Piše: dr. Jože Dežman
V Vojaškem muzeju v Kadetnici v Mariboru so postavili razstavo Dosanjane sanje, v EPICentru v Novi Gorici pa razstavo Mesto na meji. O prvi ni poročal skoraj noben medij, za Mesto na meji pa so glavni mediji ponavljali nekaj piarovskih fraz. Zato naj o obeh napišem nekaj kritičnih misli.
Zgodovina v Slovenski vojski nima posebne cene. O tem najbolj priča njena »zgodovina« na spletni strani. Začne se takole: »Slovenska vojaška tradicija je bogata. Svoj zgodovinski spomin veže na domačo plemiško rodbino, grofe in kneze Celjske, boje z Osmanskim cesarstvom in velike kmečke upore na Slovenskem. Slovenci so bili kot vojaki zelo cenjeni v vojaških enotah Habsburške monarhije in Avstrijskega cesarstva.«
Halo, kje pa so naši predniki, ki so tam v 6. stoletju osvojili novi dom, kje so njihovi boji v Karantaniji … In kako to, da ni Avstro-Ogrske, v kateri so Slovenci doživeli prvo svetovno vojno? V taki površnosti se lahko vojski zgodi marsikaj …
Dve »zgodovinski« razstavi
In dobra novica je, da so v Vojaškem muzeju v mariborski Kadetnici, ki je bila milijonska investicija, letos postavili stalno razstavo Dosanjane sanje − pot do slovenske države in njene vojske. Žal pa sta postavitev in knjiga več kot problematični.
V predelavo železniških skladišč v EPICenter v Novi Gorici je šlo več kot šest milijonov evrov. Prilašča si ga Kaja Širok, nesojena direktorica Evropske prestolnice kulture GO2025 in nesojena državna sekretarka v Golobovem kabinetu. Na vodenja po razstavi vabijo pod naslovom Mesto na meji – Goriška v 20.stoletju. Toda katero mesto: Gorica ali Nova Gorica. Katera Goriška: pokrajina Gorica, ki obstaja v Italiji, ali goriška statistična regija v Sloveniji. Tudi v taki nedoločenosti se lahko zgodi marsikaj …
Za razstavo v Kadetnici je šlo blizu pol milijona evrov, za Mesto na meji pa še vedno skrivajo podatke, bo pa vsota morda blizu milijona …
Vsi ti milijoni v stavbah in razstavah pa ne motijo vseh progresivnih sil, ki so tako enotno zagnale vik in krik čez Muzej slovenske osamosvojitve in ga uničile. Ali sta ti dve razstavi ogledalo progresivnosti? Poglejmo, kje so temeljne težave tako v Kadetnici kot EPICentru.
Besede, besedovanje, besedičenje …
Mesto na meji je postavljeno v nekdanje železniško blagovno skladišče in je res skladišče besed. Na plankah, ki so pišmeuhovsko prislonjene na zid, obešene po zidovih in naložene na različne predvajalnike, so uskladiščene neizmerne količine besed.
Še več besed so naložili v Dosanjanih sanjah. Na panojih, na za obiskovalca skrajno neprijaznih snopičih besedil, še na ekranih jim ne uideš.
Nič novega, mnogo znanega manjka
V gorah besed ni nič novega, strašna pa je zadrega, da bi povedali bistveno: kako so se totalitarni režimi vzpeli, kako podobni so bi bili in kako so sramotno propadli. Tako fašizem, nacionalsocializem in komunizem/titoizem. Zato ni celovite predstave protifašizma, protinacizma in protikomunizma.
Veliko vsebin in besed manjka: komunistično partizansko gibanje, komunistična vojska, stalinistična revolucija, protirevolucija, državljanska vojna, komunistični teror, enopartijska diktatura, kult vodje, permanentna revolucija, kršenje človekovih pravic, militarizacija, policijska država, železna zavesa …
Tako so daleč najslabši prispevki v zborniku/katalogu nedosanjane sanje o drugi svetovni vojni (Martin Premk), partizanskih enotah (Gregor Kastelic) in o Jugoslaviji/Sloveniji do spora z Informbirojem (Mladen Horvat). Take solate že dolgo nisem bral.
A vse prekosi Kaja Širok, ki partizanov niti omeni ne, je le neko megleno odporništvo.
Širokova postavi rekord tudi v odpravi slovenske demokratizacije, osamosvojitve in obrambe Republike Slovenije ter njenega razvoja. Vse to odpravi na enem panoju. A tudi v Kadetnici so ti procesi megleno omenjeni, še o vojni za obrambo RS v knjigi ni prispevka, pišejo pa o odhodu vojakov JLA iz Slovenije.
Prav za zanimanjem čakam, kaj bodo o obeh razstavah rekli tako novopečeni partizani kot veterani vojne za Slovenijo 1991.
Antimuzeja
V Nedosanjanih sanjah npr. niso upoštevali projekta scenarija za Vojaški muzej iz leta 2007, ki je zbral pravo vojsko strokovnjakov tako za arheološka kot zgodovinska obdobja in zlasti za 20. stoletje. K sodelovanju niso povabili niti obeh odstavljenih direktorjev Vojaškega muzeja, ki bi jim lahko napisala vrsto poglavij, ki manjkajo. Niso pregledali niti svojih depojev, v katerih so muzealije, ki bi bile lahko osrednja zanimivost in posebnost razstave.
Tudi v Mestu na meji je komaj kak predmet, nekaj fotografij. Širokova pa bi lahko vse to dobila v Goriškem muzeju, pa se je, kot vedno zna, raje sprla in Goriški muzej s projektom noče imeti nič.
Prve svetovne vojne je na obeh razstavah preveč. Toda če bi upoštevali muzeologijo prve svetovne vojne od prve razstave Draga Sedmaka v vili Bartolomei v Solkanu, razstave v Kobaridu, Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Bohinjski Bistrici, da o svetovnih zgledih niti ne govorimo, bi morali vse, kar zdaj stoji v EPICentru in Kadetnici, postaviti na novo.
Podjetju RPS pa svetujem, da ne postavi več direktorjeve hčere za oblikovalko razstave. V Kadetnici je pustila za sabo pravo razdejanje. Pa tudi zapuščina arhitektov in oblikovalcev Mesta na meji ni ravno kak dosežek.
Knjige, spletne strani, prevodi?
Že iz povedanega se vidi, da bi bilo morda bolje, da knjige ob razstavi ne bi bilo. Spletne strani ni. Je prevod v angleščino.
Mesto na meji nima knjige, je zamudila EPK GO 2025. Spletne strani ni. Prevodov ni.
Če bo slovensko muzejstvo nadaljevalo s takim razmetavanjem denarja ter s tako vsebinsko in strokovno revščino, bomo res zabredli.
Zato predlagam, da Slovensko muzejsko društvo, Skupnost muzejev Slovenije in Icom Slovenija sporočijo, ali bodo zmogli vsaj podoben odziv kot ob ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve? Ali bodo kaj rekli o tem, da bo postavitev nove bolnice Franje stala verjetno čez deset milijonov evrov?
Prav tako pričakujem, da bomo končno zvedeli, koliko so bili stroški obeh razstav in koliko honorarjev je bilo izplačanih. In ali je Kaja Širok, ki je za neopravljeno delo dobila 70.000 evrov, kdaj poročala, zakaj dela ni opravila?
