Piše: Lucija Kavčič
Zakon o prostovoljnem končanju življenja ponuja ogromno možnosti zlorab in hkrati velike skušnjave, poudarja zdravnica Tina Bregant, ki pravi še, da je zato treba ta zakon zavrniti na referendumu in tudi vlado, ki je ta zakon napisala.
V prejšnjem intervjuju za našo revijo ste dejali, da boste odšli iz zdravstva oziroma v tujino, če bo sprejet zakon o evtanaziji. Je vaše stališče še vedno enako in zakaj?
Moje stališče je že od samega začetka, od osnutkov do predloga zakona enako: zdravnica sem zato, da zdravim in lajšam trpljenje, ne pa da morim bolnike, kot predvideva ta srhljivi zakon. Tega ne bom počela. Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je grozljiv – najstrašnejši med vsemi zakoni na svetu, ki predvidevajo samousmrtitev. Krši temeljno družbeno pogodbo in zaupanje med bolnikom in zdravnikom ter grobo izpodjeda temelje človečnosti in človeškosti, saj predpostavlja, da si vreden življenja le takrat, ko si zdrav, vesel. Kot da, ko trpiš, ne zaslužiš drugega kot smrt. Ne nege, skrbi, tolažbe, paliativne oskrbe in lajšanja trpljenja, pač pa ti mora v skladu s tem zakonom zdravnik kot rešitev za trpljenje predlagati usmrtitev.
Sodelovanje zdravnika pri postopkih v zvezi s PPKŽ je obvezno, saj se postopek sproži pri lečečem oziroma osebnem zdravniku. Sicer zdravnik lahko uveljavi ugovor vesti, vendar ni osnovna predpostavka svetost in varovanje življenja ter dejstvo, da zdravniki v veliki večini nočemo sodelovati pri usmrtitvah bolnikov, pač pa je ravno obratno: svojo nepripravljenost sodelovanja pri teh postopkih usmrtitve je treba dokazovati v postopku ugovora vesti. Celo več, če sam ne želiš tega izvajati, moraš poiskati nadomestnega zdravnika, ki bo to storil namesto tebe.
Kdo (če zakon obvelja) lahko bolnike in starejše obvaruje pred zlorabami tega zakona?
Zakon bo veljal za vse. Spremenil bo družbeno klimo in pravila: kaj je sprejemljivo in zaželeno. Nesprejemljivo bo trpeti – in nesprejemljivo bo obremenjevati družbo s svojo bolečino, boleznijo in trpljenjem. Ponuja toliko možnosti zlorab in hkrati ponuja velike skušnjave: finančno nagrado – zavarovalnino sorodnikom, uzakonja laž kot vzrok smrti, nalaga zdravnikom in medicinskim sestram vlogo rablja in usmrtitev ponuja kot zdravstveno storitev, za katero ne bo čakalnih vrst in doplačil. Prav zato je treba ta zakon zavrniti na referendumu – a zavrniti tudi vlado, ki je tak zakon spisala. Da nekdo sploh pride na takšne ideje, kot so zapisane v zakonu, je škandalozno; da jih potrdi še v parlamentu, pa je sploh nesprejemljivo in zahteva jasen NE oz. PROTI vseh nas. Videti je, da je znova prišel čas, ko se meri naša človečnost in zmožnost poskrbeti za najranljivejše, trpeče, bolne. Zato sem PROTI temu zakonu.
Delate v Zavodu za otroke s posebnimi potrebami. Bi lahko rekli, da si kateri od vaših pacientov želi umreti?
Moji bolniki – otroci in mladostniki želijo živeti. In radi živijo. Pridite kdaj na njihove proslave in zabave: kljub svojim težavam in velikokrat tudi trpljenju, prevlada vedno znova volja in veselje do življenja. Nihče ne trpi ves čas in tudi nihče na tem svetu ni ves čas srečen in zdrav. Takšno je življenje. Pa vendar je življenje v vsej svoji polnosti vredno življenja; je enkratno in neponovljivo.
Kot zdravnica sem že skoraj 25 let praktično vsak dan ob ljudeh, ki se jim zgodi nekaj hudega, zbolijo. Vem, kaj pomeni bolečina in obup, a vem tudi, kako veliko lahko naredimo, ko človeku stojimo ob strani. Ta zakon namesto podpore ponuja konec – to pa ni pot, po kateri bi smela iti človečnost. Zdravilo za trpljenje namreč ni smrt, pač pa empatija in sočutje, skrb, bližina, in če gremo na področje medicine: paliativna oskrba.
