Piše: Gašper Blažič
Potem ko je premier Robert Golob že jeseni letos vložil tožbo proti Alešu Štrancarju, ker ga je slednji na omrežju X primerjal z italijanskim diktatorjem Benitom Mussolinijem, se je odločil tožiti tudi Demokracijo. Zaradi naslovnice, kjer smo to primerjavo grafično konkretizirali.
Tednik Demokracija z omenjeno naslovnico smo objavili 25. septembra letos v številki 39. Takole:
No, če bi Goloba vtaknili v kakšno komunistično, titoistično oz. stalinistično uniformo, bi bil verjetno celo ponosen. Tako pa smo preko tovrstne karikature pokazali, da s svojo politiko počne natanko to, kar očita drugim. Namreč fašistične metode. Očitno je Golob čutil strašansko prizadet in je tudi sledil trojici poslank svoje stranke (to so Urška Klakočar Zupančič, Lena Grgurevič in Tamara Vonta), ki smo jih že lani prikazali v militaristični kolekciji Hugo Boss. Takšno kolekcijo so namreč uporabljali nacisti, totalitarni simboli pa na naslovnici niso bili vidni, zato ni mogoče reči, da smo jim podtaknili nacizem. V obeh primerih gre torej za karikaturo posebne vrste. Vsaka karikatura pa na satiričen način opozarja na resničnost.
Golob, ki ga zastopa odvetniška družba Čeferin, od izdajatelja Demokracije, to je podjetja Nova obzorja, zahteva dvajset tisoč evrov odškodnine. Na prvi pogled ne posebej veliko, vendar v danih trenutkih lahko dovolj, da se opozicijski medij tudi uniči.
Obstaja pa neka zanka. Do vključno dvajset tisoč evrov odškodnine obravnavajo “le” okrajna sodišča. Golob pa toži Demokracijo za natanko dvajset tisoč in en evro! Formalno dovolj, da zadevo prevzame Okrožno sodišče v Ljubljani. Smešno, vendar je res.
Direktor Novih obzorij Boris Tomašič se tožbe ne boji. Prav nasprotno. “Upam, da bo obravnava pred volitvami. To bo zabavno!” je zapisal.
Iz dokumentacije, ki smo jo prejeli s sodišča, je razvidno, da bo primer obravnavala ljubljanska okrožna sodnica Andrejka Burja Kračman.
Tožba se očitno ujema z našimi napovedmi, da bo Golob pred volitvami postajal vedno bolj popadljiv. Vse tudi kaže, da bi takšen Golobov pristop v odnosu do medijev (zlasti opozicijskih, ki jim je že naredil škodo s tem, ko je preprečeval oglaševanje v njih!) lahko sprožil kontraučinek in še poslabšal Golobove možnosti za uspeh na volitvah. S tem se namreč kaže, da je Golob avtoritaren zagovornik medijske cenzure. Tožba tik pred volitvami namreč lahko izpade kot poskus utišanja svobode govora, kar je pogosta kritika na račun Golobove vlade (npr. pritiski na medije, čistke na RTV, tožbe proti posameznikom kot so denimo Štrancar, pa poslanec Žan Mahnič, itd.). To bi namreč lahko vplivalo na mobilizacijo sredinskih volivcev, ki bi v tem videli sodobni fašizem.
Prav tako je tri mesece pred volitvami vsak tovrstni škandal občutljiv. Javnomnenjske ankete že kažejo upad podpore Svobodi (SDS vodi), referendumi in afere pa dodatno spodkopavajo zaupanje. Takšna tožba lahko samo okrepi narativ o “Golobovem režimu”, ki zatira opozicijo. A očitno Golob tega ne dojame. Morda pa mu je tožbo svetoval njegov politični senior Zoran Janković, ki meni, da mu ne sme soditi “ulica”?
Da bi lažje razumeli, na kaj se je nanašala naslovnica, še enkrat objavljamo besedilo članka, na katerega se je nanašala naslovnica:
Golobova Svoboda – reinkarnacija fašizma?
Gašper Blažič
Po famozni poroki in misiji »prvega para« na Brezjah se je v soboto, 20. septembra, v Kopru »zgodil« še kongres Gibanja Svoboda, ki je pravzaprav le potrdil to, kar je že odločila globoka država, da Robert Golob ostane na čelu stranke kot adut za volilno tekmo.
