Piše: Iryna Sieidkhanova, ukrajinska novinarka in publicistka
Rusija nekaznovano izvaja vojne zločine: ne le da vsak dan napada civilno prebivalstvo Ukrajine s stotinami dronov in raket, ne le da ugrablja ukrajinske otroke in jih »prevzgaja« v Ruse, ne le da uničuje vse ukrajinsko na začasno okupiranih ozemljih Ukrajine, temveč tudi muči vojaške in civilne ujetnike.
Pričevanja ljudi, ki so preživeli rusko ujetništvo, so pretresljiva. Pogosto si je težko sploh predstavljati, kako so Rusi − ljudje, ki so še nedavno želeli biti del civiliziranega sveta − zmožni takšne brutalnosti. A to je ukrajinska resničnost že skoraj dvanajst let. Vedno je treba imeti v mislih, da se je ruska agresija na Ukrajino ni začela leta 2022, ampak leta 2014. Takrat so ljudje v Donecku preprosto izginjali; Rusi so sredi belega dne ugrabljali ukrajinske aktiviste, predstavnike inteligence, pa tudi preproste ljudi s proevropskim in proukrajinskim stališčem. Velika večina teh ljudi − niti njihovih trupel − ni bila nikoli najdena.
Stepan Čubenko
Prva žrtev Rusov med ukrajinskimi otroki je postal donbaški najstnik Stepan Čubenko. Šestnajstletnik je s prijatelji sodeloval na mitingih v podporo ozemeljski celovitosti Ukrajine v rodnem Kramatorsku. Nekega dne se je z vlakom vračal iz prestolnice Kijev domov, prestopiti bi moral v Donecku, a so ga tam na železniški postaji zgrabili ruski teroristi iz samooklicanega »ministrstva za varnost« tako imenovane DLR − zaradi rumeno-modrega traku na nahrbtniku. Stepana so ugrabili, ga v ujetništvu pretepali in dan za dnem mučili. Silili so ga, naj izda lastno državo, nato pa ustrelili. Njegova mati je pozneje dejala: »Tudi med okupacijo je hodil v majici z napisom ‘Slava Ukrajini’ in govoril, da se ne boji, ker je na svoji zemlji.« Pomembno je dodati, da je Stepanova mama etnična Rusinja in državljanka Rusije, ki je v Ukrajini živela mirno in srečno, vse dokler Rusija ni prišla »branit« nje in njenih otrok …
Okupacija ni mir
Ko govorimo o ujetništvu in mučenjih, najpogosteje omenjamo vojake, čeprav Rusi brez najmanjšega usmiljenja mučijo tudi povsem navadne civiliste − ne glede na starost ali spol. Zato Ukrajina poskuša čim glasneje povedati svetu, da okupacija ni mir in da je ruska okupacija v mnogih primerih strašnejša od vojne. Pred ruskimi droni in raketami se je včasih še mogoče skriti, ko pa se ruska vojska naseli v mestu ali vasi, se začne prava groza.
Groza v Buči
Leta 2022 je ves svet obstal v šoku, ko so ukrajinski vojaki osvobodili Bučo pri Kijevu. Mesto je bilo pod ruskim nadzorom le 33 dni, a v tem času so Rusi tam mučili in ubili 637 ljudi. Po ekshumacijah je postalo jasno, da so mnoge žrtve najprej posilili, nato mučili in ubili. Rusi niso prizanašali niti otrokom, niti ženskam, niti starejšim. Rusija je seveda skušala zanikati množične zločine proti človečnosti, a vse mednarodne organizacije in svetovni mediji so prejeli neizpodbitne foto- in videodokaze ruskih zverinstev na takrat okupiranih ozemljih.
Evropa ne razume
Nedavno so po vsej Nemčiji potekali protesti proti uvedbi obvezne vojaške službe. Po poročanju medija Nexta na omrežju X je bil slogan mladinskih protestov: »Raje živeti pod Putinom, kot pa se boriti.« Nemčija je 5. decembra sprejela zakon o vojaški službi, namenjen krepitvi oboroženih sil zaradi naraščajoče grožnje iz Rusije. V odgovor, piše Nexta, nemška mladina sporoča, da ne želi umirati za svojo državo in bi raje izbrala beg ali okupacijo kot vojno. Ta situacija jasno kaže, kako pravzaprav Evropa ne razume, da poraz v vojni in življenje pod okupacijo ne pomenita samo menjave ene zastave za drugo. Okupacija pomeni ubijanje, mučenje in posiljevanje, ter − kot češnja na torti − tudi prisilno služenje v okupatorjevi vojski.
