Piše: Gašper Blažič
Ali je Slovenija po referendumu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja laže zadihala? Referendumsko dogajanje je pokazalo, da je globoka država vendarle premagljiva, čeprav je bilo na referendumu doseženo relativno šibko soglasje glede tega vprašanja.
Toda dogajanje v Sloveniji je v marsičem odvisno tudi od globalne geopolitike. Vpliv naše države nanjo je sicer zanemarljiv, ne povsem ničen – to se navsezadnje kaže, če primerjamo delovanje dosedanjih vlad, zlasti na področju zunanje politike, saj se sedanja vlada vede, kot da je zelo pomemben globalni igralec, zlasti pri podpori Palestini. A kaj ko je mednarodno medijsko zanimanje za naše sedanje vladne predstavnike v Bruslju praktično neopazno.
Soglasja in nesoglasja
Na vprašanja in dileme v zvezi z zgodovinskim trenutkom, v katerem smo se znašli, so skušali odgovoriti sogovorci na javni tribuni »Soglasje in nesoglasje v zgodovinskem trenutku«, ki jo je le dan po referendumu v prostorih univerze Alma Mater Europaea (AME s sedežem v mariborskem Andreanumu) organizirala Katedrala svobode v sodelovanju z gostiteljem. Trojici sogovorcev – to so bili profesor dr. Žiga Turk, dolgoletni diplomat dr. Dimitrij Rupel in zdravnik mlajše generacije Federico Potočnik – se je pridružil tudi predsednik državnega sveta Marko Lotrič. Ne glede na to, da je bila razprava posvečena že objavljenim prispevkom v novem zborniku za slovenski nacionalni program (Soglasje v zgodovinskem trenutku), je bilo vendarle treba usmeriti pozornost k aktualnim problemom. V uvodu je nastopil tudi rektor gostiteljske univerze prof. dr. Ludvik Toplak ter predstavil temeljne vrednote in poslanstvo univerze AME, sicer mednarodne mreže univerz, ki so nastale pod okriljem Evropske akademije znanosti in umetnosti. Med drugim je opozoril, da se AME ne financira iz javnih sredstev, žal pa ima v primerjavi z državnimi univerzami neprimerno slabši položaj.
Zaznamuje nas mednarodno okolje
Kakšen je torej prelomni trenutek, zaznamovan z geopolitičnimi napetostmi, tehnološkimi preboji, okoljskimi vprašanji in s kulturnimi cepitvami? Kako in kje naj družba najde soglasje in kako odgovorno upravljati z razhajanji, ki preoblikujejo prihodnost Evrope in Slovenije? To so vprašanja, ki so zaposlovala vseh pet sogovorcev, med njimi so bili trije tudi uredniki zbornika. Lotrič je pri tem poudaril pomen razumevanja zgodovine in vrednot, na katerih temelji sodobna slovenska družba: »Da vemo, kje smo, moramo poznati svojo zgodovino; kam želimo iti, je odvisno od nas. Naše opore so vrednote in korenine, ki nas držijo skupaj.« V tem trenutku se EU in Slovenija znova soočata z zgodovinsko izbiro glede svoje prihodnosti, je dejal Lotrič. »Pred našimi očmi nastaja nov mednarodni red. Če želi Evropska unija – in z njo Slovenija – ostati sooblikovalka, bo morala okrepiti strateško suverenost, notranjo povezanost in sposobnost odločnega ukrepanja,« je še dejal. Izpostavil je pomen konkurenčnega evropskega gospodarstva, tehnološke premoči in inovacij ter dosledno spoštovanje vladavine prava. Pri tem je opozoril, da navdušeno zanašanje na evropske institucije ni dovolj: »Brezglavo zaupanje EU nima smisla, vendar jo tudi kot majhna država krepimo. Varni smo v večji skupnosti, a EU bo morala urediti procese odločanja ter oblikovati jasno obrambno in varnostno politiko,« je poudaril. To pomeni, da nam je z Evropsko unijo sicer težko, a brez nje bi bilo še teže.