Kot je znano, je Roberta Goloba kot edinega kandidata podprlo 326 navzočih članov stranke, pet jih je bilo proti. A ta kongres, ki je bil še eden v vrsti piarovskih dogodkov za ustvarjanje navidezne resničnosti s »cesarjevimi novimi oblačili« − in v posmeh vsemu, kar ima zveze z demokracijo, pospremili pa so ga s pesmijo »Bella Ciao« − je minil v senci dogodkov vsega tega, kar se je zgodilo pred njim. Dan pred kongresom je namreč državnozborska komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti zavrnila sklepe glede financiranja zdravljenja otrok in mladostnikov z redkimi boleznimi. Opozicijski poslanci so zagovarjali ustanovitev posebnega finančnega sklada, koalicijski pa so se izgovarjali, da mehanizmi že obstajajo, a se ne uporabljajo v zadostni meri. Povedano drugače: po Golobovem »svaljkanju« na Brezjah zaradi otrok z rakom so njegovi poslanci demolirali zdravljenje otrok z redkimi boleznimi. Ogorčenje je veliko, predvsem v Društvu Viljem Julijan, ki je le malo pred tem napovedalo protestni shod pred državnim zborom ravno zaradi ignorance oblasti.
Zaščita lika in dela Roberta Goloba
Toda tisto, kar še bolj bode v oči, je »zaščita lika in dela Roberta Goloba«, če uporabimo parafrazirano obliko sistema, ki je ščitil podobo diktatorja Josipa Broza Tita. Kot je znano, Gibanje Svoboda napoveduje sodni pregon vsaj treh oseb, ki naj bi bile posegle v premierjevo dobro ime z žaljivimi zapisi na družbenih omrežjih. Toda dejansko se je plaz tožb sprožil že ob naslovnici Demokracije, na kateri so se glavne tri dame iz poslanske skupine Svobode (Urška Klakočar Zupančič, Lena Grgurevič in Tamara Vonta), oblečene v militaristično kolekcijo znamke Hugo Boss, ki so jo uporabljali vodilni nemški vojaški kadri v času Tretjega rajha. Že odzivi na naslovnico so pokazali, da je očitno vladajoča elita zelo občutljiva na vsako primerjavo njenega ravnanja s fašizmom in z nacizmom. Zanimivo, komunistična ikonografija jih sploh ne prizadene, ker se sami smatrajo za »ponosne naslednike« komunistov in nimajo komunizma za zlo. Ko pa gre za fašizem in nacizem, se čutijo neverjetno prizadete.
Zgodba z naslovnico Demokracije torej dobiva nadaljevanje. Čeprav je bilo na družbenih omrežjih doslej zapisanih že kup zelo kritičnih in tudi objektivno veliko bolj žaljivih zapisov na račun Roberta Goloba in njegove vlade, so se tožniki fokusirali le na določene, in sicer tiste, ki omenjajo primerjavo Goloba, njegove stranke in njegove vlade z razvpitimi zločinci, kot sta denimo Adolf Hitler in Benito Mussolini. Pri tem gre za zapise tistih, ki imajo neko družbeno vlogo, denimo da gre za poslance opozicije ali pa za podjetnika, ki je finančno neodvisen od vladajoče elite.
Koga vse tožijo?
Poglejmo. Tožbo zoper poslanca SDS Žana Mahniča je Golob vložil zaradi julijskega zapisa na družbenem omrežju X, v katerem je Mahnič Gibanje Svoboda označil za totalitarno stranko s fašističnimi metodami in napovedal, da bo proti Svobodi in »njenemu Ducetu« vložil kazensko ovadbo. Oster Mahničev zapis je sledil takratni odločitvi Gibanja Svoboda, da Mahniča naznani tožilstvu zaradi poziva k včlanitvi v strelska društva, saj da bi na ta način državljani lahko doma legalno imeli orožje. Mahnič pa je včeraj ponovil očitek ter Golobu in Svobodi očital utišanje opozicije, kar je »metoda, kakršne so se posluževali Duce in njegovi fašisti«. »Bolj ko gre njihova oblast proti koncu, bolj so jim svobodnjaki podobni,« je dodal. Ob tem je navedel, da je bilo doslej zaradi političnega delovanja proti njemu vloženih šest ovadb, v vseh primerih pa je zmagal.
