Piše: Vančo K. Tegov
V mnogokaterih pogledih in videnjih ter vedenju oblasti kaže na to. Še bolj plehko je videnje ki nakazuje na odsotnost teme in tematike s podobno noto, ki nakazuje na odsotnost vsakršne skrbi in izboljšanja življenja pri državljanih, ki so po vseh merilih pridni, delovni, prizadevni ter živijo in želijo živeti normalno življenje.
Ti državljani niso brez problemov in brez stvari ki jim ne bi delali skrbi in tudi težave v njihovem vsakdanjiku. Imajo morda več skrbi in preglavic za preživetje kot pa nekatere skupine ki jih imajo določene strukture za t. i. »ranljive« skupine državljanov.
Ali je to res?
Posredno je res, preko potenciranja neke skupine, etnija ravno ne more biti, ki ni prvinsko in izvorno ni od tukaj, kar za Rome na slovenskem izrecno velja. Romi so največ svobode gibanja in izvajanja svojih »zbirateljskih« dejavnosti doživeli v prejšnji državi. Tudi če se malo »ekonomsko« razsvetlimo, so imeli večji trg in tudi bolj pester in razpršen delokrog. Prejšnja država je imela »sistemske« rešitve. Privilegiranega položaja niso imeli. Sedaj pa ga imajo. Privilegiran je tudi njihov položaj ki ga ne ureja nobena zakonodaja, le parcialne aspekte njihovega obstoja pri nas. Ali kot velja zanj, pravic malo morje dolžnosti pa poljubno. Privilegij je za njih šola, na katero se spomnijo poljubno glede obiska, glede priprav in glede znanja. Ravno toliko da obvladajo telefone in si med seboj pošiljajo koordinate o gibanju policije in o praznih pa vendar opremljenih hišah ter kako izvesti »preiskavo«. To dejavnost opravljajo kot »podizvajalci« večjih kriminalcev ki pa niso Romi. »Šefi« kriminalnih združb so čistih rok, Romi pa so kasta nedotakljivih, se jih malo lovi, redko kdaj ulovi, potem se jih malo procesira, malo bežijo, malo grozijo in nikoli do konca se ne prižene nobena od teh kaznivih kriminalnih dejanj. Že večji kriminal je izčrpavanje države s socialnimi transferji. Koliko denarja potrebuje toliko otrok je pri hiši. Da se celotni državi, pravzaprav vsem državljanom v brk režijo ko omenijo koliko »lenega« denarja imajo pa normalnim delovnim ljudem gre na bruhanje. In to s tiho privolitvijo države oziroma resorjev ki skrbi za romsko bogatenje in neupoštevanje države. Vsako njihovo naselje je mala »Palestina«, ki je nepredušno zaprta in neosvojljiva za inštitucije redne oblasti. V teh malih Palestinah imaš vse kar je potrebuješ za ohranjanje nedotakljivosti že dodobra izoblikovanega družbenega in socialnega parazitizma. Podobno kot pri izvorni Gazi( do sedaj) ko so sami na vsakih toliko let zmanipulirali ter naredili neko krizo da jim je država( pri nas) ali mednarodna skupnost pri izvorni Gazi, da se za ureditev nečesa, ki je bilo samo po sebi umevno, pripravlja neka rešitev zanj, ki bi porabila še več denarja in še več časa. Za nekoga in za nečesa, ki družbo bremeni, sramoti le koristnega nič ni. Da so všečni eni skupini državljanov, mali nadležni ter glasni v svoj prid in v prid tistih, ki jih manipulira za svoje potrebe.
Kako naprej?
Do zdaj je bilo tako. Zgodilo se je pred slabimi desetimi dnevi nekaj , kar je šlo čez rob. Čez vse meje, četudi do tega usodnega večera iz petka na soboto, ko je skupina nasilnih Romov, ki so po stari dobri navadi vedoč za zakonodajo »kratkega« dosega kateri je botrovala še vedno sedanja vlada, ki ni želela sprejeti nujno potrebno, da se ne bi kaj zgodilo podobno temu usodnega večera z najbolj strašnimi in strašljivimi posledicami ko je umrl Novomeščan Aco, ki je želel zavarovati svojega otroka. Potem vemo. Zgodil se je narod, slišal se je glas, ki je preglasil vse cincave, mencave in neodločne oblastne mevže, ko so hoteli kaj reči, le reči niso mogli tako da bo narod, ljudi verjeli in se česa oprijeli. Pokazalo se je nekaj kar je bilo ves čas prisotno, le glasno, ne najbolj in ne zadosti vztrajno in močno. Zdaj pa je drugače. In mora biti drugače. Celotna pokrajina, v tem primeru Dolenjska ni in ne sme biti talec neodločnosti države in pomehkužene nomenklature, ki nekaj svetuje, razmišlja, pripravlja analize, se dogovarja, oblikuje mešana delovna telesa za obravnavanje romske problematike, ponuja roko sožitja in še drugih absurdnih početij, le rešitev in odpravo stanja ne. Temu je treba narediti konec. Zdaj in ne jutri. N pobirati tulce po njihovih malih »Palestinah« temveč orožje ki ogroža njih in njihovo okolico. Kršilce predpisov, vseh tistih, ki so se leta izogibali sankcijam za že storjena kazniva dejanja sankcionirati. Neupoštevanje civilizacijskih norm tudi popraviti tako, da za neizvajanje le teh jim odvzeti z rok adute, da ne pride do nadaljnih kršitev. Le to in na takšen način lahko mora in sme prinesti nekaj kar bo drugače kot do sedaj.
Odhod
Vsak ki meni da ne more, zmore in temu ni kos, tako kot je izjavil v Novem mestu predsednik impotentne, slabe, brezbarvne in sama sebi namen vlade, poznajo ali že morali poznati rešitev ali pot iz krize. Odhod najbolj škodljive, vase zaverovane in samovšečne ter z nobenim rezultatom podprto vladanje. To delajo veliki. Mali in egocentrični pa dobijo brco. Čevelj za učinkovito brco je pološčen, pripravljen le uro si lahko sami določijo, če pa ne bo do slišali kako jim od-tiktakala. Mi smo pripravljeni na njihovo lansiranje v preteklost.
Prihodnost pa mora biti drugačna za vse.
