Piše: Gašper Blažič
Neverjetno, kaj vse preživlja kumrovški maršal. Tisti, ki se kljub hudemu trpljenju ni dal evtanazirati. In so pravili, da je menda umrl že februarja 1980, samo da tega v Jugoslaviji takrat nismo smeli vedeti.
So pa – zaradi odlične Mosadove obveščevalne mreže – to dobro vedeli v Izraelu in že takrat izrekali iskreno sožalje vsem slovenskim romarjem v Sveto deželo ne glede na to, kakšne probleme nam je povzročal slavni Joža, ki so ga menda prej poznali pod imenom Valter. Na enem od svojih terenskih obhodov na Dolenjskem kmalu po letu 1945 se je neki ženici predstavil kot »drug Tito«, ona pa bi ga lahko mahnila z motiko po glavi, če bi bil pravi in ne »en drug« Tito.
Ko je dvajset let kasneje ponovil vajo na Štajerskem, je dobil takšen odgovor: »Drug Tito? Moj Bog, pa saj še za prvim nismo dolgov plačali.« Ko pa je konec sedemdesetih let v svoji visoki starosti nekega svojega sovrstnika na cesti v Imotskem spomnil, da je sam tisti, za katerega se je bojeval v drugi svetovni vojni, je stari stric debelo gledal, češ da se je »poglavnik« Ante zelo spremenil.
No, kakorkoli že, nekaj mesecev pred smrtjo je bil ob nogo. Po novem pa je še ob glavo. Morda je avtor tega performansa oz. umetniške inštalacije hotel spomniti javnost, da je maršal v nekem obdobju zelo rad obglavljal republiška vodstva. Pri nas denimo Staneta Kavčiča. In seveda, »zmajeva« glava je bila v Sloveniji, zato je Joža svoje življenje sklenil v Ljubljani in ne v Beogradu. No, v Beogradu so ga samo »poflancali« v Hišo cvetja, kot ima navado reči moj znanec iz cvetličarne.
Medtem pa pri nas vse bolj narašča število tistih brez glave. In brez hrbtenice. Naš Tito je pač solidaren s svojimi. Le to mi ni jasno, kako so mu lahko nato na glavo dali vrečko. Morda so s tem sporočili ministrici za kulturo, naj vendarle privleče v Velenje kakšen rezervni del. Pa, prosim, naj ne bo izdelan iz bakra. Kajti Brajdimir čaka na svojo priložnost …