Le za las smo obdržali Hisense v Sloveniji
Lotrič je v nadaljevanju svojega prispevka, katerega pretežni del je namenil decentralizaciji, spomnil na geopolitične zadrege, v katerih se je znašla Slovenija, predvsem z zasedanjem Nata v Ljubljani. Ker smo varnostno odvisni od drugih, je vpliv velesil toliko večji. Dodal je, da je za Slovenijo in Evropo ključna jasna usmeritev: »Transatlantska povezava z zahodnimi vrednotami je naša naravna vloga – le tako lahko delujemo. Potrebujemo dodatno varnost in oboroževanje, ker nobena nevarnost ne izgine sama po sebi,« je dejal Lotrič. V nadaljevanju je spomnil na svoj obisk na Kitajskem skupaj z več kot stočlansko delegacijo. To je bilo v prvi polovici novembra, ko se je slovenska stran srečala z najvišjimi predstavniki kitajskega političnega vrha in sodelovala na 8. Kitajskem mednarodnem sejmu uvoza (CIIE), na katerem je odprl slovenski paviljon. Lotrič je tako poudaril dvojno podobo sodobne Kitajske – izjemen gospodarski razvoj, ambiciozno infrastrukturno graditev in dvig standarda prebivalstva na eni strani ter različne prakse glede človekovih pravic in nadzora na drugi. No, tu je izpostavil nekaj bistvenega za slovensko gospodarstvo. Konec oktobra je namreč Kitajsko obiskal finančni minister Klemen Boštjančič, seveda z namenom zadolževanja. Ob tem se je srečal tudi s predstavniki podjetja Hisense, ki ima v lasti družbo Gorenje, a očitno ni naredil dobrega vtisa, saj so verjetno dobili vtis, da bi bil umik iz Slovenije še najboljša poteza. Kakšen teden ali dva kasneje pa se je z vodstvom koncerna sešel tudi Lotrič z delegacijo, pri čemer je očitno prišlo do dogovora, da Hisense ostaja v Sloveniji in ne bo selil proizvodnje drugam, čeprav bi jo glede na sedanjo politike vlade lahko. O čem točno so se pogovarjali, sicer ni znano, sklepamo pa, da Kitajci računajo, da bodo slovenske parlamentarne volitve dale jasen signal tujim vlagateljem. Če bo namreč zmagala desnosredinska opcija, bo gospodarstvo rešeno, če pa bi računali le na vlado, bi verjetno sledila gospodarska katastrofa. Morebitna selitev proizvodnje iz Velenja bi povzročila pravo socialno bombo.
Stihijska zunanja politika
Razmere na Kitajskem je komentiral tudi Dimitrij Rupel in spomnil na svoj obisk na Kitajskem leta 1992, ko je Slovenija iskala mednarodno priznanje med velikimi. In ga tudi dobila. Sedanji voditelj Kitajske Xi Jinping je sicer sin nekdanjega spremljevalca Mao Zedonga, ki pa je bil nato za šest let zaprt in je hudo trpel. Ne glede na to ostaja Xi zvest Komunistični partiji Kitajske, kar pomeni, da ni mogoče pričakovati kakšnih političnih sprememb, gospodarski partnerji pa se morajo prilagajati tudi politiki Kitajske do Tajvana, Tibeta, Hongkonga in Macaua, ki si jih Kitajska ljubosumno lasti. Obstaja pa velika težava: sedanja zunanja politika Slovenije je brez vizije in stihijska, zato Rupel priznava, da se mora zelo obvladovati, da ne bi na račun vlade izrekel nekaj res krepkih. Kot pravi, obstajajo različne vrste soglasja, lahko je plebiscitarno, kjer je bila res velika večina podpornica samostojne Slovenije, vendar je mogoče tudi v primeru 51 odstotkov govoriti o nekem soglasju. Kot je spomnil Rupel, je že Milan Kučan govoril o več vrstah soglasja, tudi tistega, ki sta ga izrazila referenduma o vstopu v EU in Nato. Vendar očitno Kučan pri tem ni prepričan, ali je to res soglasje, čeprav je celo pri osamosvojitvi Slovenije pripravljen – vsaj posredno – lomastiti po tej zgodovinski svetinji. Na drugi strani so ob razpadu Jugoslavije Srbi zahtevali malo drugačno soglasje – enotnost države z močnejšo centralizacijo.