Tožbo so napovedali tudi zoper poslanca SDS Zvoneta Černača. Golob ga bo menda tožil zaradi prejšnji teden zapisane obtožbe o zlorabi otrok, zbolelih za rakom, za politično propagando in zaradi vzporednic s Hitlerjem. »Gre samo za preusmerjanje pozornosti od katastrofalnega vladanja,« je ocenil v današnjem zapisu na omrežju X. V enem od zapisov pa je še ocenil, da če je bil namen predsednika vlade ob obisku posvetitve kapelice otrokom z rakom na Brezjah iskren, tega ne bi piarovsko izpostavljal, pač pa bi zvišal sredstva za hudo bolne otroke. Priznal je, da je bil njegov hipni odziv« pregrob. »Žalosti pa, da se je Golob sam prepoznal v njem,« je dodal.
Že prejšnji mesec so napovedali tudi tožbo proti podjetniku Alešu Štrancarju, in sicer zaradi zapisa, v katerem je Goloba primerjal z Mussolinijem, pri tem pa spomnil, da so fašista Mussolinija leta 1945 obesili. V zadnjih dneh je Štrancar o tem nanizal več odzivov na družbenem omrežju X, v katerih je med drugim Goloba znova označil za fašista. Hkrati se je zahvalil za reklamo, ki je po njegovih navedbah »zdaleč najbolj učinkovita«, pa tudi brezplačna.
Čiščenje »janšistov«
Povsem očitno pa je, da napovedane tožbe, vključno s tistimi, ki so jih napovedali zaradi naslovnice Demokracije, kažejo na to, da so primerjave z nacisti in s fašisti očitno zadeli bistvo in nastavili ogledalo sedanji oblastni kliki. Takšne primerjave so namreč za vladajoče šibka točka, lahko bi rekli Ahilova peta njihove (ne)demokratičnosti. Ob vsaki takšni primerjavi se vznemirijo in reagirajo z represijo, s čimer pravzaprav potrdijo to, kar so zapisali tisti, ki jih tožijo. Lahko bi rekli, da sedanja vlada hodi po stopinjah nacistov in fašistov, le ubija še ne tako kot oni. V zgodnji fazi namreč Mussolini in Hitler še nista bila brutalna diktatorja, saj sta se na oblast vzpenjala postopoma in s pomočjo demokratičnih instrumentov, vendar prek propagande in prevar.
Kot je znano, so si totalitarne oblasti v Italiji in Nemčiji pred drugo svetovno vojno sistematično podredile neodvisne institucije (sodišča, medije, civilno družbo), velikokrat s pomočjo propagandnih in pravnih manevrov. Če pogledamo, kako sedanja koalicija ob asistenci predsednice republike Nataše Pirc Musar nastavlja politično okužene ustavne sodnike in kako si je sedanja koalicija podredila RTV Slovenija (pri tem uporabljajo evfemizem »depolitizacija«), potem lahko opazimo številne podobnosti. Tudi pri retoriki, ko gre za omenjanje »čiščenja janšistov« ter toleranco organov pregona do groženj v stilu »smrt janšizmu« in podobno. Tudi nacistične in fašistične oblasti so uporabljale tovrstno polarizirajočo retoriko, ki je družbo delila na »naše« in »ne naše«, pogosto z demonizacijo nasprotnikov. Da seveda ne omenjamo prevzema drugih družbenih podsistemov − od sodstva, policije, vojske, šolstva, univerz itd.
