Piše: Vida Kocjan
Dolgotrajna oskrba bi morala v polnosti zaživeti s 1. decembrom 2025, obvezne prispevke za to državljani in gospodarstvo plačujemo že od 1. julija. Pri izvedbi programa v praksi ugotavljamo veliko zmedo in šlamastiko z obilico birokracije za vsakega upravičenca posebej.
Ali kot pravijo vpeti v sistem: »Dolgotrajna oskrba je prevara, a večina ljudi bo to dojela šele čez kakšno leto. Tisti, ki se s to birokracijo ukvarjamo že zdaj, pa resnico spoznavamo že danes.«
Šli smo po sledi − popoln kaos
Kako naj bi bila dolgotrajna oskrba videti v praksi, naj bi državljani izvedeli tudi na telefonski številki 114, kjer pa je ministrstvo za solidarnost za ta namen zaposlilo študente. Številka sicer ni nova, posebni klicni center 114 je deloval tudi za preverbo oziroma pomoč ljudem po poplavah in drugih naravnih nesrečah, nato v primeru bolezni modrikastega jezika pri živalih, od spomladi pa tudi kot informacijska točka o predlogu pokojninske reforme in dolgotrajni oskrbi. Že to daje slutiti, da odgovori na drugi strani telefonske povezave niso povsem verodostojni. To se potrjuje tudi v praksi. Na kaos in zmedo opozarjajo tudi sodelujoči v programu dolgotrajne oskrbe. Odgovore naj bi državljani in izvajalci dobili tudi neposredno drugje (v centrih za socialno delo, na ministrstvu, v domovih za starejše in podobno).
Kako neurejene so razmere, da vlada prava zmeda, potrjuje tudi ena od sodelujočih v programu vzpostavitve sistema. Zapisala je: »Klicala sem na pet različnih telefonskih številk, kjer naj bi imeli odgovore o dolgotrajni oskrbi. Niti dva odgovora nista bila enaka. Popoln kaos. Tudi tisto, kar se mi je sprva zdelo najbolj logično in verodostojno, se je kasneje izkazalo za zelo vprašljivo. Do danes še ne ve, ali so napačne informacije dali meni ali prijatelju, ki se ukvarja s podobnim primerom. Toliko je nejasnosti, zmede in prelaganja odgovornosti.«
Ali bo dolgotrajno oskrbo dobil vsak, ki jo potrebuje?
To je ključno vprašanje. Prej imenovana pojasnjuje, da je dobila odgovor na vprašanje, ali bo dolgotrajno oskrbo dobil vsak, ki jo bo potreboval. »Ne. Ne bo. O tem, ali ti dolgotrajna oskrba pripada, bo odločala komisija. In to, da človek pomoč dejansko potrebuje, še zdaleč ne pomeni, da jo bo tudi dobil.« Zapisala je, da so pogoji po zakonu izjemno strogi in predvsem povsem nerealni. Navedla je primer 88-letnega moškega, ki potrebuje pomoč pri pripravi vseh obrokov, dostavi kosil (tudi po stopnicah v hišo), pranju, čiščenju, jemanju zdravil, dostavi iz trgovine in prevozih k zdravniku ter podobno. To so osnovne, vsakdanje stvari, brez katerih ne more normalno živeti. Na ključnih točkah so povedali, da bo gospod dolgotrajno oskrbo zelo težko dobil, ker se še lahko obleče, gre do stranišča in sam poje obrok. Kdo mu ta obrok pripravi ali dostavi, jih ne zanima. Ali bo dobil zdravila ob uri tudi ne, je dodala.
Kaj pa birokracija?
Obrazcev je »malo morje«. V družini 88-letnika so vlogo za odobritev dolgotrajne oskrbe vložili. Pri tem so jim dejali, da bo stanje preverila posebna komisija, obiskala jih bo v roku »od nekaj mesecev, do slabega leta«. Poročilo komisije pa je prvi korak do dolgotrajne oskrbe. Potem bo treba najti še izvajalca, ki ima koncesijo za dolgotrajno oskrbo in prostor, da ga sprejme. Šele nato bo sledila izdelava individualnega načrta, ki lahko traja tudi do dva meseca. Kakšno bo takrat stanje danes 88-letnika, nikogar ne zanima.
Adijo, lepa in varna starost
Na to, da je »zakon o dolgotrajni oskrbi katastrofa«, opozarja tudi eden od znanih zdravnikov. Zapisal je: »Starejšim je pogoje za sprejem v domove za starejše (DSO) tako zaostril, da lahko upajo na sprejem, šele ko povsem obnemorejo in če soglaša center za socialno delo (CSD). DSO, kot smo jih poznali do zdaj, ne obstajajo več. Adijo, lepa in varna starost.«
Eden od poznavalcev tega področja je pripomnil, da starejši od 65 let, ki ne potrebujejo pomoči, še vedno lahko pridejo v dom, saj institucionalno varstvo po zakonu o socialnem varstvu ni bilo ukinjeno. Zdravnik Samo Vesel je to potrdil in dodal, da je cena od 1. decembra za 20 do 30 odstotkov višja. Domovi za starejše pa imajo lahko do 20 odstotkov takšnih namestitev.
