočete, jaz bom raje doma užival.« Ironija je, da prav to – namreč Janšev umik iz politike – terjajo nekateri pomladniki, ki sami niso zmogli izstopiti iz Janševe sence. A če bi izstopil, kdo lahko garantira, da mu ne bi očitali, da stvari vodi iz ozadja? Torej: Janša je kriv v vsakem primeru.
Osebno ne verjamem v dialektiko Janša vs. Kučan. Še manj v simetričnost te shizme. Če imam sam kaj za zamerit pomladni strani (ob pripombi, da pomlad še ni uresničena, saj demokracije še nismo dobili), je morda to, da se je preveč ukvarjala sama s seboj, se morda preveč »lišpala« za volitve, ki predstavljajo glavno sredstvo simulacije demokracije, misleč da o političnem dogajanju ljudje lahko odločajo mimo starih centrov moči. Neokomunistična nomenklatura je v nas – vključno s piscem vrstic, ki jih pravkar berete – vcepila strah pred tem, da bi nas kdo obtožil državnega udara. Zato smo se prehitro vdali v nekakšno prilagajanje politični korektnosti. A ves čas se dogaja prav to, da ista nomenklatura drugim očita to, kar sama počne. Psihološko preparira nasprotnika, da začne celo verjeti v resničnost obtožb proti sebi, hkrati pa se mu smeji, ker je tako ali tako znano, da komunisti nikjer doslej niso prišli na oblast z volitvami. Absolutno nikjer. In tudi ne bodo odšli z oblasti preko volitev. V to dejstvo sem se prepričal dokončno šele po letošnjih volitvah ter po imenovanju sedanje vlade, ki je le še naslednja stopnička do vrnitve Popitovih svinčenih časov. In upam, da bo to dojelo čim več ljudi. Računati zgolj na to, da se bodo vladajoči skregali med seboj in da bo oblast kot zrela hruška padla v naročje pomladnikom, je iluzorno pričakovanje. Stari centri moči bodo ostali in gospodarili z nami, če se dovolj velika kritična masa državljanov ne bo temu uprla.
Prav tako ne verjamem, da so vsi politiki isti, tako kot nas skušajo prepričati razni javnomnenjski voditelji izza šanka. Kar se mene tiče – kariero Janeza Janše spremljam bolj od daleč. Zelo redko sem imel priložnost, da sem z njim kaj spregovoril. Z njim se tudi še nisem fotografiral. Zavedam pa se, da nevtralnega odnosa do njega ni – nekateri ga strastno obožujejo, drugi strupeno sovražijo in iz tega slepega sovraštva počenjajo vse mogoče (tudi to, da širijo zlobne govorice, celo o tem, da je ubil lastnega otroka). In se sprašujem, ali bi sam na njegovem mestu zdržal v politiki, če bi bil sam deležen takšnih nesramnosti. Politika je izvirno res skrb za skupno dobro, a v našem primeru to pomeni neizprosen boj proti m(M)afiji, kjer ne moreš zmagati, če ne deluješ v Božji moči, podprt z molitvijo in postom. Druge poti žal ni – in to lahko potrdim na podlagi lastnih izkušenj. Bilo bi namreč krivično, če bi na Janeza Janšo prelagali preveliko odgovornost in ga pustili samega brez molitvene podpore.
Prav zato je moje voščilo in tudi voščilo mojih sodelavcev z Demokracije jubilantu Janezu Janši nekoliko bolj nekonvencionalno. Nisem navajen nekih stereotipnih ali celo osladnih voščil. Morda zato, ker tudi sam izstopam iz okvirov politične korektnosti. Zato bom na prvo mesto tega, kar želim Janezu Janši, postavil najprej Božji blagoslov. Potem vse drugo: ljubezen, zdravje, veselje, modrost, mir, pa tudi razločevanje, ki je pomembna karizma vsakega državnika. Kot katoličan se zavedam, da je Bog neskončno dober, le da mu sami navadno zapremo vrata. Tudi zato sam želim še toliko več Božjega blagoslova. Še posebej na današnji dan, na god sv. Roberta Belarmina ter na praznik vtisnjena Kristusovih ran sv. Frančišku Asiškemu.
Skratka: na mnoga leta in veliko blagoslova, Janez Janša!