Piše: Gašper Blažič
Da slovenska ustava zapoveduje ločitev Cerkve od države, ste verjetno že večkrat kje zasledili. Ko pa začnete brati Ustavo RS, hitro ugotovite, da te ločitve pravzaprav ni nikjer.
Še najbližji je 7. člen, ki omenja ločitev verskih skupnosti od države, hkrati pa določa, da so verske skupnosti v svojem delovanju svobodne in enakopravne. Ker moramo vse alineje enega in istega člena upoštevati v celoti in jih ne trgati iz konteksta, lahko zapišemo, da besedilo ustave, ki je bilo sprejeto leto dni po plebiscitu, opredeljuje versko nevtralnost državnih institucij, medtem ko verske skupnosti nimajo posebnih omejitev, niti ne obstaja poseben zakon o kateri od verskih skupnosti, kar je pogoj za njihovo enakopravnost. To seveda ne izključuje sklepanja sporazumov med državo in posameznimi verskimi skupnostmi glede določenih odprtih vprašanj, kjer splošno pravo ne zadostuje, ker gre za specifičen problem. Seveda pod pogojem, da takšen sporazum ne uvaja notranjega prava verske skupnosti na raven splošnega prava – da bi npr. uporabili Zakonik cerkvenega prava ali pa šeriatsko pravo na državni ravni.
Seveda se velja vprašati, zakaj je bila ta določba sploh vključena v moderno slovensko ustavo, če je celo eden od očetov ustave dr. France Bučar menil, da gre pri tem za že zdavnaj presežen zgodovinski anahronizem. In navsezadnje, moderna država temelji na ločitvi civilne družbe od institucij države, verske skupnosti pa so seveda del civilne družbe, medtem ko je pojem sekularne države del evropske politične dediščine že od razsvetljenstva dalje. Vemo sicer, da imajo celo nekatere bolj razvite države, denimo Velika Britanija pa tudi skandinavske države, svoje »državne« Cerkve – in, na žalost naših netilcev kulturnega boja, nobena od teh ni Katoliška cerkev. Prav tako imajo tudi številne države na evropskem vzhodu svoje nacionalne pravoslavne Cerkve in so zaradi tega še vedno nekoliko nagnjene k t. i. cesaropapizmu. Morda bo ob tem kdo privzdignil obrvi, češ, ali nismo imeli v času pred drugo svetovno vojno tudi klerike v politiki, od Janeza Evangelista Kreka do Antona Korošca. Drži, toda takšen primer smo imeli celo v socializmu, ki je strogo poudarjal ločitev Cerkve od države, pa je vseeno v vrstah skupščinskih delegatov sedel ne samo duhovnik, ampak celo sam škof. V mislih imam seveda dr. Vekoslava Grmiča.
Indoktrinacija večinskega dela javnosti z anahronizmi, pred katerimi je svaril dr. Bučar, je seveda tudi razlog, zakaj se ta javnost nagonsko odziva, kadar se kakšen škof odzove na družbene razmere (in priznajmo si, ti primeri so sedaj zelo redki). Veliko je k temu pripomogla dediščina jugoslovanskega pojmovanja religije, kjer je bila verska svoboda pojmovana predvsem kot pravica do ne-vere, torej v smislu negativnega odnosa do religijskih institucij. Slednje pa sodijo med t. i. intermediarne institucije, tiste torej, ki imajo posredniško vlogo med posameznikom in širšo družbo. To teorijo je dobro razvil predvsem slovensko-avstrijsko-ameriški sociolog Thomas (Tomaž) Luckmann, s katerim sem leta 2008 v času Pučnikovega simpozija naredil intervju za Demokracijo.
Zanimivo je, kako se razpoloženje glede »absolutne« ločitve Cerkve od države hitro spremeni, ko beseda nanese na plačevanje davkov. Takrat se ost obrne – kar naenkrat bi morala Katoliška cerkev registrirati pridobitno dejavnost, ker menda zaračunava intencije za maše, ki so, gorje, neobdavčene! In obdavčiti si jih ni upala niti rdeča oblast, čeprav je velikokrat stegovala svoje tace prav po denarju, ki so ga ljudje dajali za maše (povsem prostovoljno!). Še bolj pa po donacijah, ki so prihajale iz tujine, saj je šlo takrat za večinoma trdne valute (nemške marke) v primerjavi z nestabilnim jugoslovanskim dinarjem. In morda je to razlog, da sodobni dediči rdeče revolucije nikoli niso sprejeli iz nemške liberalne sredine podedovanega načela »svobodna Cerkev v svobodni državi«. Nad njo želijo imeti nadzor.