Denar pa Golobovi pobirajo in veselo zapravljajo
Na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) opozarjajo, da se nekatere storitve financirajo dvojno in prekomerno. Do zakona o dolgotrajni oskrbi so zelo kritični, saj so ga preverili z vidika plačila davkov in trošenja tega denarja. Svoje ugotovitve so v začetku decembra predstavili na novinarski konferenci. Povedali so, da se nekatere storitve dolgotrajne oskrbe financirajo dvojno in prekomerno. To pomeni, da se nekateri stroški, na primer dodatek za pomoč in postrežbo, krijejo tako iz novega obveznega prispevka za dolgotrajno oskrbo kot iz obstoječih virov (prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Izračunali so, da bo to dvojno financiranje skupaj s prenosom bremena iz proračuna leta 2026 znašalo približno 370 milijonov evrov neupravičene obremenitve. Zapisali so tudi, da se je na računu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), kjer se sredstva iz obveznega prispevka za dolgotrajno oskrbo zbirajo, od 1. julija zbralo že skoraj 200 milijonov evrov.
Ali državljani za isto storitev plačujemo dvakrat?
GZS je ugotovila, da je ocena doplačila za institucionalno oskrbo po izračunu ministrstva za dolgotrajno oskrbo previsoka. V pojasnilo. Institucionalna oskrba je oblika dolgotrajne oskrbe, ki se izvaja v posebnih zavodih, kot so domovi za starejše občane, posebni socialnovarstveni zavodi ali druge organizirane ustanove. Gre za 24-urno oskrbo, ki nadomešča ali dopolnjuje funkcijo doma in družine za osebe, ki zaradi starosti, invalidnosti, bolezni ali iz drugih razlogov potrebujejo stalno pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Namenjena je predvsem starejšim nad 65 let, ki niso več sposobni samostojnega bivanja, pa tudi odraslim z invalidnostmi, duševnimi motnjami ali drugimi potrebami po stalni oskrbi.
Vladajoči se zdaj hvalijo, da bodo položnice za to oskrbo s 1. decembrom bistveno nižje. Država naj bi jim doplačala razliko med zagotovljeno pokojnino za polno delovno dobo, ki znaša 782 evrov, in povprečno komercialno ceno oskrbe v institucionalnem varstvu, ki znaša približno 1300 evrov, to je približno 500 evrov na oskrbovanca.
Ob upoštevanju, da je od približno 20.000 postelj v domovih zasedenih dobrih 18.000, to po ugotovitvah GZS pomeni, da znaša največji mogoči strošek doplačil približno 120 milijonov evrov letno, ne pa 299,5 milijona evrov, kot navaja ministrstvo za solidarno prihodnost. Razlika je 179,5 milijona evrov. Če bi država za doplačila za institucionalno oskrbo porabila 299,5 milijona evrov, bi bil prispevek na oskrbovanca dobrih 1.660 evrov. To pa je veliko več, kot znaša celoten strošek bivanja oskrbovanca v domu starejših občanov.
Podobno je pri stroških dolgotrajne oskrbe za dodatek za pomoč in postrežbo in predvideni novi postavki za oskrbovalca družinskega člana. Gre za tri stvari, v GZS pa ugotavljajo, da višina skupno neupravičeno vključenih sredstev iz navedenih treh postavk znaša 312 milijonov evrov, skupno s prispevki za socialno varstvo iz državnega proračuna v višini okoli 58 milijonov evrov pa je to že 370 milijonov evrov neupravičene skupne letne obremenitve sistema dolgotrajne oskrbe. Toliko preveč bodo zaračunali državljanom in gospodarstvu, kar pa na ministrstvu pod vodstvom Simona Maljevca zanikajo.
Za konec: Popolna zmeda!
Zmeda je popolna. Po nekaterih naših preverjanjih naj bi dom za starejše plačevali manj vsaj tisti, ki so bili na dan 30. november 2025 nastanjeni v domi. Ali bo res tako in koliko manj bo to, bomo ugotavljali januarja. Vprašanje je tudi, koliko bo takšnih, saj je to odvisno od mnenj komisije, ali so do tega upravičeni, in od osebnih načrtov, ki jih šele izdelujejo. Pojavljajo pa se tudi novice o tem, da v domovih za starejše (z odobritvijo resornega ministrstva seveda) dražijo druge storitve, ki niso določene kot standardne.
Glede novih oskrbovancev pa viri navajajo, da položnice v začetku ne bodo prav nič nižje. Vprašanje je tudi, ali bodo sploh upravičeni do dolgotrajne oskrbe. To je odvisno od »ocene potreb«, dodajajo viri. Skoraj zagotovo pa je, da jim »za nazaj« nihče ne bo nič poračunal.
Veliko je tudi neznank pri družinskih članih, ki naj bi oskrbovali starejšega človeka. Kdor želi imeti ta status, ne sme biti nikjer zaposlen.
Deluje edino e-oskrba, koristi jo približno 5.000 oseb, kar pa je bilo vzpostavljeno že v času prejšnje vlade.