Izropani Donbas
Da je res tako, dokazujejo že ruska dejanja na začasno okupiranem Donbasu. Leta 2014 so tam najprej mučili in pobili vse proukrajinske aktiviste, ki jim ni uspelo pobegniti, nato so uničili infrastrukturo, poplavili rudnike, izropali tovarne in oplenili mesta, po vsem tem pa so leta 2022 vse moške, oborožene le z zastarelim orožjem, poslali kot topovsko hrano na juriš proti ukrajinski vojski.
Rusija od blizu
Nedavno so skoraj vsi svetovni mediji poročali o nekdanjem županu Hersona Volodimirju Mikolajenku, ki je v ruskem ujetništvu preživel več kot tri leta. Rusi so ga ugrabili aprila 2022 med okupacijo mesta. Pripadniki FSB so ga zadrževali v poslopju mestne policije, ga dolgo pretepali, mučili in silili v sodelovanje. Mikolajenko je priča ruskih zločinov tako proti civilnemu prebivalstvu kot proti vojnim ujetnikom. Pripoveduje, da so jih mučili, pretepali, jim odrekali zdravljenje, niso jih puščali na zrak, jih verbalno poniževali, prepovedovali govoriti ukrajinsko in jih silili peti rusko himno. V enem prvih intervjujev po izpustitvi je dejal: »Videl sem Rusijo od blizu in prepričan sem, da ni nič bolj gnusnega, bolj nizkotnega in manj podobnega Ukrajini kot Rusija. Včasih se mi zdi, da tisti, ki Rusije niso videli tako od blizu kot jaz, sploh ne razumejo, proti čemu se bojujemo in kako zelo pomembno je, da ne izgubimo te vojne.«
Jevgen Malik
Pred kratkim je po zaslugi ukrajinskega veleposlaništva v Sloveniji v sodelovanju z vladnim uradom za komuniciranje in Centrom evropske perspektive v Ljubljani potekalo srečanje s predstavniki ukrajinskega projekta Break the fake, namenjenega izmenjavi izkušenj z evropskimi partnerji o izzivih ruske informacijske vojne proti svobodnemu svetu. Gost srečanja je bil ukrajinski vojak Jevgen Malik, ki je v ruskem ujetništvu preživel dve leti in pol. Njegova izkušnja se ujema z izkušnjami Volodimirja Mikolajenka in drugih osvobojenih Ukrajincev − tako vojakov kot civilistov. Jevgen je povedal, da so Rusi izjemno iznajdljivi pri mučenju. Poleg fizičnih zlorab, pretepanja in mučenja so bili ujetniki podvrženi tudi hudemu psihološkemu pritisku − prisiljeni so bili poslušati rusko propagando in laži o Ukrajini ter razmerah na fronti. Jevgena in njegove tovariše so pretepali z elektrošokerji, nanje so spuščali pse in jim odrekali zdravniško pomoč. Skoraj vsi so bili ves čas polni gnojnih ran, ker se koža med pretepanji ni zacelila.
Smrti v Olenivki
Po pričevanjih številnih osvobojenih nekateri ujetniki zlorab niso zdržali in so umrli. Ljudem s kroničnimi boleznimi pogosto niso dajali zdravil, kar je bilo zanje usodno. Rusi take smrti praviloma prikrivajo. Znan je teroristični napad v Olenivki 29. julija 2022, ki je vzel najmanj 53 življenj branilcev Mariupola, več kot 130 pa jih je bilo ranjenih. Rusi so poskušali za napad okriviti Ukrajino. Ruska propaganda je širila laž, naj bi bila Ukrajina sama zainteresirana v smrti ujetnikov, ker bi ti lahko »razkrili neprijetne skrivnosti«. A to je bila le manipulacija, namenjena prikrivanju razsežnosti ruskih zločinov proti vojnim ujetnikom, ki so zaščiteni z Ženevsko konvencijo, ki jo Rusija popolnoma ignorira. In ne samo to – že leta 2019 je Rusija izstopila iz dodatnega protokola k Ženevskim konvencijam o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih konfliktov.
