Piše: Maks Ipavec, Begunje pri Cerknici
K temu razmišljanju me je spodbudilo moje bivanja na Travmatološki kliniki v Ljubljani, ko sem imel možnost, da se odločim za življenje ali za smrt.
Kirurg, ki me je operiral, mi je natančno pregledal nogo, ki mi je zaradi sladkorne bolezni zelo obolela in sem dobil v spodnjem delu desne noge hudo zastrupitev (sepso). Zelo odkritosrčno in dobronamerno mi je dejal: »Vaša noga je v tako težkem stanju, da boste čez tri ali štiri dni umrli, če ne bomo izvršili amputacije (odstranitev spodnjega dela noge). Četudi sem se zavedal, da je noga zelo pomemben organ našega telesa, sem se kljub težki odločitvi odločil za življenje.
V nobenem trenutku nisem pomislil na evtanazijo (umor iz usmiljenja). Po operaciji je bilo trpljenje zares veliko, a tedaj sem spoznal resnico, ki jo je v neizmernem trpljenju zapisal Ivan Cankar: »Lastno trpljenje je kakor zrcalo v katerem človek vidi trpljenje svojega bližnjega. Kdor ni trpel, ostane otrok in ni videl življenja!« Ko sam doživiš težko bolezen ali nesrečo, hitro vidiš trpljenje ljudi okoli sebe, z njim sočustvuješ in jim pomagaš. V normalnem duševnem stanju ne misliš ob pogledu na trpečega človeka na evtanazijo in čim hitrejše končanje življenja, saj je veselje do življenje dejansko najbolj praktična uresničitev pete božje zapovedi – ne ubijaj!
Neizmerno sem hvaležen zdravnikom (med katerimi je tudi moj kirurg), ki izpolnjujejo prisego življenja grškega zdravnika Hipokrata. Zdravnik šele tedaj pravilno uresniči svoje poslanstvo, kadar pri operaciji ali drugih posegih pomaga, da naše zemeljsko življenje ne usahne. Prisrčna zahvala vsem garaškim in vztrajnim zdravnikom, ki rešujejo pri slehernem človeku božjo mojstrovino človeškega telesa. Iskrena zahvala vsem požrtvovalnim sestram in bolničarjem, ki z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo izvršujejo telesna dela usmiljenja in pomagajo tudi bolnikom z neozdravljivimi boleznimi. Če bi bili zdravniki in sestre ter zdravstveni tehniki navdušeni nad evtanazijo, bi moralo v naših bolnicah umreti veliko več ljudi, ki želijo kljub velikemu trpljenju še naprej živeti.
Pomenljiva je iskrena izjava zdravnice dr. Urške Bačovnik Janša (žena predsednika SDS): “V 20 letih mojega zdravniškega dela me še noben bolnik ni prosil, naj mu dam injekcijo, ki bo pospešila konec njegovega življenja!«
Božja postava iz Sinjske gore, ki je vsebovana v desetih zapovedih, je rešitev za vsak narod in celotno človeštvo. Peta zapoved: Ne ubijaj ni prav nič dvoumna ampak zelo jasna in varuje človekovo življenje od spočetja do naravnega zaključka zemeljskega življenja.
Ko smo bili kot novomašniki skupaj z dr. Jožetom Kraševcem na romanju v Sveti deželi, nam je v Jeruzalemu predaval frančiškanski pater, ki se je iz judovstva spreobrnil v krščanstvo. Na temelju Svetega pisma nam je pomenljivo spregovori: »Nas Izraelce so v dolgi in burni zgodovini reševali trije stebri naše vernosti: Deset zapovedi, praznovanje Gospodovega dne (Za Izraelce je to sobota) in zdrava ter številčno močna družina. Kot izvoljeni narod smo bili od številčno močnejših narodov neštetokrat ogroženi, ponižani in mučeni, a te tri vrednote so nam pomagale, da nas tudi Hitler ni uničil v strahotnih taboriščih! Samo popolno zaupanje v Boga, ki nam je po ljubezni staršev dal življenje, je največje zagotovilo, da nas do konca sveta ne bo uničila nobena človeška sila, ki zavrača Boga in zaupa samo v svojo moč in orožje.«
Teh nesmrtnih resnic bistroumnega Izraelca bi se morali zavedati predsednik naše države, vlade in vsi poslanci našega parlamenta.
Dne 16. 10. 2025 je bila na TV3 predvajana seja našega parlamenta, kjer je bila večina poslancev naših levih strank navdušena nad uveljavitvijo zakona o prostovoljnem končanju človeškega življenja. Poudarjali so, da ne gre za zakon o smrti ampak za zakon o prostovoljnem odločanju o lastnem telesu.
Naše življenje ni nekaj slučajnega. Iz Svetega pisma, ki je najpristnejša knjiga življenja, jasno spoznamo, da je naše življenje po ljubezni naših staršev spočel Bog. In da smo po devetmesečnem čudovitem razvoju v materinem telesu prišli na svet – je tudi božji dar.
Sam bi te levo usmerjene (in običajno brezbožne) poslance vprašal: »Ali si se tu sam odločil, da boš spočet v materinem telesu ali je za začetek tvojega življenja poskrbel Bog? Ker devetmesečni čudežni razvoj našega življenja v maminem telesu ni noben slučaj ampak je v ozadju vsega tega mojstrskega zorenja našega telesa Bog, si ne smemo sami vzeti življenja (samomor), ne sme nam ga vzeti kdo drug (uboj) in ne smemo uničiti življenja še nerojenemu otroku, ki se sam sploh ne more braniti.
Evtanazija nikakor ni v blagoslov slovenskemu narodu ampak v prekletstvo. Za kaj se bomo torej na referendumu odločili Slovenci in Slovenke? Za blagoslov ali za prekletstvo?
Goriški slavček, duhovnik in pesnik je v svoji globokoumni pesmi Človeka nikar zapisal: »Ko ilnat boš ječo strl, ne bom umrl!«
Mnogi Slovenci, ki še verujemo v Boga in posmrtno življenje, bomo odklonili zakon o evtanaziji.
Samo pristen, preprost in ponižen človek zaupa v Boga, ki je začetnik in konec našega življenja na Zemlji.
Naš pesnik Alojz Gradnik je zapisal v pesmi: »Eno je sveto, preprosto in pristno.«
Odločimo se za svetost življenja, ki temelji v Bogu in preprostosti ter pristnosti in iskreni ponižnosti.
Po zgledu pravoslavnih kristjanov, Izraelcev in muslimanov odklonimo evtanazijo, splav, parade ponosa in zakone istospolnih porok. Samo, če se bo naš narod veselil življenja in izpolnjeval deset življenjskih načel, ki jih je dobil Mojzes na gori Sinaj, bomo obstali v raju pod Triglavom kot je Slovenijo poimenoval Ivan Cankar.
