Piše: Vančo K. Tegov
Zakon, o katerem je govora in se globoko dotika življenja, trpljenja, dostojanstva, naše skrbi in sočutja ter našega pogleda na to, kako naj bi kot družba skupaj skrbeli drug za drugega. Mnogi, ki podpirajo to ureditev, trdijo, da gre za pravico posameznika in njegovo dostojanstvo. Vendar se prav tukaj začne najpomembnejše vprašanje?
Ali lahko človek svobodno odloča o svojem koncu, če mu v zadnjih dneh ni zagotovljena celostna, sočutna in strokovna paliativna oskrba – lajšanje bolečin, čustvena podpora in človeška bližina?
Poslanstvo zdravstva je varovati življenje, lajšati trpljenje in človeku stati ob strani. Do izteka življenja.
V času levičarske kulture smrti – ideje, ki normalizira odpravljanje življenja namesto krepitve skrbi za ranljive – je toliko pomembneje poudariti, da bi se morali kot družba ukvarjati predvsem z razvojem paliativne oskrbe, dostojanstva in lajšanja trpljenja.
Kaj pa se dogaja v slovenskem prostoru? V slovenskem prostoru je bil leta 2010 pripravljen nacionalni načrt paliativne oskrbe na Onkološkem inštitutu. Tam se pojavi izraz paliativna oskrba. Najdemo ga tudi v Zakonu o pacientovih pravicah.
Najbolj se je ta dejavnost razvijala prav na Onkološkem inštitutu, malo manj pa po drugih klinikah, ker tam ni dobila ustreznega naziva in pomena.
Če ima težko kronično bolezen in potrebuje kisik, ga dobi takrat, ko je bolezen v takem stadiju, da ga potrebuje. Če ima nekdo hudo ortopedsko bolezen in ne zmore obvladovanja bolečine samo s tabletkami in zdravili, je na voljo še druga protibolečinska terapija. Vse to spada v oskrbo, ki ji lahko rečemo tudi paliativna oskrba. Vse slovenske bolnišnice imajo protibolečinske ambulante že od leta 2010; od leta 2011 pa imajo vse slovenske bolnišnice tudi paliativne ambulante, meni dr. Alenka Forte, specialistka interne medicine.
Mag. Vesna Papuga, specialistka anesteziologije: »Paliativni bolnik je vsak bolnik, ki ima kronično, neozdravljivo bolezen. Ne glede na to, ali je ta bolezen nastala pred 24 tedni ali pred 30 leti.”
Kaj bomo pa potem naredili? Veliko moramo razmišljati o tem, da pravočasno našim bolnikom in njihovim sorodnikom razložimo, kaj to pomeni, ker vsi mi smo odgovorni za svoje življenje in svoje dobro. Če bomo poskrbeli, da redno telovadimo, da se pravilno prehranjujemo, da se dovolj gibljemo, bomo s tem dosegli boljšo kakovost življenja. Ni nobenega ki bi bil sam sebi rabelj. Vsi bomo enkrat umrli, ampak to je proces, ki ni odvisen od zdravnikov. To je proces, ki je odvisen tudi od bolnikov.”
Marjana Iršič, diplomirana medicinska sestra: Izkušnje iz terena – pa ne samo moje, ampak tudi izkušnje kolegic, s katerimi se zelo veliko pogovarjamo o teh stvareh, o teh najbolj občutljivih temah – so enotne. Če med seboj sodelujemo, se povezujemo, komuniciramo, si zaupamo in se spoštujemo, je lahko smrt, ko se bliža svoj zaključek, mirna in spokojna. In mislim, da si vsi tega želimo. Jaz kot medicinska sestra ne želim prisostvovati pri enem asistiranem samomoru, ker mi to tudi iz etičnega vidika in moje poklicanosti, to se pravi zdravstvene nege, ne dovoljuje oziroma je proti načelom.
Anamari Tkalec, mag. socialnega dela, Hospic: Na danem mestu se lahko pogovarjamo o smrti, ki je sicer velik tabu v naši družbi. V hospicu spremljamo ter organiziramo veliko dogodkov, izobraževanj in izkustvenih delavnic, a udeležba ni tako velika, kot bi si želeli, ker odrivamo temo umiranja, bolezni in smrti iz naše družbe. Danes smo družba storilno naravnana – vse mora biti lepo, hitro, smrt pa pri tem nima prostora. Zanimivo je pa, kako se zadnji mesec lahkotno pogovarjamo o smrti. En program je tudi žalovanje po samomoru – žalovanje otrok, mladostnikov in odraslih – in veliko jih imamo, kaj bo z temi posamezniki!?
Življenje je sveto, kršitev 17. člena ustave pa kaznivo dejanje
Zdravniki pri vsem tem kar predvideva zakon ki hoče uveljaviti asistenco pri samomoru ali kot se uporablja izmuzljiva in amorfna dikcija o “pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, bodo, če referendum ne uspe, masovno uveljavljali ugovor vesti. Tak zakon, ki je z “lahkoto” s 53 glasovi bil sprejet v slovenskem prostoru ne bi smel imeti niti en dan veljave. Ker je v nasprotju z 17. členom ustave. Kdor bo uveljavljal ta zakon krši ustavo, po katerem jeta kršitev kaznivo dejanje, ki mora biti sankcionirano. Življenje ob izteku ni več in ne sme biti racionalna kategorije, stvar izračuna kaj se splača in kaj ne temveč nekaj onstran naših moči in regulative. Zato mu moramo pustiti da se izteče samo, brez tutorstva, nadzora in Bog ne daj pomoči ali pospešek pri temu odhajanju.
Država namesto legalizacije pomoči pri samomoru mora okrepiti sistemske rešitve kot so dostopnost paliativne oskrbe, psihološke podpore, socialnih storitev ter podporo družinam in skrbnikom. Po njihovem mnenju je temelj civilizirane družbe skrb za ranljive – ne pa legalizacija postopkov, ki bi osebam v stiski ponujali konec življenja kot enega od odgovorov. Država ki to zmore, to je skrb za ranljive, je človeška, družba pa humana.