Civilizacijski prepad
Treba je poudariti, da Ukrajina v nasprotju z Rusijo, ki je padla na raven teroristične organizacije, strogo spoštuje Ženevsko konvencijo ter ruskim ujetnikom zagotavlja humano ravnanje in dostojne razmere. Poleg tega imajo mednarodne organizacije prost dostop do ruskih ujetnikov v Ukrajini. Ruski vojni ujetniki dobivajo kakovostno hrano v zadostnih količinah, imajo dostop do zdravnikov in zobozdravnikov ter lahko opravljajo verske obrede, če želijo. Ljudem, ki so prišli ubijat Ukrajince samo zato, ker so Ukrajinci, Ukrajina ne odreka stikov z njihovimi svojci, niti možnosti zaslužka. Med Ukrajino in Rusijo zeva civilizacijski prepad.
Rusija krši pravice ujetnikov
Ukrajina neutrudno dela na tem, da bi iz ruskega ujetništva vrnila domov vse, civiliste in vojake, ter našla vse pogrešane. Ruska stran sistematično krši mednarodne konvencije in pravice ujetnikov, noče razkrivati informacij o pridržanih, blokira dostop neodvisnih organizacij in izvaja zunajsodne usmrtitve vojnih ujetnikov. Poleg tega Rusija nenehno ovira proces izmenjav, ga zavlačuje, nekaterih ukrajinskih ujetnikov kategorično noče zamenjati in postavlja neuresničljive pogoje. A na srečo Ukrajini s podporo mednarodnih partnerjev kljub temu uspeva vračanje svojih ljudi.
Smrt po vrnitvi domov
Žal pa niti osvoboditev iz ujetništva ne zagotavlja mirnega ali zdravega življenja doma. Mnogi Ukrajinci se vrnejo v domovino v stanju skrajne izčrpanosti, z veliko izgubo teže, z napredovanimi nezdravljenimi boleznimi, nepravilno zaceljenimi ranami in hudo posttravmatsko stresno motnjo. Dogajajo se primeri, ko ukrajinski vojaki po osvoboditvi umrejo zaradi posledic mučenja, dolgotrajne lakote ali psihološkega nasilja. Tako je denimo Dmitro Šapovalov, osvobojen leta 2023 in znan po videu, v katerem joka od sreče, ker po dolgem času prvič spet je jabolko, leta 2025 pri samo 33 letih nenadoma umrl zaradi odpovedi srca. Ali Serhij Dobrovolski (43), osvobojen maja 2025, je umrl le mesec dni po vrnitvi domov zaradi zdravstvenih zapletov. Pa Valerij Zelenski (57), ki je preživel 36 mesecev ujetništva, vendar je po izpustitvi umrl zaradi nekroze tkiv, ki so jo povzročile nečloveške razmere v ruskem ujetništvu.
Novinarka Viktorija Roščina
Rusija ubija tudi novinarje. Od začetka obsežne invazije je bilo v ruski agresiji ubitih med 115 in 140 novinarjev, tako ukrajinskih kot tujih. Znano je, da je v ruskem ujetništvu tudi trideset medijskih delavcev. Najodmevnejši je primer novinarke Viktorije Roščine, ki so jo ugrabili, mučili in ubili Rusi. Ujeli so jo avgusta 2023, njeni starši pa so za smrt hčerke izvedeli šele oktobra 2024. Ruska stran je dolgo časa zavračala izročitev Viktorijinega trupla, ko pa so ga vendarle vrnili, je bilo nerazpoznavno, z znaki mučenja in seciranja, brez možganov, oči in dela sapnika, ter označeno kot truplo neidentificiranega moškega. Šele z analizo DNK so potrdili, da gre za Viktorijo Roščino.
Zločini sredi Evrope
Že enajst let Rusija v Ukrajini krši mednarodno pravo, sistematično tepta človekove pravice in izvaja zločine proti človečnosti v središču Evrope. In že enajst let svet še vedno poskuša videti v Rusih partnerje in prijatelje. Za Ukrajince je izjemno pomembno, da svet končno stopi na njihovo stran in prisili Rusijo, da odgovarja za vse svoje zločine − le tako obstaja upanje, da se grozote, ki jih prestaja ukrajinsko ljudstvo, nikjer več v Evropi ne ponovijo.
