Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
V zadnjem času je, razumljivo, veliko govora o evtanaziji, tudi v medijih, eni so za, drugi proti, in nikakor ni rečeno, da bo zakon na referendumu zavrnjen. Osebno menim, da je naše današnje razpravljanje o tej težki, občutljivi in gotovo tudi etično sporni problematiki govorjenje predvsem o posledicah, medtem ko se vzrokov zanje malokdo zaveda.
Tu sem že večkrat pisal o racionalizmu in knjigah RŽVB, in tukaj nameravam osvetliti vzroke za današnji odnos do evtanazije v luči znanja in resnic teh knjig, nakazati, zakaj je naš odnos do tega tudi v veliki meri pogojen s kugo naše dobe.
»Kuga vaše dobe se imenuje racionalizem in racionalizem je smrtonosen«.
Ta »smrtonosnost« racionalizma se v prvi vrsti nanaša na duhovno smrt. Racionalizem pomeni postavljanje Razuma na prvo mesto (v srcu), s tem pa tudi Človeka kot njegovega nosilca, na mesto, ki pripada Bogu, kar pa je ponavljanje izvirnega greha. Človek je izgubil raj (ta izguba simbolizira duhovno smrt), ker je hotel biti kot Bog. Tu bom skušal nakazati, zakaj ta kuga ne deluje le na dušo, da ta kuga deluje tudi na fizično, iz več razlogov, in povzroča širjenje kulture smrti, s tem ustvarja ne-krščansko civilizacijo, v kateri sta splav in evtanazija nekaj normalnega ali celo nujno potrebnega.
Da, racionalizem npr. povzroča, da se človek postavlja na mesto Boga, s tem pa začne razglašati svoje zakone, za katere ni nujno, da so v skladu z Dekalogom. Racionalizem , s tem človeka poveličuje, iz njega dela Človeka (kar v njem seveda ubija ponižnost), a po drugi strani človeško bitje ponižuje: orožje racionalizma so namreč empirične znanosti, racionalizem zato priznava le tisto, kar priznavajo le-te, to pa vodi v telesno koncepcijo življenja, človek postane skupek atomov in molekul – daleč od tega, da bi bil »božja podoba« (Bogu podoben po duši), in če taki stvari življenje, ki je povrh še »trpeče«, nekoliko skrajšamo – nič hudega, to je celo dobro delo.
Smisel trpljenja
»Pravice« do »pomoči pri prostovoljnem končanju življenja« naj bi bil deležen le tisti (neozdravljivo bolni) bolnik, ki »neznosno trpi«. Že v tej definiciji se skriva neka nejasnost in nevarnost: kaj pomeni »neznosno trpeti« in kdo bo postavil mejo med »znosnim« in »neznosnim« trpljenjem?
Vsekakor se tu srečamo s skrivnostjo človeškega trpljenja kot takšnega. Pravzaprav se srečamo tudi s smislom človeškega življenja – ker je v VSAKEM človeškem življenju trpljenje neka »konstanta«. V. Frankl, ki je preživel strahote koncentracijskih taborišč, je spoznal, da je »volja do smisla« za človeka nekaj temeljnega, in je zato osnoval svojo »logoterapijo«. V taborišču je preživel tisti, ki je imel to: nek smisel, in kljub skrajnemu trpljenju skoraj ni bilo samomora – ker so ljudje imeli pred sabo nek cilj: preživeti. Njegova ugotovitev: kdor ve, »zakaj«, bo prenesel skoraj vsak »kako«.
In tu vidim še en razlog za kulturo smrti, ki tiči v kugi racionalizma: racionalizem je (so)povzročil velik odpad od vere, od krščanstva, ki trpljenja sicer ne odpravlja, ga pa dobro osmišlja. Ateizem povzroča izgubo smisla in tudi izgubo smisla trpljenja. V tem vidim glavni vzrok za to, da je danes javno mnenje tako naklonjeno evtanaziji.
Čeprav tudi v krščanstvu trpljenje v veliki meri še vedno ostaja skrivnost, pred kratkim je npr. na radiu Ognjišče nekdo vprašal dr. Chr. Gostečnika, kako to, da »neskončno vsemogočni, dobrohotni in ljubeči Bog na svetu dopušča toliko zla in trpljenja«. »Zelo inteligentno vprašanje«, je odgovoril pater, »a glede tega nimam odgovora«.
Zato tukaj nameravam navesti še nekaj stavkov iz knjig RŽVB (ki so dane tudi za boljše razumevanje Razodetja), ki zelo jasno razkrivajo smisel trpljenja: »Ni milosti brez trpljenja. Ni svetosti brez trpljenja. S trpljenjem se tvoja duša očiščuje, postaja čista kot zlato in prozorna kot kristal. Spoznaj, da je trpljenje božansko in da Me poslušnost razveseljuje. Če bi vedel, kaj delam zate, bi Me ti sam prosil za še več križev, trpljenja, preizkušenj, vsega! Kdor malo trpi, malo spozna. Vztrajati moraš na poti, polni težav in majhnih križev. Vsi so od Mene. Nič na tem svetu ni enako mojemu Križu. Moj Križ so vrata v večno Življenje.
Trpljenje rodi potrpežljivost, potrpežljivost pa upanje, in na tem upanju bom utemeljil svojo Cerkev«.