Zgodnji fašizem je bil razmeroma pragmatičen
Ob tem velja spomniti tudi na pomembna zgodovinska dejstva. V zgodnji fazi fašizem še ni bil povsem totalitaren, pač pa bolj pragmatičen. Demokratične institucije (parlament, svoboda tiska) so takrat, po letu 1922, še delovale, čeprav pod pritiskom. Šele po letu 1925 (zlasti po zakonu o izrednih pooblastilih) je fašizem postal odkrito diktatorski. Zgodnji fašizem je bil tako predvsem populistično, nacionalistično gibanje, ki je izkoriščalo družbeno nezadovoljstvo, poudarjalo močno voditeljstvo in zavračalo liberalno demokracijo, hkrati pa se opiralo na propagando in ulično mobilizacijo. Seveda je treba upoštevati tudi specifičnost italijanske družbe in zgodovine, kjer je bilo še vedno veliko naslanjanja na veličino nekdanjega Rimskega cesarstva. Zato so fašisti pogosto kopirali tudi simbole nekdanjega Rimskega imperija. V imenu poenotenja so zatirali identiteto drugih narodnostnih manjšin, zato je po zloglasni rapalski pogodbi, s katero je Italija uradno priključila Primorsko, Mussolinijeva oblast začela z množičnim zatiranjem slovenstva v tem delu države. Leta 1941 so priključili še t. i. Ljubljansko pokrajino, slovenski del jugoslovanskega okupiranega ozemlja, vendar so tam prav tako postopoma stopnjevali represijo. Dovoljevali so sicer rabo slovenskega jezika, vendar pa so izvajali ostro cenzuro in vojaško represijo.
Na podoben način je bil tudi zgodnji nacizem v Nemčiji še dokaj zadržan, vendar je že poudarjal populizem, karizmatičnega voditelja z mesijansko vlogo ter že tedaj z močno antisemitsko usmerjenostjo. Če pogledamo politiko sedanje vlade, je njen zakon o zastrupljanju bolnikov ideološko zelo blizu temu, kar je počel Adolf Hitler. Prav tako lahko to rečemo tudi za protiizraelsko usmeritev sedanje vlade.
Populizem v slogu Hitlerja in Mussolinija
Izpostaviti velja tudi okoliščine, v katerih so fašisti in nacisti v svojih državah prišli na oblast. To je bil čas gospodarske krize, ki je sledila prvi svetovni vojni. Kriza je tedaj prizadela tako Italijo kot Nemčijo, slednjo še bolj, ker je bila poraženka prve svetovne vojne. Če primerjamo to s slovenskimi razmerami, bi lahko rekli, da so bile gospodarske in socialne razmere leta 2022 vendarle boljše, kot so sedaj, je bila pa družba močno zaznamovana s populističnim nasprotovanjem ukrepom proti epidemiji covida-19, ki se je sicer takrat že končala. Stranka Gibanje Svoboda je izkoristila ta javnomnenjski val, dejansko je bilo njeno poimenovanje vnaprej načrtovano in podprto s strani paradržavnih svetovalcev ter tudi umazanega denarja. Cilj je bil prepričati prebivalce Slovenije, da država ni svobodna in oni tudi ne, pač pa mora to šele postati. Šlo je torej za podoben populizem kot pri Hitlerju in Mussoliniju. Oba sta tudi ves čas poudarjala vlogo tako notranjega kot zunanjega sovražnika.
Iz tega lahko ugotovimo, da zapisi Mahniča, Černača in Štrancarja pravzaprav sploh niso zgrešili bistva. Napoved sodnega pregona pa je samo stopnja več pri zatiranju svobode izražanja. To je povsem fašistično početje. Omenjeno trojico torej preganjajo zato, ker so izrekli resnico in nastavili ogledalo vladajočim ter javnosti povedali, da je cesar v resnici nag. Lahko torej potrdimo, da gre pri Golobovi stranki za reinkarnacijo fašizma. Ironija je, da se ima Golob za antifašista, dejansko pa posnema tiste, ki jih deklarativno odklanja, a hkrati posnema.
Očitno bodo za volitve leta 2026 spet poizkusili z antifašizmom
Edvard Kadič, politični komentator: »Slovenski volivec je zgodovinsko pogojen v razmerje partizan/fašist oz. komunizem-dobro / kapitalizem-slabo. To je Gibanje Svoboda že izkoristilo za volitve leta 2022 s komunistično retoriko o boju proti fašizmu (oz. janšizmu). Tožbe proti Štrancarju itd. so otvoritveno dejanje predvolilne kampanje za volitve v DZ leta 2026, kjer bosta Golob in Gibanje Svoboda očitno poskušala še naprej pluti na pojmih, kot sta boj za pravice zatiranih, antifašizem ipd. To npr. potrjuje tudi uporaba pesmi Bella Ciao ob Golobovem prihodu na prizorišče prvega kongresa stranke pred nekaj dnevi.«
PDF članka si lahko ogledate tukaj: 1419 V fokusu 39