V resnici smo si bolj različni med seboj
Federico Potočnik tokrat ni govoril o zdravstvu, pač pa bolj o svoji argentinski izkušnji z nacionalno identiteto. Kot je spomnil, je sedanji argentinski predsednik Javier Milei pravi liberalec, ki postavlja v ospredje svobodo posameznika, medtem ko se pri nas dogaja ravno obratno – svoboda se zmanjšuje na račun sistema. Sistem je pri nas zgrajen tako, kot da bi si bili med seboj zelo podobni, v resnici pa smo si zelo različni. To se pozna tudi v kulturnih navadah etničnih skupin, navsezadnje se je to pokazalo ob gostovanju Kosova na nogometni tekmi v Ljubljani in popolni prevladi navijačev te države in tudi njihovih navad, ki so našim tuje. Misel je nadaljeval Žiga Turk, ki je razmišljal o tem, kako je ugotovil, da se je vmes »postaral«. Mladi pogosto mislijo, da je zdaj vse drugače kot nekdaj. Opravka imamo namreč z dvema časoma: kronos, ki teče, in zgoščen čas, ki prinaša zgodovinske prelomnice. V tem trenutku se nam dogaja »konec konca zgodovine«, če obrnemo znano frazo Francisa Fukuyame, ki je verjel v globalno prevlado liberalne demokracije, vendar se je pokazalo, da je šlo za iluzijo. Vrednote iz preteklosti se nam stalno vračajo nazaj, opravka imamo celo z demokratizmom, ki samo določenim elementom priznava demokratičnost.
Odpreti bo treba prostor razprave
Ob tej okrogli mizi se tako postavlja vprašanje, ali ni nemara napočil čas, da civilna družba v času do naslednjih parlamentarnih volitev – časa pa je manj kot pol leta! – odpre javno razpravo o tem, v kateri smeri se za čas giblje Slovenija in kako to smer popraviti. Prva polovica mandata Roberta Goloba je prinesla številne lažne iluzije o tem, da bo to prineslo osvežitev za Slovenijo in učinkovito vladanje po vzorcu Janeza Drnovška, brez velikih ideoloških tem torej in brez zaostrovanja družbene polarizacije. Izkazalo se je, da so bile to res iluzije. Med prvimi je to spoznala NSi, ki se je letos tudi z zamenjavo svojega vodstva otresla suženjskega podrejanja koaliciji. Toda samo kritika na račun vlade ne bo dovolj in prav Katedrala svobode s tem odgovarja na izziv, saj prinaša programske točke. Toda glavni izziv bo te točke predstaviti javnosti, saj širša javnost verjetno ne bo posegla po zborniku, ki ima več kot 800 strani. Podobno je konec osemdesetih let veliko tanjši zbornik (57. številka Nove revije) prešel v predlog ustave in leta 1989 v veliko krajšo Majniško deklaracijo.
Morda se lahko zato strinjamo z Lotričevim stališčem, da mora biti družbeno soglasje skupni projekt vseh generacij in regij. Po njegovem prepričanju mora temeljiti na vrednotah demokracije, osebne svobode, vladavine prava, človekovega dostojanstva in tržnega gospodarstva ob neodvisnih institucijah, ob jasni zasidranosti Slovenije v EU, Natu in OECD. »Naša prihodnost ni last ene generacije ali ene regije. Je skupen projekt. Če želimo soglasje za zgodovinski trenutek, moramo k mizi povabiti vse – in si znati prisluhniti,« je poudaril predsednik Državnega sveta RS Marko Lotrič. No, reševanje konkretnih težav ljudi bo moralo pritegniti k skupnemu sodelovanju tudi »levico prihodnosti«, torej vseh tistih pripadnikov leve provenience, ki polemizirajo s sedanjo vlado in so se pripravljeni na izzive družbe odzivati argumentirano in s poslušanjem.
